Trenutna oblast poskuša onemogočiti tiste, ki se njenim manevrom in potezam ne klanjajo. A tudi na desnici ni vse tako, kot bi moralo biti, saj ravno v zadnjem času nastaja nova frakcija, ki se od prejšnje ustaljene desnice močno razlikuje. Z Lokarjem sva govorila o tem, kje smo, kam gremo in kam bi pravzaprav morali iti.

Med kratkim dopisovanjem ste mi dejali, da nastaja »nova desnica«, ki gre, če se prav spomnim, vstran od obče desnice, kakršno sploh poznamo – kaj ste s tem mislili?

Izraz »nova desnica« sta v tem ključu začela uporabljati argentinski politični filozof in »javni intelektualec« Agustín Laje ter argentinski politolog Nicolás Marquez. Pred tem je izraz »nouvelle droite« sicer uporabljal francoski mislec Alain de Benoist, ki pa zagovarja nekakšno hibridno gramscijevsko skrajno desnico v izrazito neopoganskem in protikrščanskem ključu. Izraz je med drugim uporabljala tudi struja novega konservativizma, ki se je nekako zbrala v neke vrste krhki koaliciji intelektualcev, ki je spremljala vzpon pojava Ronald Reagan.

»Nova desnica«, ki jo omenjate, se od obeh teh pojavov seveda distancira. Če naj uporabimo teoretični aparat Rogerja Scrutona, njenega poglavitnega glasnika, gre za tole: »nova desnica« je prenehala biti reakcionarna. Sprijaznila se je z dvema vidikoma: da mora delovati v okviru politične družbe, ki se suče okrog nove vloge človeka kot individuuma (in njegove svobode), in da mora, ne da bi se odpovedala svoji identiteti, delovati v skladu z reformami, ki so uresničljive v današnjem času.

Po državah?

Konservativizem je od 60. let 20. stoletja izgubil kar precej bitk v kulturni vojni, ker sploh ni razumel bistva in pomena kulturne vojne. Zato se je v te bitke puščal vpletati od nasprotnikov in se branil z uporabo anahronizmov. Nadaljnja poteza »nove desnice« je namreč, da je dojela ključni pomen kulturne vojne, ki jo bije progresistična levica, tako da ad nauseam variira Gramscijeve vzorce. Ključen je pri tem pojem (kulturne) hegemonije.

Zmaga v kulturni vojni ne pomeni toliko, da premagaš nasprotnika, ampak da z vzpostavljanjem kulturnih vzorcev vplivaš na čustveno moralno ocenjevanje najširših množic (teorijo množic je zelo lepo podal drug konservativni filozof Ortega y Gasset). Konservativizem privilegira partikularnost pred univerzalnim. Zato nima sklenjenega filozofskega sistema, ampak poseduje nesistematično izraženo sklenjeno filozofijo.

Svoja temeljna načela aplicira na partikularne razmere, ki se od države do države razlikujejo. Vendar kljub temu lahko vidimo, da dandanes prilagojeni konservativizem postaja vodilna sila po celem zahodnem svetu. V Argentini, ZDA, Italiji, na Madžarskem, na Nizozemskem je zmagal tudi politično, a krepi se tudi v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, na Poljskem. Vse to je izoblikovalo nekakšno »konsinterno«, ki poskuša prek mislecev, kakršni so Yoram Hazony, Frank Furedi, Patrick Deneen, Pierre Manent predvsem filozofsko utemeljiti konservativizem. Ključno vprašanje je tole: »konsinterna« bo mogoča le, če bodo posamezne desnice premostile svoja nacionalna nasprotovanja.

O konservativizmu ste pred kratkim predavali na srečanju desnih intelektualcev v Budimpešti. Prebrala sem vaš esej, kjer ste izpostavili, da je konservativizem ponazarjanje resničnosti. Pa je konservativizem vedno značilen za resničnost ali pa jo lahko tudi ogroža, če se pojavi kot politična filozofija?

