Poletje v školjki – premiera je bila pred štiridesetimi leti – bo za vedno eden tistih kultnih slovenskih filmov, s katerimi je odraščala moja generacija. Leta 1988 je Tugo Štiglic posnel nadaljevanje, v katerem se filmsko dogajanje iz sproščenega Pirana in Portoroža preseli v malomeščansko zategnjeno Ljubljano. Predviden je bil celo tretji del, a sta ga preprečila razpad države in finančna kriza Viba filma.

Ne glede na nedokončano trilogijo pa Poletje v školjki s svojo naslovno pesmijo ostaja klasika slovenske filmske industrije in ne nazadnje tudi popkulture konca osemdesetih, ko se je iztekal čas staremu režimu in se je rojevala nova država. Toda film, s katerim začenjamo uvodnik tokratnega Reporterja, je bil uspešnica predvsem zato, ker je opeval poletni čas, mladost, uporništvo, prvo ljubezen ... Skratka, en sam pozitivizem in veselje do življenja.

Kakšen »poletni« film bi gledalcem ponudili danes? Mladinskega glede na družbeno klimo najbrž ne, razmere so vseeno preveč resne, da bi se pretvarjali, da je vse okoli nas v najlepšem redu in da uživamo v času kislih kumaric. Niti približno ne uživamo in tudi kislih kumaric letos ni.

Ob vseh lažnivih kljukcih v parlamentu, zlorabah poslovniške procedure, norčevanju iz besed, ki so nekoč nekaj pomenile – da kamel, do katerih smo prišli prejšnji teden, sploh ne omenjamo –, bi človek pomislil na kriminalko ali v najboljšem primeru na črno komedijo. Takšno, v kateri manjkajo samo še partizani in domobranci v originalnih uniformah, da bo piz*** popolna.

Odpustite mi vulgarnost, ampak vse skupaj je res preseglo meje spodobnosti, normalnosti in neke razumne tolerance. Tisti, ki smo leta in leta zagovarjali nujnost, da se politična alternativa vključuje v parlament, da svoje cilje uresničuje znotraj institucij, ne pa na ulici, se lahko danes ugriznemo v jezik.

Izkazalo se je namreč, da smo bili v usodni zmoti, kajti antisistemska stranka, utemeljena na laži, se je izkazala kot virus, ki napada parlamentarno demokracijo, vladavino prava in človekovo dostojanstvo.

Ključno vprašanje ostaja, ali je vse to, kar se dogaja v državi, zgolj posledica tega, da je t. i. desnica prvič v zgodovini države prevzela oblast brez sodelovanja kakšne levosredinske stranke.

Če smo še spomladi, ko so »antisistemski uličarji« prevzeli vodenje parlamenta, govorili o anatomiji nespodobnosti, je bila nekje v ozadju še vedno ocena, da bo bodoči predsednik vlade vsaj toliko nadzoroval svojo zunajkoalicijsko partnerico, da ta ne bo povsem podivjala. Kajti oblast je slast, ki prinaša višinsko bolezen, kot je nekoč rad govoril pokojni politik iz Solkana Ivo Hvalica. Poleg tega vsaka oblast rada korumpira – in bolj ko je absolutna, hujša je tudi korupcija. 

Ali se sploh kdo čudi, če je sto dni po tem, ko je državni zbor dobil predsednika, ki ga je ustoličila desnica, politično ozračje v državi že tako razgreto, da v marsičem presega celo filmsko fikcijo? Septembra se nam obeta nova zaostritev, kajti po koncu počitnic se na ulice vračajo protestniki, civilna družba, nevladniki, opozicija pa bo začela predreferendumsko kampanjo. Ne bo lepo, to lahko napovemo že danes. Kajti akcija vedno rodi reakcijo.

Ključno vprašanje ostaja, ali je vse to, kar se dogaja v državi, zgolj posledica tega, da je t. i. desnica prvič v zgodovini države prevzela oblast brez sodelovanja kakšne levosredinske stranke. So imeli prav tisti, ki so svarili, da bo »četrta Janševa vlada najhujša«? Kaj natanko se je zgodilo, da smo se znašli v vrtincu politične nespodobnosti?

Če smo že začeli s filmsko primero, lahko z njo tudi nadaljujemo: zgodilo se je podobno, kot da bi starša odšla na dopust in pustila otroka samega doma. Pa ne tistega prikupnega malega Kevina, pač pa prepotentnega »Stevota«, ki z besedami in dejanji sproža vse večji občutek nelagodja tudi med doslej povsem apolitičnimi državljani. Kdo za vraga je tega človeka spravil na oblast, se sprašujejo. Kdo je njegovi »antisistemski stranki« omogočil, da se norčuje iz volivcev in zlorablja sistem?

Izvirni greh se skriva v prepričanju, da je za vsako ceno treba priti na oblast. In da je »pobalinski Stevo« s svojo ekipo še relativno majhna cena, ki jo je bilo treba plačati za to. Desničarji namreč sveto verjamejo, da jim oblast po štirih letih Golobove najbolj leve vlade v zgodovini – pripada.

Poleg tega skrivaj uživajo ob eskapadah novopečenega predsednika parlamenta. Saj se bo fant unesel, obrusil in potem z njim ne bo težav. Za temi izgovori je zaznati tudi nekaj občudovanja, ker si »Stevo« upa povedati vsakemu praktično vse, kar si misli o njem.

Če kdo verjame v to, se moti. »Stevo« se ne bo unesel in republike jeseni ne čakajo boljši časi. Poletje v školjki je zgodovina. Je lep spomin na čase, ko smo gradili državo v upanju, da bo boljša od prejšnje. Ko se tega zavemo, se poletje v školjki spremeni v straniščno školjko. Kajti ta danes simbolizira slo po oblasti, ki bi v kanalizacijo najraje odplaknila tudi parlamentarno demokracijo, medije, civilno družbo in vse »nergače«.

Ko se človek tega zave, ga oblije srh, da nismo še vsega videli in da najhujše šele prihaja. Ne samo doma, kjer si pri premierju kljuko podajajo mednarodni akviziterji, ki ponujajo orožje, informacije in zaščito pred kibernetskimi napadi, pod mizo pa verjetno še kaj, ampak tudi na širšem geopolitičnem prizorišču.

Cena soda nafte je sredi minulega tedna presegla sto dolarjev, kar verjetno ni zadnja cena. Bodo pa podražitve goriva zagotovo bolj znižale podporo vladi kot vse afere in škandali skupaj. Ker na Trumpovo vojno z Iranom Janševa vlada ne more vplivati, lahko edinole s preusmerjanjem pozornosti nekoliko omili naraščajoče nezadovoljstvo ljudi. Dva evra za liter goriva bi vsaka vlada težko preživela ...

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.