Takšne neumne, zafrustrirane in brezplodne referendumske razprave še nisem doživela, čeprav sem se že marsičesa naposlušala. Upam, da so volivci Janeza Janše zadovoljni s slišanim. Upam tudi, da so nekateri doživeli razsvetljenje ob predstavljanju argumentov cvetobera klenih slovenskih desničarjev, ki so zelo nazorno pokazali, kdo so in iz katerega časa prihajajo. Kot bi jih nekdo, tako zložene v zboru po velikosti kot stripovske brate Dalton, poslal na dneve slovenske politične komedije. Grims, Primc, Troha, Kovačič, Turk in drugi kaveljci ropotajo, se delajo strašne in močne, v resnici pa so neusklajeni, nerodni in ne najbolj bistroumni, kar dela vse skupaj še bolj komično.
Misija nemogoče
Tokrat smo gledalci in volivci v soočenjih lahko nazorno videli dva pola Slovenije. Desnega, ki živi v preteklosti, ki nima argumentov, ki zavaja in potvarja, skače v besedo in se obnaša, kot bi bil v gostilni. Na drugi strani imamo levi pol, ki nasprotnike referenduma strpno posluša in poskuša operirati z dejstvi in argumenti, čeprav je debata s takšnimi sogovorniki že vnaprej misija nemogoče.
O Tomu Zalazniku, edinemu zaposlenemu na RTV, ki se z vsemi silami bori zoper svoje kolege, ne bi izgubljala besed. Njegovi agrumenti proti spremembam na RTV so prav posrečeni. Sindikalist se bori, da stanje na RTV ostane takšno, kot je, čeprav hkrati priznava, da je na Kolodvorski cela štala. Edini slovenski sindikalist, ki ne drži z delavci, ampak z vodstvom podjetja. Komedija absurda.
Če bom še dvakrat poslušala Aleša Primca in njegovo otročje deljenje sveta na črno in belo, ne vem, če ne bom dokončno odpovedala naročnino na RTV. Ne morem v neskončnost žaliti lastnih možganov. Še samo en teden tovrstne debate, ki smo je bili deležni po televiziji, pa bi Troha s somišljeniki, stavim svojo plačo, znova jurišal na nacionalno hišo. Vili Kovačič bere utrinke iz svoje knjige spominov, ki nikogar ne zanimajo, še najmanj mene.
Predsednika programskega sveta RTV Slovenija Peter Gregorčič
Kmalu pričakujem sklop nedeljskih pričevanj z Možino na temo Kovačičevi spomini in upokojenci, naša svetla prihodnost. Še en teden tega nakladanja o referendumu pa bi predsednik programskega sveta Peter Gregorčič, ki se najbolj, povsod in na vse kriplje bori, da bi očuval svojo javno funkcijo, brez katere prej sploh nismo vedeli, da v naši državi obstaja takšen pronicljiv možganski trust, eksplodiral zaradi neizgovorjenih besed.
Se je Gregorčič že včlanil v stranko SDS ali je še vedno samo simpatizer? Večno je lahko hvaležen kvazinovinarjema Pertinaču in Požarju, da sta ga z bajalico odkrila v nekem laboratoriju za laserske preiskave, ga pripeljala v svoje minorne politične kvazioddaje in ga iz nič naredila za vrhunskega medijskega strokovnjaka. Brez kakršnihkoli referenc. Kakršni mentorji, takšen izdelek.
Crème de la crème
A vseeno globoko sočustvujem s predsednikom programskega sveta, saj vidim Gregorčiča kot daleč najbolj tragično figuro referenduma za RTV. Poleg Whatmougha, seveda. Politično nastavljena lika, ki brez podpore politike ostajata samo zaprašeni figurici na igralni plošči. Nepomembna in pozabljena igralca. Glede na Gregorčičevo naprezanje, da njegova resnica in osebni interes preglasita druge – ob zadnjem nastopu sem se ustrašila, da mu bo od napora počila žila na vratu – je v ohranjanje svoje pozicije vložil vse in še več.
Lahko je samo ponosen in srečen, da intelektualni kaveljci, kot so Troha, Primc, Juhant, Zalaznik, Turk, Mamić, Kovačič …, stojijo na braniku njegove funkcije. In demokracije. Pa kakšna zimzelena ekipa je to, ljudje moji. Vedno na preži, vedno pripravljeni, da se brez vprašanja ali neposrednega ukaza velikega vodje vržejo v boj zoper boljševike, pogumno, brez pomisleka in primernega orožja. Blagor nam s takšnimi junaki.
