Nadškof Zore je v izjavi za Družino dejal, da si ni mislil, da bi se lahko razkrilo kaj takega. Škof Libanori ga je o preiskavi obveščal shematično, brez podrobnosti. »Res pa so se odpirale stvari, ki so bile nepričakovane.« Prejel je poročila, ko je zaključil vizitacijo v skupnosti Loyola in ga predal na Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in skupnosti apostolskega življenja, ki je pristojna za te postopke.
Na vprašanje, zakaj o tem ni nič povedal na tiskovni konferenci o p. Rupniku tik pred božičem, ko so slovenski škofje dali skupno izjavo, je odvrnil, da je takrat že bilo vse gradivo pri najvišjih odločujočih, tako pri Dikasteriju za nauk vere kot pri generalnem vodstvu jezuitskega reda in bi bilo kakršno koli razpravljanje o tem zgolj velika novica, k samemu postopku pa ne bi čisto nič konkretnega prispevalo. Na vprašanje, ali je bil, odkar ve za zlorabe, v stiku s p. Rupnikom, je nadškof Zore dejal, da ne; odkar je nadškof, je z njim po telefonu govoril nekaj minut.
V intervjuju z jezuitom p. Danielom Libanorijem, pomožnim škofom rimske škofije, za La Croix International je Libanori povedal, da se je z obtožbami seznanil v začetku 2021. Konec oktobra 2020 ga je namreč ljubljanski nadškof Stanislav Zore prosil, naj preveri dogajanje v skupnosti Loyola kot izredni vizitator, saj so pri več sestrah opazili različne bolezni.
»Na prvi pogled je šlo za resen medgeneracijski spor, ki je zahteval reformo statuta skupnosti. Med svojimi srečanji s temi 45 redovnicami pa so se v individualnih razgovorih začela pojavljati pričevanja o dejanjih patra Rupnika pred letom 1993, najprej v prikritih namigih, kasneje pa v jasnih pripovedih. To je bil resničen razlog za njihov razkol: nekatere so zapustile skupnost, druge so še naprej trpele, saj nikoli niso mogle računati na strokovno pomoč, ki bi jim pomagala premagati travmo.«
Na podlagi pričevanj se je srečal z dvema medsebojno povezanima težavama: notranjim razkolom v skupnosti in bremenom, ki so ga dolgo nosile številne redovnice: »Sestre, ki so se pridružile skupnosti po letu 1993, niso vedele za to, kar se je zgodilo, vendar so živele zaprto, kot da bi se branile pred vsakimi motnjami.«
Dejal je, da mu je soočenje z dejstvi, čeprav so boleča, pomagalo, da jim je omogočil videti njihovo zgodbo v luči resnice.
»Žrtve so se lahko soočile z realnostjo in razumele, da niso bile one zapeljivke, pač pa resnične žrtve. Vedno več kot sem izvedel, vse bolj sem se zavedal, da morajo biti informacije, ki sem jih dobil, predane primernim ustanovam.« Žrtve imajo po več kot tridesetih letih pravico, da pristojni jasno povedo, da one niso krive, da se obnovi njihovo dostojanstvo tako, da se pove, kaj je resnica, da so bile one žrtve, je bil jasen škof.
»Tisti, ki poznajo dinamiko zlorabe, vedo, da je žrtev običajno postavljena v stanje globoke psihološke odvisnosti, kar jih naredi ranljive. Tiste, s katerimi sem govoril, so zrle v prazno. In jaz vem, da ko mi nekdo pove nekaj tako globokega ali dramatičnega, vendar govori o tem, kot da ne bi bilo nič, brez joka, to pomeni, da je rana zelo globoka.« Povedal je še, da v žrtvah p. Rupnika ni sovraštva, pač pa veliko bolečine.
Po besedah p. Libanorija njihovo pričevanje ni dobilo cerkveno-pravnega epiloga, saj so uveljavili zastaralni rok. Kot je pojasnil, ne gre za oprostilno sodbo, ampak za odpoved pravici do formalne obsodbe. Glede zastaralnega roka je komentiral, da je ta kriv, da so sankcije zoper p. Rupnika tako mile.
»Kako je mogoče, da v času skoraj tridesetih let ni nihče nikoli podvomil v njegovo učenje, ki je po nekaterih srhljivih pričevanjih služilo temu, da je opravičeval dejanja, ki so mu jih pripisala? V resnici smo soočeni z mešanico duhovnosti, misticizma in deviantne spolnosti, ki je žal prisotna v skupinah in gibanjih, kjer so vpleteni znani posamezniki.«
P. Libanori je dodal, da so bile ženske, ki so s težavo spregovorile o tem, da so bile žrtve patra Rupnika, dodatno ranjene, ko one same s strani pristojnih niso dobile potrditve, kljub temu, da so o njegovih dejanjih spregovorile, pa so ga še naprej videvale v medijih: »To jih je razbesnelo.«
Je tudi on jezen zaradi tega? »Da, da, seveda. Če nekdo stori nekaj takega, se drži zase. Ampak on nikoli ni imel nič za povedati tem ženskam, nikoli ni prevzel odgovornosti. Če mene vprašate, sem prepričan, da je to primer za psihiatrijo,« je odgovoril jezuit in priznal, da se je p. Rupnika izogibal, da ta ne bi vplival nanj: »In želel sem se izogniti kakšni morbidni radovednosti.«
