Slovenski čut za kulturo je sicer vesel kakor Matiček, ko se ženi, a povsem zmrzne, ko pride do vprašanja – koliko stane? Znani glasbenik mi je pravil o ljudeh, ki si domišljajo, da so vsakič, ko ustvari sveže hite, upravičeni do podarjenih vstopnic in zgoščenke, čeprav se fant drži pravila, ki sem ga tudi sama že večkrat zapisala: iz spoštovanja do avtorja se ustvarjeno kupi. Kar je vam zabava, je nekomu kruh.

Kupna moč v Sloveniji ni visoka. Delavski razred, ki se trudi preživeti z manj kot tisoč evri na mesec, si težko privošči več od nujno potrebnega. To ni življenje. Je životarjenje. Aktualni podatki pravijo, da je pod pragom revščine skoraj 300.000 prebivalcev naše države, ki ne morejo mirno v Mercator in do špecerije, da bi nakupili, kar bi resnično radi, ne da bi pri tem preračunavali cene. Če si ne morejo privoščiti niti želene hrane, je razumljivo, da za druge reči ne bodo zapravljali.

Vedite pa, da je škrtih tukaj veliko več kakor socialno šibkih. Ravno ti skopuhi menijo, da je kultura nepotrebna in sama po sebi sploh ne more biti poklic. Na primer jaz se predvsem preživljam s pisanjem, in ko so me zares slabo plačevali, izkoriščali, lahko na prste ene roke naštejem tiste, ki so mojo situacijo razumeli in mi priskočili na pomoč; drugi so se napihnili – pisanje, oh, saj to pa ni nobeno delo, saj sediš, loti se česa konkretnega, pišeš lahko tudi popoldne, po delovnem šihtu, s pisanjem se ne služi, pojdi za tekoči trak, boš vsaj minimalca dobila!

Pisanje knjig, kolumn, novinarskih intervjujev in drugega, pri čemer po tipkovnici plešejo prsti, za klene zarukance ni delo. Oni kot delo vidijo garanje na Petrolovi pumpi ali v Hoferjevi trgovini, pa tudi bicikliranje za Pošto Slovenije in Wolt. Tam vedno iščejo kadre. Tipičen skopuh, ki si še Netflixa ne privošči, ne dojame, koliko truda vložiš v en tekst in koliko vztrajnosti potrebuješ za dokončanje knjige. In ker poleg pisanja tudi slikam, vam lahko zaupam, da je na likovnem trgu še slabše, zlasti če gre za sodobno umetnost. 

Če narišeš gozdno jaso s srno, morda dobiš vsaj aplavz, dasiravno je narod do konca zmešan z razrezano »domoljupsko« zastavo in insinuacijo hranjenja psa po dojki, kar je bil v resnici le grozen promocijski kiks sicer odličnega projekta o hibridni družini intermedijske umetnice Maje Smrekar. Še dobro, da banane na steno ni nalepil aktivistični slikar Arjan Pregl. Križali bi ga!

Referendum, ki ga je sprožila komunistično delujoča SDS, se nanaša na zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti. Vedite pa, da 11. maja ne boste odločali samo o umetnikih, njihovem delu in plačilu, pač pa tudi o slovenski identiteti. Umetnost je od nekdaj slovela kot znanilka prihodnosti in sprememb, že to, da jo je nevoščljiva, neuka, opozicijska politika dala na referendum, je dokaz, da ji za slovenski narod ni veliko mar. Ob goveji juhi se zmoli očenaš in posluša Modrijane. Ali pa ni kosila.