V SDS že nekaj mesecev napovedujejo, kaj vse bodo naredili (spremenili), ko se vrnejo na oblast. Desna opozicija je lani prepričljivo zmagala na volitvah poslancev v Evropski parlament, letos so dobili še dva referenduma.

Najprej je spomladi gladko padel zakon o izjemnih pokojninah za kulturnike, zdaj pa je bil na referendumu zavrnjen še zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kar je bilo presenečenje, saj je bil rezultat na posvetovalnem referendumu o evtanaziji lani ravno obraten. Pa še ankete javnega mnenja so vse po vrsti (napačno!) napovedovale, da bo koalicija tudi tokrat referendum prepričljivo dobila.

Po tragediji v Novem mestu in sprejetju Šutarjevega zakona, ko je Robert Golob s takojšnjim in odločnim ukrepanjem iz zgodbe izšel kot politični zmagovalec, je takoj sledila hladna prha.

Čeprav se je sam premier osebno močno angažiral v predreferendumski kampanji, ne njemu ne ostalima dvema koalicijskima strankama ni uspelo v zadostni meri mobilizirati svojega volilnega telesa, da bi obranili sprejeti zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami je prišla ura streznitve za vladajoče, saj zadnja dva referenduma in evropske volitve kažejo precej jasen trend, da se (mobilizirano) volilno telo premika v desno. Da obstaja realna možnost, da marca prihodnje leto pride do političnega obrata.

Po zadnjem referendumu tako obstaja večja verjetnost, da Janši uspe sestaviti vlado, kot pa da Golob ponovi mandat. Pa naj si levo od sredine še tako mažejo oči, iščejo milijon izgovorov, da referendumov ne moremo primerjati z volitvami.

Naj si naročajo in drago plačujejo ankete, ki očitno ne znajo več niti ustvarjati javnega mnenja, kaj šele ga meriti in na koncu pravilno napovedati volilne rezultate. Volilno telo konec leta 2025 ni več enako volilnemu telesu iz spomladi leta 2022, to je enostavno dejstvo. Zadnja štiri leta vladavine aktualne koalicije so pustila posledice. Globlje, kot si jih vladajoči upajo priznati.

Tako globoke, da očitno niso več sposobni mobilizirati niti pomembnega dela lastnega volilnega telesa, ki jim je na zadnjih parlamentarnih volitvah zaupal svoj glas. Številni volivci, še posebej Gibanja Svoboda, so se, razočarani nad vlado in Golobom, premaknili v polje volilnih abstinentov.

Na drugi strani političnega spektra je slika glede volilne mobilizacije ravno obratna. Medtem ko gre levo od sredine trend navzdol, je desno od sredine v vzponu. SDS ima stabilno volilno telo, NSI tudi ne kaže slabo, presenetijo lahko tudi Logarjevi Demokrati.

Odgovor, zakaj abstinenca, se skriva v voditeljih treh strank levo od sredine, samo postaviti se morajo pred ogledalo in se potem vsaj malo zamisliti nad sabo.

Ključ do volilne zmage na volitvah v državni zbor pa je ravno mobilizacija. Tako kot je bilo to leta 2004, ko je znatno število volivcev Liberalne demokracije Slovenije (LDS) ostalo doma. Antona Ropa, ki je dve leti pred tem na čelu stranke in vlade nasledil Janeza Drnovška, pa je potem gladko premagal Janez Janša.

Precejšen del levih volivcev se je tedaj enostavno nasitil LDS in zato ni odšel na volitve. Volilna udeležba v bazenu levo od sredine na zadnjih dveh referendumih in evropskih volitvah pa kaže, da bi se lahko podobno zgodilo tudi marca prihodnje leto, ko bodo razpisane redne parlamentarne volitve.

Odgovor, zakaj abstinenca, se skriva v voditeljih treh strank levo od sredine, samo postaviti se morajo pred ogledalo in se potem vsaj malo zamisliti nad sabo. Največji problem Roberta Goloba je namreč Robert Golob.

To velja tudi za Janeza Janšo na drugi strani. Temu bi lahko rekli tudi veščina političnega samoobvladovanja. S tem imajo številni politiki težave, še sploh ko pride do kriznih situacij ali ko jim gre pred volitvami za nohte.

Tedaj često izgubijo živce in delajo napake ali pa ne znajo več realno oceniti politične situacije. Ker si okrog sebe naberejo same priliznjence, ki jim kažejo prikrojeno sliko in jim s tem delajo medvedjo uslugo. Ko Goloba njegovi prepričujejo, da bo na volitvah marca vse drugače, da bo v samem finišu spet potegnil. Podobno pa lahko na drugi strani zavede Janšo, da je že vnaprej zmagovalec.

Do volitev je še slabe štiri mesece in te še zdaleč niso odločene. Na koncu bo štel vsak glas, pa naj se sliši to še tako klišejsko, saj bodo poleg mobilizacije pomembno vlogo igrali tudi izgubljeni glasovi.

Koliko malih strank bo prišlo v parlament ali pa ostalo pred pragom – na eni ali drugi strani političnega spektra. Morda bo pa prav katera od malih strank odločila, kakšna bo prihodnja koalicija, če bo rezultat med poloma izenačen? Morda pa bo ena stranka z leve šla v desno koalicijo ali pa obratno? Politika bo prihodnje leto, še posebej po volitvah, ko se bo iskalo mandatarja in sestavljalo koalicije, resnično prava umetnost možnega.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.