Interpretacija, ki jo navajate, temelji na pomanjkljivem angleškem prevodu nekega izraza, ki sem ga skoval, da bi poskusil s stališča nove slovenske desnice idejno jedro, srž novega (in edinega) slovenskega konservativizma: posedanjenje aktualnosti. To mora biti po mojem geslo slovenskega konservativizma. Že oče modernega konservativizma Edmund Burke je svojo filozofijo zgodovine utemeljeval na »predsodku«. S tem je označeval epistemološko razsežnost tradicije. Tradicija nam po njegovem ponuja temeljno védenje o kozmosu. To védenje pa obstaja v sleherni tradiciji in učinkuje na ravni predsodka, se pravi nečesa, kar predhaja sodbi.

V bistvu gre za nekakšno kolektivno ter individualno čustvovanje, ki nam narekuje, kaj čutiti, predvsem pa uravnava naše moralne sodbe. V tej definiciji sem pogrešal eidetično jedro. Kaj ohranja pri življenju neko tradicijo? Kar jo nenehno nagovarja in je zato vselej aktualno. Konservativizem ne sme obujati starih vzorcev, ampak neprestano iskati nove vzorce, v katerih, kar je aktualno, spregovori. Denimo: judovstvo brez Mojzesovega gorečega grma ne more obstajati, zato mora judovski konservativizem neprestano ustvarjati pogoje, da goreči grm ne preneha govoriti.

O čem vse ste še predavali v Budimpešti?

V Budimpešto je naše društvo, torek Kulturno-umetniško društvo (KUD) Kdo, neformalno povabila madžarska vlada. Na pot sva se odpravila Ožbej Peterle in jaz. Preživela sva tri dni samih srečanj in sestankov, Budimpešte sploh videla nisva. Ožbej Peterle je predaval o vinu, saj sva pred leti pri založbi Družina pripravila izdajo knjige Rogerja Scrutona Pijem, torej sem, ki je filozofija vina. Knjiga prek ocene civilizacije, ki je gojila trto, in konzumiranja vina od grškega simpozija do krščanske liturgije na zelo privlačen način predstavlja konservativni pogled na kulturo in civilizacijo.

Primož Lavre

Sam pa sem v svojih nastopih hotel poudariti tole: sodobni konservativizem se pretežno vrti okrog del Rogerja Scrutona. Bil je nekakšen Hegel konservativizma, odprl je neko polje misli, zdaj pa se na njem pojavljajo konservativna desnica, konservativna levica itd. Čeprav je Scruton dolgo živel na Češkem in na Madžarskem ter tamkaj ustanavljal disidentske podtalne univerze (predavanj se je udeleževal tudi Vaclav Havel), je njegov konservativizem močno zakoreninjen v angloameriški, predvsem britanski tradiciji. V Budimpešti sem poskusil izpostaviti, da Srednja Evropa potrebuje svoj konservativizem, ki mora nastati kot predelava Scrutonovih temeljev. To pa ne le v filozofskem, pač pa predvsem v političnem ključu: kot protiutež hegemonskim težnjam zahodnih držav v EU.

Kdo je nova desnica v Sloveniji?

V obliki, ki sem jo med dialogom že nakazal, je »nova desnica« v Sloveniji samo društvo KUD Kdo, ki ima svojo založbo in izdaja umetniško-kulturno spletno revijo Kdo? in politološko spletno revijo Anamnesis. Okrog teh pobud se zbira majhna skupina posameznikov. Morda je še kdo, a ga jaz ne poznam. V bistvu gre za to, da poskusimo utemeljiti slovenski konservativizem v skladu s tem, kar sem povedal. Slovenci nimamo laične konservativne tradicije.

Poznamo sicer katoliški konservativizem, ki ga je zagovarjal denimo Mahnič, a on ni bil pristni konservativec, marveč predvsem reakcionar. To je posledica ene izmed ključih potez naše duhovne zgodovine: disfunkcionalne nerazslojenosti. Vendar v našem kolektivnem nezavednem in v našem občem čustvovanju smo zelo konservativen narod, vendar svojega konservativizma nismo nikoli reflektirali. Zdaj gre za to, da poskusimo na osnovi elementov, ki so že prisotni v naši tradiciji, in na osnovi uveljavljenih prvin v doktrini konservativizma ustvarimo novo sintezo.

Kaj menite o samostojni politični poti Anžeta Logarja, ki še do pred kratkim veljal za zvestega člana SDS in ljubljenca Janeza Janše?

