Straže na konjih so domobrance pretepali z bikovkami po glavah ali kamor je padlo. Med njimi je bil tudi takrat šestnajstleni Tine Velikonja, ki me je dvajset let pozneje kot kirurg uspešno operiral v bolnišnici Petra Držaja. Šele leto po operaciji, ko sva bila na kontrolnem pregledu sama, sva se o tem dogodku podrobno pogovorila. Naj tu opišem le en primer, ki prav zares nima nobene zveze s sodnim postopkom, ki naj bi jim sledile usmrtitve kot razglaša g. Tit Turnšek.
Ko so na vročem soncu pregreti, izčrpani, lačni in žejni množici ukazali, da morajo teči, en starček tega ni več zmogel. Pa sta ga vzela pod pazduho dva domobranca in tekla z njim, da so se mu vlekle noge po tleh. Takoj je prijahal vojak in ju začel pretepati z bikovko po glavah, da sta bila vsa krvava. Vendar starčka nista izpustila... Videl sem mater, kako se je mučila teči z dojenčkom v naročju, za roko pa je vlekla kakih 5 let staro deklico...
O tem sem več povedal v interjuju "Pričevalci" in tu izzivam g. Turnška naj navede, kaj od tistega, kar sem takrat povedal, ni res! Še več pa bo Turnšek našel v knjigi Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991 (ISBN 978-961-92968-5-7), ki sem jo napisal pred nekaj leti. Ker se Turnšek toliko sklicuje na sodne postopke, naj ga spomnim, da je v naših krajih inkvizicijo in mučenje prepovedala že prosvetljena cesarica Marija-Terezija...
Kar opisujem, se je dogajalo okoli 10 ure dopoldne na celjski Cesti na Lavo, ki se je kakih 100 m naprej vzpenjala na klanec pred železnišlim križiščem, kjer pa je danes vse prezidano. Ljudje, ki smo prisostvovali temu dogodku, smo bili osupli in presunjeni; nekateri, celo moški, niso mogli zadrževati solz, ko smo videli tako nazorni prikaz, kakšna "svoboda" nas je po nemški okupaciji doletela.
Tiste nesrečnike so proti večeru prignali v Teharje. Po dolgih letih sem jih spet videl, vendar takrat niso billi več živi. Njihovi okostnjaki ali napol mumificirana trupla, so na fotografijah v knjigi M Ferenc, M. Alič in P. Jamnik, Skrito za enajstimi pregradami, (978-961-222-841-5). Kateri paragraf pa zapoveduje zganjanje obsojencev v rudniške rove, da jih poten žive in/ali mrtve zazidajo kar z enajstimi pregradami g. Turnšek?
O pomorih v Hudi Jami je bilo v prejšnjem režimu prepovedano govoriti. V omenjeni knjigi pišejo avtorji, da so zaradi širjenju "neresničnih" govoric obsodili celo 32-letno Elzo Premšak, ter jo 25. maja 1947 ustrelili, čeprav je bila že vidno noseča. Ali bi radi, g. Turnšek, da tudi doktorja Dežmana in Možino podobno kaznujejo, ker sta si drznila odkrito spregovoriti o tistih masakrih?
Dr. Peter Starič, publicist
V letih takoj po osamosvojitvi, so komunisti ob razpravah o povojnih morijah, molčali. Sedaj, ko imajo že skoraj vse niti spet v rokah, pa se poskušajo braniti z metodami pokojne Jugoslavije. Če je takrat kdo le namignil na množične morije, so udarili z nogo po tleh in tisti, ki je kritiziral, je umolknil. Saj je vedel, da imajo še druge metode, da ga utišajo. Danes pa za njih velja tista narodna pesem: "Včasih je luštno bl'o, zdaj pa ni več tako."
Ker nimajo več tolikšne moči, v onemoglem besu pavšalno protestirajo in mahajo z zastavami z rdečo zvezdo, kakršna je bila namalana na vsakem tanku jugovojske, ki nam je nameravala preprečiti osamosvojitev. To pa bi moralo biti kaznivo in ne tisto o čemer sta govorila dr. Dežman in dr, Možina! Vendar naša policija gleda vstran, saj se je tisti shod dogajal vendar na Titovem Trgu! Si predstavljate, da bi se danes v Berlinu dogajal podoben shod nacistov na tamkajšnjem Adolf-Hitlerplatzu?
Če Turnšek meni ne verjame, bo verjetno verjel Petru Battyju, piscu knjige Titova velika prevara (ISBN 978-961-694227-0), ki v enajstem poglavju "Povojno klanje" navaja politika Milana Grola (nekomunističnega ministra v prvi "mešani" vladi), ki pravi: "To ni država, to je klavnica!"
