Na prvi pomladni dan se bo iz zimskega sna prebudila tudi Katedrala svobode, družba svobodomiselnih posameznikov, kot so se sami poimenovali. Nazadnje, ko so se oglasili, bilo je sredi novembra 2023, so v javnost vrgli provokacijo, ki je nihče ni vzel resno in je že naslednje dni utonila v pozabo.
Predstavili so svoj predlog krizne in reformne vlade, ki bi imela devet ministrov, kandidati za mandatarja pa bi bili po njihovem izboru štirje posamezniki iz prve lige slovenskih politikov z nesporno avtoriteto, izkušnjami in politično legitimnostjo, ki bi jim zaupali vodenje države in krize: Janez Janša, Milan Kučan, Anže Logar in Borut Pahor. Če ta četverica ne bi mogla doseči soglasja, kdo izmed njih bi bil predsednik vlade, bi o tem, kdo bi prevzel najvišjo izvršilno funkcijo v državi, odločal žreb. Preostali trije pa bi bili podpredsedniki vlade in bi tudi vodili vsak po en resor. Preostalih pet ministrov bi imenovale parlamentarne stranke, vsaka po enega, mandatarska skupina pa bi jih razporedila po resorjih.
Krizna vlada bi nato v treh mesecih sprejela nacionalni reformni program, ki bi se v naslednjih treh mesecih operacionaliziral. Takšen predlog krizne vlade so v Katedrali svobode oblikovali, ker se je Slovenija po njihovem znašla na dnu, v brezizhodnem položaju, stanje pa bi lahko opredelili tudi kot mafijsko demokracijo, se je ob tem pridušal Peter Jambrek.
Jambrekovi »svobodomisleci« ta četrtek v javnost prihajajo z »novim premislekom za slovenski nacionalni program«. Predstavili bodo knjigo pod naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek, zbornik prispevkov 74 priznanih slovenskih intelektualcev, nekakšno tretje poglavje nacionalnega programa slovenske prenove, po prvih Prispevkih za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije iz februarja 1987 in nato drugem dejanju z naslovom Sproščena Slovenija – Obračun za prihodnost iz leta 1999.
Pod vabilo na predstavitev zbornika so se poleg Petra Jambreka (85 let) podpisali še Ernest Petrič (88), Dimitrij Rupel (78), Alenka Puhar (80), Ivan Štuhec (72), Žiga Turk (63) in Tomaž Zalaznik. Ponavljajo besede Jožeta Pučnika ob razglasitvi rezultatov plebiscita 23. decembra 1990, da tudi danes »gre za Slovenijo«, njihov namen pa je, da aktivnim državljanom Slovenije podajo obrazložen in pošten pogled na nedavno zgodovino, sedanje stanje ter prihodnost nacionalne države.
Nekdanji »novorevijaši« očitno poskušajo ponoviti leto 2004, ko so z Zborom za republiko tlakovali pot do prve Janševe vlade. Tedaj je politično kolapsirala Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki jo je z izvolitvijo za predsednika republike leta 2002 Janez Drnovšek prepustil v upravljanje Antonu Ropu. Sodeč po poldrugo leto starih izjavah Petra Jambreka, da se je Slovenija pod vlado Roberta Goloba znašla na dnu, v Katedrali svobode poskušajo sedaj, podobno kot pred 21 leti Zbor za republiko, dati svoj »intelektualni pospešek« za politične spremembe, ki bi na oblast prihodnje volilno leto še v četrto pripeljale Janeza Janšo.
Prva zmaga SDS z veliko razliko leta 2004 se je zgodila (tudi) zaradi razočaranih volivcev LDS, ki so takrat v dobršnem delu ostali doma. Na volilno abstinenco volilnega telesa na levi sredini računa Janša tudi prihodnje leto.
Lider slovenske opozicije je že precej časa na najvišjih političnih obratih in napoveduje močno zmago SDS na naslednjih parlamentarnih volitvah. A po njegovem tudi to ne bo dovolj, saj Slovenija potrebuje »ustavno večino razuma«, ki bi lahko izpeljala celo vrsto ustavnih sprememb. Janše se tokrat ne želi zadovoljiti z 51-odstotno večino, želi si koalicijo, ki bi imela v parlamentu dve tretjini glasov, ki bi izpeljala več ustavnih sprememb.
Te je nedavno že napovedal ob 36. obletnici ustanovitve SDS v Laškem. S spremembami ustave bi po njegovem zaščitili svobodo govora, volilno pravico, zagotovili pravico do poštenega sojenja, zaščitili spol kot naravno kategorijo, potem pravice otrok pri obrambi proti uvajanju kakršnihkoli ideologij v šolah, prepovedali financiranje volilnega procesa iz tujine, zagotovili finančno samostojnost občinam in v ustavo zapisali, kolikšen delež BDP gre lahko za javno porabo.
Janšo bi lahko za paleto vseh teh ustavnih sprememb, ki bi jih izpeljala »ustavna koalicija razuma«, tudi tokrat navdihnil nihče drug kot Peter Jambrek, ki se je v zadnjih letih spet zbližal s predsednikom SDS, za katerega pa je pred desetimi leti v intervjuju za Reporter dejal, da »ima Ivan Oman prav. Vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice. Cesar je nag. Vsi to vemo.«
Prva zmaga SDS z veliko razliko leta 2004 se je zgodila (tudi) zaradi razočaranih volivcev LDS, ki so takrat v dobršnem delu ostali doma. Na volilno abstinenco volilnega telesa na levi sredini računa Janša tudi prihodnje leto. A morebitna visoka zmaga SDS še ne zagotavlja, da mu bo uspelo tudi sestaviti novo vlado, kaj šele oblikovati »ustavno koalicijo razuma«.
Evropski poslanec Matej Tonin je na provokacijo, da je zelo malo možnosti, da bo vodil NSI na naslednje volitve, predsedniku SDS odgovoril, da »gremo lahko stavit, da je zelo malo možnosti, da bo po naslednjih volitvah Janša predsednik vlade«.
