Bilo bi nenavadno, da bi Murski Soboti vzeli škofa, ga dali drugam, ob tem pa jo »pustili brez vsega«, kot je slišati v krogih blizu slovenskih škofov. Rešitev za čas po 1. februarju naj bi se pripravljala v mariborski nadškofiji; lahko bi dali murskosoboško škofijo pod njeno upravo, vendar škofija potrebuje svojo glavo – z vsemi pooblastili, poudarjajo naši sogovorniki.

Škofija brez škofa je kot družina brez očeta. Kljub temu so na Celjskem nanj čakali dve leti in pol. Tudi koprskega škofa je nuncij dolgo iskal (Jurij Bizjak je odstopil pred dvema letoma in pol, ko je dopolnil 75 let) v več postopkih, kandidata naj bi že imel, vendar je bil p. Ivan Bresciani (rojen v Gorici), namestnik direktorja Centra Aletti, preblizu padlemu Marku Rupniku.

Jezuitskega patra in slavnega mozaičarja je po izgonu iz reda konec avgusta lani v svojo škofijo sprejel (inkardiniral) in s tem v duhovništvu obdržal prav koprski škof. O tem ni obvestil slovenskih škofov, kar je v izjavi poudaril tudi predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje.

Glede na razumevajoče relacije med škofom Bizjakom, škofom Štumpfom in nuncijem Speichom imenovanje Štumpfa za koprskega škofa niti ni tako presenetljivo.

Škof Bizjak je sprejel Rupnika za škofijskega duhovnika (ne da bi mislil priti v Koper) v soglasju z nuncijem Jeanom-Mario Speichom, med nekaterimi škofi pa je to povzročilo kar precej slabe volje. Bizjaka je v posebni izjavi vzel v bran prav njegov prekmurski kolega Štumpf, ponavljajoč za koprskim generalnim vikarjem, da sodni postopek proti njemu še ni končan, zato Rupnik velja za nedolžnega.

Glede na te razumevajoče relacije med škofom Bizjakom, škofom Štumpfom in nuncijem Speichom imenovanje Štumpfa za koprskega škofa niti ni tako presenetljivo. Nekdanji pater in zdaj koprski škofijski duhovnik Rupnik je veljal za vplivnega teologa iz ožjega kroga papeža Frančiška.  

Na drugi strani Slovenije je pod nogami vse bolj gorelo tudi škofu Štumpfu. Preveč reči in sporov, denimo z njegovimi sicer maloštevilnimi duhovniki, se je v petnajstih vodenja škofije primerilo, da bi na to ne postal pozoren tudi nuncij. Ena od njegovih tudi širše odmevnih potez je bila podpora ukinitvi birmanskih botrov. Tako se je primerilo, smo izvedeli, da Štumpf v župniji ni birmoval in tja zaradi nepriljubljene ukinitve botrstva raje poslal vikarja.

Štumpf (1962) velja za najbolj korajžnega in zelo neposrednega slovenskega škofa, ko gre za izražanje mnenja o dogajanjih v javnosti. Zna odločati, kar je svojevrstna krepost, četudi vsaka odločitev ni všečna oziroma komu všeč, nam je dejal eden od duhovnikov koprske škofije, ki je po tej plati s tem papeškim imenovanjem zadovoljen.

V Kopru so pastoralne in še kakšne druge razmere povsem drugačne kot v Murski Soboti, moral se bo »ujeti« z novo mentaliteto. Svoje župnije bi skorajda lahko prekolesaril, v koprski škofiji pa je razdalje med Koprom in Bovcem skoraj za dve uri in pol – z avtom.

Slovenska Cerkev na poti … kam? je bilo vprašanje dano pred dnevi sodelujočim na podkastu Goreči grm. V spomin mi je priklicalo misel škofa Štumpfa, da se škofje, nekateri duhovniki in laiki že dolgo zavedajo, da je Cerkev že v puščavi, vedno bolj v izoliranosti in utišanem glasu.

A v puščavi se ni znašla le Cerkev, temveč povsem nepričakovano ves svet. »Za Cerkev puščava ni katastrofa, ker ima izkušnjo s puščavo. Cerkev je vedno imela puščavnike, ki so zanjo pomenili svežo sapo. Duhovno življenje in modrostni spisi puščavnikov so ji zmeraj dovajali svežo sapo Svetega Duha.«

Da se je v puščavi znašel svet in naša domovina, žal ni okoliščina, ki bi šla nujno v prid Cerkvi v Sloveniji.