Turistična sezona je na vrhuncu in v času dopustov se mnogi odpravijo tudi v gorski svet, nekateri tudi za več dni. Zastojev v poletnih mesecih pa ne poznajo samo avtoceste, ampak tudi nekatere planinske poti. Zlasti avgusta se tako denimo med kočama na Planiki in na Kredarici ter vrhom Triglava vijejo procesije planincev, ki želijo prvič ali ponovno osvojiti vrh očaka. Ob tem se mnogi v gore podajo s prijatelji ali družino in izlet izkoristijo za druženje.
Medtem pa drugi v planinarjenju vidijo priložnost za oddih v miru in tišini. Zato tudi raje izberejo izlete izven ustaljenih planinskih poti, ki jih nudijo slovenske gore.
Možnosti za izkušnjo gorskega miru več kot dovolj
Za območja manj obiskanih gora štejemo Martuljške gore z okolico, širše območje gora nad dolino Trenta, Fužinske gore in Loško steno, je za STA pojasnil urednik Planinskega vestnika in avtor številnih gorniških vodnikov Vladimir Habjan.
Na teh območjih najdemo gore, kot so Rokavi, Oltar, Dovški križ, Kukova špica, Rigljica, Pelci, Srebrnjak, Trentski Pelc, Kanceljni, Tosc, Škednjovec, Stogi, Debeli vrh, Ogradi in vseh deset vrhov v Loški steni. Prav tako med manj obiskane gore štejemo druge izven omenjenih območij, kot so Matkova kopa, Krnička gora, Kočna v Grintovcih, Luknja peč, Črnelske špice in Lopa. Večina navedenih vrhov leži nad 2000 metri nad morjem.
Zlasti vzponi na Martuljške gore, Pelce in Loško steno veljajo za izjemno zahtevne.
Manj obiskane predele pa najdemo tudi v sredogorju. Takšni so Visoki vrh v Karavankah, v Julijcih pa Kumlehi, Votlo Sleme, Mlinarice, Rdeči rob, Kaluder, Tičarice nad Vrsnikom in gore nad Koritnico. "Gora, kjer najdemo samoto, je torej več kot dovolj. Je pa še ena možnost. Lahko gremo po manj znanem pristopu na goro, sestopimo pa po markirani poti. Tako imamo večji del ture mir," je pojasnil Habjan.
Nad 2500 metri ni prav lahkih vrhov
Med vrhovi nad 2500 metrov nadmorske višine prav lahkih, kar se tiče dostopa, po oceni Habjana ni. Med dostopnejše bi bilo sicer mogoče šteti Stenar, Mangart in Dolkovo špico, medtem ko je večina ostalih zahtevnejših. Na Jalovec denimo vodijo z več strani zelo zahtevne zavarovane poti, vzpon je tudi zelo naporen.
Prisojnik je manj naporen, saj se nanj vzpnemo z višine Vršiča, z izjemo južne poti pa je po štirih pristopih vzpon tehnično prav tako zelo zahteven, zato je priporočljivo samovarovanje. Za vzpon po Hanzovi poti na severni strani Prisojnika pa je za prečenje snežnega dela potreben vsaj cepin, če že ne tudi dereze.
Kot je poudaril Habjan, se je na take vrhove treba odpraviti čim bolj zgodaj in s popolno gorniško opremo, kamor spadajo tudi samovarovalni komplet, plezalni pas in čelada. "Poleg dobre fizične pripravljenosti moramo biti za takšne ture tudi psihično pripravljeni, to pogosto zanemarjamo," je opozoril.
Ko si gornik za vzpon postavi cilj, ki ga ni sposoben doseči sam, naj se na pot odpravi z gorskim vodnikom, priporoča Habjan. Kje je ta meja, je odvisno od trezne in objektivne presoje posameznika. "Gorskega vodnika svetujem vsem tistim, ki imajo strah pred višino in so tehnično manj usposobljeni, za cilj pa so si postavili zelo zahtevno goro," je dodal.
Na zahtevna brezpotja le z dolgoletnimi alpinističnimi izkušnjami
Za še zahtevnejše od označenih gorskih poti, kakršne vodijo na Mangart, Jalovec in Prisojnik, pa veljajo neoznačena brezpotja, ki vodijo na več vrhov v slovenskem visokogorju. Na enem takšnih se je ravno minulo soboto zgodila nesreča, v kateri je umrl slovenski gornik, ki je omahnil s stene Spodnjega rokava.
Kot je pojasnil Habjan, so za Spodnji rokav značilne nagnjene plošče, po katerih je naloženo drobno kamenje, kar predstavlja nevarnost, da nam odnese noge. "Verjamem, da so gorniki, ki se lotevajo takšnih tur, dovolj sposobni, da jih tudi premagajo, težave pa lahko nastanejo v primerih, ko se odločamo, kdaj bomo začeli z varovanjem. Izkušen gornik ali alpinist bo to videl vnaprej, manj izkušen pa šele takrat, ko se bo že znašel v zahtevnem svetu," je pojasnil Habjan. To pa po njegovih besedah prinesejo izkušnje in večletna intenzivna šola, najbolje alpinistična.
Sicer pa za podobno zahtevne po njegovih besedah veljajo vsi trije Rokavi, poleg Spodnjega še Visoki in Srednji. Prav tako v to kategorijo sodijo gore iz Martuljkove skupne, kot so Oltar, Široka peč, Rigljica, Rušica, Kanceljni, greben Loške stene in Pelce, Luknja peč, V Koncu špica, Kotova špica in Srebrnjak.
"Za takšno turo se odloča gornik z veliko kilometrine, torej izkušnjami, tudi alpinističnimi, saj ne gre le za hojo, pač pa tudi plezanje," je poudaril. Nekatere od teh gora so tudi zelo krušljive, poleg tega pa gornike tudi poleti lahko preseneti sneg, denimo v Rokavskem ozebniku. "Teh gora nikakor ne smemo podcenjevati," je zato opomnil Habjan.