Pismo bralca: Sodba glede Janše in Patrie je korak predaleč

Gledal sem slike izpred Ljubljanskega sodišča in si nisem mogel kaj da nebi sočustvoval z ljudmi, ki so tam stali. Najprej sem se jezil nad tistimi ki so prišli in v čisti provokaciji in zlobi skandirali obtoženemu v dvorani. Potem sem videl jok na obrazih pristašev Janeza Janše. In nisem si mogel kaj, da me nebi prešinilo, da tukaj nekaj ni v redu. Ali so na sodišču imeli trdne dokaze, za katere doslej nismo vedeli? Namreč, če je temu tako, so (smo) volivci SDS in Janše volili vsa leta napačno, je to hud udarec vsem našim skupnim načelom. To je enako hud udarec za Slovenijo v svetu kot za našo mlado demokracijo.

Potem pa seveda ostane še druga možnost, ki pa je pravzaprav najslabša možna. Kaj pa v primeru da so Janšo brez trdnih dokazov, na podlagi famoznega nedoločenega kraja, nedoločenega časa obsodili na zaporno kazen. V tem primeru, če ostanemo pri tem, da so dokazi takšni, kot so se pojavljali v medijih, potem prijatelji, imamo dejansko vladavino vplivnih združb in lobijev. Pol-demokratično državo nam upravljajo skriti vplivneži, privilegirani in nagrajevani funkcionarji, dirigirani mediji nam prikazujejo pravljično sliko, kjer se sproti določa kaj je prav in kaj narobe, sodna veja oblasti se obnaša kot na drugem planetu živeča aristokracija, kot v idealni družbi brez problemov, kjer se huda nesposobnost imenuje  »profesionalni spodrsljaj«, obsodbo voditelja opozicije pa tožilstvo smatra kot dokaz uspešnosti.

To je slika naše države. Kjer nam državna televizija prikazuje jok gospe v letih, ki je šokirana, zraven pa mlajšega huligana ki kriči na vse pretege, naj lopov gre v zapor. Ob tem sem se zamislil. Kakšen prepad je med nami. Na eni strani starejša ženica, na drugi vznesen vstajnik, mogoče bodoči revolucionar? Ali je bilo podobno med vojno? Ko so partizani prišli po živež v vas, zraven pa spotoma ustrelili vaškega župnika za britofom. Ali so takrat vaščani jokali, mlad komisar pa je kričal od zmagoslavja?

Kaj je demokracija? Ideal? Happy-end v Holywoodskem blockbusterju, kjer pravica zmaga in je zlo kaznovano? Čigava pravica? Kdo določa kaj je pravično? Je to mogoče velika želja vseh nas? Da si zaželimo da trouble-maker izgine in se potem to zgodi? Ali je to naše življenje? Vvseh nas, tu, v naši domovini? Spimo, hodimo v službe, šole, se veselimo z otroci, imamo hecne sosede ali tečne šefe in se jezimo. Živimo v skupnostih, najsi je to družina, stanovanje, stolpnica,  vas ali mestna četrt, vedno obstajajo neka pravila, neka medsebojna etika, ki nam omogoča skupno življenje. Takšna skupnost je tudi država, naša domovina in pravila skupnega življenja se imenujejo demokracija.

Imeli smo desetletja kjer so bila pravila pisana za nas, za privilegirance pa ne, kjer si moral paziti, da nisi povedal vse kar si mislil. Danes me je zadel en čuden občutek, deja-vu, da sem vse to že enkrat doživel. Ta nedoločen občutek, da nisi varen, da ne živiš v svobodnem svetu. Zadelo me je kot šok, verjetno tako kot tisto gospo na TV, ki je jokala. Nekdo lahko nekako, nekje, neugotovljeno ugotovi da sem neprimeren ali nasploh škodljiv in zločinski ter me prijavi, sposobno tožilstvo me obtoži in nepristranski sodnik spozna za krivega. Seveda o tem poroča kredibilni in zaupanja vredni časopis v rubriki kronika.

Kaj naj si torej mislim po vsem tem? Najprej, čestitajmo slovenskemu sodstvu za veliko zmago nad pravom, čestitajmo vstajnikom in ostalim v tej državi za zmago nad sovragom. Danes ste zmagali, veselite se. Vendar, tovarišija, jutri je nov dan in zgodbe o demokraciji še zdaleč ni konec.