Tukaj smo, vaši/naši smo! Tako lahko reče Janez Janša, ki mu je uspelo sestaviti vlado. Kandidati so prestali zaslišanja v parlamentu, včasih niste vedeli, ali se predstavljajo poslanci ali kandidati. Kakšen poslanec je imel morda celo daljšo razpravo kot uvod v vprašanje kakor kandidat predstavitev. Opozicija se je jezila, da Janša preveč hiti, saj je imela le kakšne tri ure za vsakega kandidata. In so tako delali tudi ponoči.

Same predstavitve niso bile nič posebnega, razen če sem kaj zgrešila – mislim pa, da bo najtežje Janezu Ciglerju Kralju. Na obrazu mu berem, da je bolj za socialo, duhovne zadeve, zdaj pa kmetijstvo! Da ga kmetje ne zmeljejo v kakšni slamoreznici?

Čeprav se je naučil biti odločen v retoriki. Vrtovec je govoril kot dež, zdelo se mi je, da pozna vsako pešpot v Sloveniji, in samo čakala sem, kdaj bo iz žepa potegnil še zemljevid planinskih poti. Izkušeni finančni maček Andrej Šircelj pa mora zdaj izkopati zlato jamo.

Sicer se je zadnji teden v parlamentu odvijal običajno – kot politična komedija v več dejanjih. Nič se ni zgodilo, česar ne bi že bili vajeni. Če bi snemali serijo, bi jo televizije lahko predvajale kot komično dramo z elementi proceduralnega kaosa.

Nekateri poslanci se niti niso trudili delovati resno, tako da smo na Šubičevi imeli spet politični teater, ki ga najbrž ni sposobno sproducirati nobeno slovensko gledališče.

Že na večini sej kolegija predsednika državnega zbora so člani skušali dokazati, da je dnevni red najnevarnejši dokument v državi. Vsak predlog so obravnavali, kot da gre za spremembo ustave, in vsak proceduralni ugovor je zvenel, kot da rešuje demokracijo pred propadom.

Robert Golob, ki je zdaj že v opoziciji, očitno v boj pošilja svoje poslanke. Ni ga »dedca«, ki bi jim lahko pariral! Še predsednik parlamenta Zoran Stevanović se predvsem brani, razen … In nič drugače ni bilo na seji, ko so imenovali vlado. Videti je bilo, kot da se je parlament odločil preskočiti uvodno ogrevanje in takoj odigrati finale državnega prvenstva v zamerah.

Namesto da bi poslanci odprli mapo z napisom »16. vlada – imenovanje«, so vsi najprej listali po mapi »Facebook drama – urgentno«.

Predsednik parlamenta Zoran Stevanović je sedel na svojem mestu z izrazom človeka, ki je vedel, kaj ga čaka, takoj ko so vstopile poslanke Svobode – z energijo profesoric, ki so ravnokar prebrale esej, v katerem je dijak zapisal, da je šola »za pocestnike«.

Zahtevale so opravičilo, ker je zapisal, da se obnašajo »pocestniško«, in moral je citirati celo Slovar slovenskega knjižnega jezika, da jim je dokazoval, da jih ni primerjal s čim še bolj neprimernim. Slovar ponuja dve razlagi – pocestnica je lahko prostitutka, pocestnik je lahko tudi klatež in na to naj bi mislil, ko jih je okaral.

Dvorana je bila napeta kot elastika na starem fasciklu. Poslanke so opozarjale na seksizem, predsedujoči je vztrajal, da to sploh ni postopkovno vprašanje, poslanka Svobode Janja Sluga pa je že med razpravo napovedala tožbo, kar je bil trenutek, ko je postalo jasno, da bo seja bolj napeta kot povprečen triler.

In tako približno je potekala seja, na kateri smo dobili novo vlado. Ministrstva za interpretacijo besede »pocestniško« sicer niso ustanovili.

Janez Janša je poslance, medije in javnost pozval, da naj v politiziranje ne vpletajo vlade, da hoče »dolgočasno« vlado, ki bo delala, politiziranje pa naj ostane v parlamentu. Tako nekako. Kar vidim, kako bo to šlo! Če se sam ne bo spustil v politiziranje, ga bodo pa drugi provocirali. In ni rečeno, da mu živci ne bodo popustili.

A kaj vlada! To pravzaprav najpomembnejše dogajanje je dobesedno presegla predstava zunaj parlamenta. Brez besed me je pustil Branimir Štrukelj – pa ne zato, ker menda zasluži prek devet tisoč evrov mesečno, ampak zaradi odziva na objavo njegovega zaslužka. Ni napisal – res je ali pa ni res, zaslužim toliko in toliko. Ampak grožnja s tožbo!

Ko so ustvarjalci podkasta Tedenski Safari izračunali Štrukljeve javno dostopne prihodke in jih ocenili na približno 115 tisoč evrov bruto letno, je zabliskal in zagrmel, napovedal je tožbo! Če objavite podatek o javni osebi, menda posežete v njeno dobro ime. Če zastavite neprijetno vprašanje, ste »diskreditator«.

Če opozorite na protislovje med besedami in dejanji, ste skoraj sovražnik demokracije. Joj, kakšna dvoličnost! Gospod, ki kar naprej kritizira, se bori za nekakšne pravice zaposlenih, ki zahteva transparentnost, dobesedno znori, ko javnost izve za njegov zaslužek!? Prvi mož sindikatov!

Tudi nastop Gorana Forbicija, prvega moža sveta RTV in dolgoletnega predstavnika nevladnega sektorja, v oddaji Tarča pred dobrim tednom me je presenetil. Sploh ne vem, zakaj so ga povabili. Bilo bi zanimivo kaj izvedeti o nevladnih organizacijah, ki jih imamo v Sloveniji menda 27 tisoč.

Forbici pa je ostro kritiziral zasebno iniciativo v zdravstvu in se spustil v obračun z davčnim strokovnjakom Ivanom Simičem. Ta mu je odgovoril precej neposredno: naj odpre podjetje, začne delati na trgu in občuti tveganja, namesto da kritizira ljudi, ki jih nosijo vsak dan. Samo čakam, ko bo objavil še Forbicijeve prihodke!

A tudi zdravstva, ki ga je izpostavil Forbici, se mora nova vlada »lotevati s tresočo roko«. Ni vse zlato, kar zagovarjajo oziroma kar smo doslej od njih slišali. Tudi nacionalke se morajo lotiti s tresočo roko. To vrečo brez dna in razmeroma skrajno zagovornico leve opcije zgolj s kadrovskimi spremembami ni mogoče spremeniti, potrebne so statusne, organizacijske spremembe, javni zavodi so zastarele forme, ki se utapljajo same vase. Kadrovski cunamiji nič ne prinesejo, povzročijo le cel kraval! Ni treba z glavo skozi zid!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.