Zato je bilo pričakovati, da bodo vse te stranke skupaj oblikovale vlado v senci, naivno. Za največjo opozicijsko stranko je pomembno, da pokaže, da ima vladno kapaciteto, da ima za vse resorje primerne ljudi in da se bo na tak način sistematično pripravljala na volitve ter hkrati oblikovala alternativne politike tej vladi. To se seveda ni zgodilo.

Formalno, piarovsko so predstavili vlado, v kateri ni niti vseh bivših ministrov stranke iz prejšnje vlade. Če bi bila to resna stranka, bi znala pritegniti še kakšne nove ljudi ali pa vsaj obdržati tiste, ki so bili v vladi, oziroma angažirati državne sekretarje. Tako bi dejansko pokazali, da obstaja neka realna intelektualna, moralna in politična moč. Z najavo in predstavitvijo njihove vlade tega niso zmogli narediti.

SD, zlasti njen predsednik, je v javnomnenjskih anketah nagrajena s svojo neaktivnostjo in zdravorazumskimi opredelitvami ter s tem, da nima prave barve. Levica je tu še najbolj aktivna, vendar nima nekega stalnega kurza. Tega nadomešča z retoriko, ki je iz drugih časov in se ne ujema z realnimi problemi, ki se jih je treba zdaj v politiki lotevati.

Na splošno se je opozicija ujela v vzorce, ki jih je pred tem uveljavila SDS, denimo takoj z referendumi minirati njihovo delovanje. Ta zadeva naj bi pri SDS delovala, medtem ko levosredinsko telo tega ne podpira, razen skrajnega dela, ki je javno precej aktiven in izraža ogorčenje nad tem, kar vlada počne, vendar to je zelo majhen segment.

Skratka, opozicija se ne ukvarja s politiko. Niso pripravili nobene strateške analize, ampak se gredo piarovske zgodbe na dnevni ravni. Obnašajo se podobno kot v času kovida. Šli so se samo preštevanje, kako bodo vrgli Janšo, napovedovali razne KUL-koalicije, konstruktivne nezaupnice, interpelacije in tako naprej. Po metodi se obnašajo kot desna politika, nimamo pa levosredinske strategije, ki bi pripeljala do neke nove, drugačne orientacije.

Tudi stranka, ki jo ustanavljata Tone Rop in Urška Klakočar Zupančič, ni zasnovana po nekem globljem premisleku, ki bi obetal združevanje političnih sil na levi sredini in bi presegal kritiko avtoritarnega vodenja Zorana Jankovića.

Vsekakor pa Svoboda na naslednjih volitvah ne bo glavni izzivalec Janeza Janše, ker se je na več točkah izkazalo, da ni kos nalogi, ki obstaja za tako vodilno silo.

Prvič, kako je vodila vlado in koalicijske partnerje, drugič, kako ni bila sposobna sestaviti vlade. Pomembnejše je, da po volitvah sestaviš vlado, kot da si moralni zmagovalec. Ali se bo v tem času oblikovalo kaj novega, bomo še videli. Za zdaj kaže zelo slabo, ker se SDS skupaj s Stevanovićem utrjuje na oblasti. Ljudje pa vsaj v anketah še ne izkazujejo vidnega nezadovoljstva z oblastjo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.