V pogovoru za tednik Globus so ga predstavili kot zgodovinarja, ki je spravil ob živce slovenske nacionaliste: »V knjigi razbija tradicionalni mit o linearni zgodovini Slovencev od priselitve na področje vzhodnih Alp, preko Karantanije, pa vse do popolne emancipacije in ustanovitve samostojne države.« V intervjuju za Globus je nekajkrat opozoril, da se njegove trditev o Slovencih nanašajo tudi za druge narode v srednjeevropskem prostoru in seveda tudi na Hrvate.
Kosi pravi, da se je »njegova interpretacija zgodovinskega izvora slovenskega naroda razlikovala od interpretacije drugih kolegov zgodovinarjev, ki je več desetletij veljala za uradno. Doživel sem več napadov v stroki. Napadi so prihajali tako od laikov, raznih patriotov in tudi nacionalistov, ki niso zgodovinarji, ki pa neredko knjige niso niti prebrali, kar je tragično.«
Če bo dr. Kosi imel v prihodnje več časa, bi raziskal, zakaj so se prav v socialističnem obdobju kanonizirale ideje o narodnih skupnosti, ki na teh prostorih obstoje več kot 1500 let. »To so nacionalni narativi, o katerih smo se učili v šolah tudi v postsocialističnem obdobju, ker je bilo treba opravičevati uradno politiko, po kateri so se tukajšnji narodi tisoč let borili, da bi dobili svojo nacionalno državo. Podoben narativ je še vedno prisoten v nacionalnih kulturah današnjih postsocialističnih nacionalnih držav.«
Dr. Kosi glede Trubarja, ki naj bi se ne počutil kot Slovenec temveč kot Kranjec, odgovoril: »Trubar, ki je začetnik slovenske književnosti, se je seveda identificiral kot Slovenec. A ne kot pripadnik moderne slovenskega naroda, temveč kot Slovenec v smislu pripadnika verske skupnosti, ki je uporabljala slovenski jezik in v katero je Trubar vključeval Kranjce, Korošce, Štajerce, Bezjake, Istrane itn. Toda dejstvo je, da se je svetu predstavljal kot Primož Trubar Kranjec govori veliko o tem, na kakšen način se je primarno identificiral.«
Pred časom smo se pogovarjali z dr. Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Tako je odgovarjal na naša vprašanja, ki se dotikajo tematike nastanka slovenskega naroda:
Kakšen je vaš pogled na slovensko samoidentifikacijo Trubarja?
Trubar je slovenski prostor izpričano doživljal kot zaokroženo enoto. In tudi dejansko je pisal za Slovence kot enoto in ne za Slovence kot prebivalce ene od dežel na tedanjem slovenskem prostoru. Zavest o jeziku kot povezovalnem elementu neke enote, ki ji danes pravimo narod, ni bil nič presenetljivega. Tudi pozneje v 17. in 18. stoletju v številnih književnih delih in slovnicah doživljamo povsem enako; ljudje so se zavedali, kje govorimo jezik, ki je sicer notranje razčlenjen, vendar hkrati dovolj povezovalen, da se lahko v njem sporazumevamo in se med seboj razumemo. Razne teze nekaterih sodobnih slovenskih zgodovinarjev o pojavu narodne zavesti pri Slovencih šele v 19. stoletju so tako lahko zgolj teoretične narave. Lepo bi bilo, ko bi si ogledali tudi kake vire. Gradiva oziroma pisnih virov, ki tem tezam ne pritrjujejo, je namreč veliko. Če bi naredili celovitejši pregled literature med 16. in 18. stoletjem že samo na področju jezikoslovja in zgodovine slovničarstva, bi lahko jasno prepoznali prisotnost skupne zavesti.
Koliko zgodaj? Od kdaj smo Slovenci?
Postavljati meje je v zgodovini vedno tvegano, saj se nobena ideja ne rodi v enem letu. To je dolg proces, ki se pri Slovencih zagotovo vleče skozi stoletja. V 16. stoletju je bila kot rečeno zavest, da je slovenski prostor nekaj, kar nas povezuje prek jezika, zagotovo že dokaj močna.
Nasprotujete izganjanju Slovencev iz srednjega veka?
Predvsem nasprotujem temu, da se določene teoretične teze, ki znotraj zgodovinske stroke včasih celo zdržijo, predstavlja kot splošno sprejeta spoznanja in se jih ponuja ljudem, ki jih potem razumejo povsem napak. Nisem sicer specialist za teorijo in filozofijo zgodovinopisja, a če malce karikiram, gre za spor o tem, ali bomo na primer okno rekli le tistemu, kar je okroglo in potem v javnosti razglašali, da okna, ki niso okrogla, niso okna.
Naj bom povsem jasen: lahko bi rekli, do so se narodi začeli formirati šele sredi 19. stoletja in da to velja tudi za Slovence, če potem vse, kar je bilo prej, imenujemo z neko drugo besedo – kljub temu, da gre v bistvu za narod.
Res hudo teoretičen spor.
To je bilo razmeroma nemoteče, dokler so na takšnih teoretičnih osnovah pisali sicer zelo dobri in razgledani raziskovalci. Pri mlajšem rodu, ki mu manjka znanja in želi zgolj ugajati svojim mentorjem, pa stvari enostavno ne stojijo več.