Za pot Anžeta Logarja velja, da je temeljno vprašanje, ali je njegova pot politična in samostojna. V tem je zaobjeto vse. Začnimo s politiko: Anže Logar ni od ustanovitve Platforme sodelovanja vse do Demokratov o politiki izustil niti ene besede. Edino, kar je povedal, je, da si lepodušniško želi sodelovanja, pomirjenega sveta brez prepirov in prijetnega kramljanja. Če izhajamo iz pojma politeie, pomeni njegova drža uboj politike. Saj politika je sintetično usklajevanje nasprotujočih si stališč za dobrobit polisa. Sintetično uskladitev pa mora opraviti širši civilni ter nato državnopravni okvir, ki vase vključuje politiko.

S svojimi izjavami Anže Logar potemtakem uzurpira vlogo, ki mu kot politiku ne pripada. Hoče izvajati sintezo, ki jo mora izvajati sistem.
Zato je pri njem odločilna in zanimivejša druga plat: njegova samostojnost. Povsem očitno deluje Anže Logar v skladu z ozadjem, za katero velja dvoje: a) zazdaj ni jasno, katero je; b) od rezultata na volitvah bo odvisno, ali bo še vedno tisto, ki je bilo na začetku. Z eno besedo: Anže Logar ni nič novega v slovenski politiki; spet imamo opraviti z graditeljem mostov, vse to pa le utrjuje status quo slovenske politike: vladanje iz ozadja, kar ubija politeio. Slovenija potrebuje radikalno alternativo tem prijemom.

Logar je stranko poimenoval Demokrati. Kaj je sploh definicija demokrata? Kdo je demokrat?

No, definicija demokrata je pač odvisna od političnega konteksta, v katerem se ta beseda uporablja. Dovolj je, da pomislimo na pomen, ki ga ima ta beseda v ameriški politiki. Zato se bom omejil na položaj pri nas, kjer vlada glede tega nedopovedljiva zmeda. Če spremljamo soočenja slovenskih politikov v državnem zboru, se vsi sklicujejo na demokracijo in drug drugemu očitajo nedemokratičnost. To pa pomeni, da z uporabo te besede nekaj ni v redu.

Pri nas se izraz demokracija uporablja za označevanje vsega, kar ni totalitarno. Zgodovinsko pa je demokracija daleč od tega, da bi bila nasprotje totalitarizma, poznamo demokratična obdobja, ki so bila izrazito totalitarna. Hkrati se je pri nas uveljavila sintagma »demokracija zahodnega tipa«, ki temelji na oblikah demokracije v Zahodni Evropi, ki so nastale po drugi svetovni vojni in so lahko preživele le zaradi hladne vojne. Kaj so v resnici bile, vidimo danes.

Primož Lavre

Slovenci so na demokracijo gledali z veliko naivnostjo z velikanskim nepoznavanjem. Samodejno so to povezovali s svobodo in blaginjo. In se utvarjali, da je to sistem, ki ga nekje apliciraš in potem avtomatično deluje sam od sebe. Seveda ni tako. Sam se nimam za demokrata v tem smislu, zato na vprašanje težko odgovorim. Menim pa tole: da bi morali poiskati oblike političnega pluralizma, ki temeljijo na družbenem pluralizmu, tako bi nastala družba, ki bi lahko sploh legitimirala politični sistem. Brez družbene legitimacije noben politični sistem ne more obstajati. Najbrž je to največji izziv današnjega časa.

Robert Golob bo verjetno končal mandat, čeprav mu stranka na vseh koncih in krajih razpada, kar pomeni, da bo na naslednjih volitvah težko blestel, konec koncev se je na oblast povzpel samo s poveličevanjem sovraštva do Janše in njegovih privržencev. Moja ocena je, da bi novo vlado lahko sestavljala koalicija SDS + NSi + Logarjevi Demokrati, če bodo prišli v parlament.

Kakšna bo usoda Roberta Goloba, je stvar, o kateri ne odloča on sam, ampak globoka država, ki ga je kot svojo lutko postavila na položaj, ki ga zdaj zaseda. Globoka država pa zdaj noče na predčasne volitve, ker bi verjetno z Golobom ne mogla zmagati in ker v kratkem času ne bi mogla predstaviti novega obraza. Do naslednjih volitev ga bo. Sovraštvo, ki ga omenjate, je razpoznavni znak intelektualne ničnosti in političnega primitivizma, ki ga v svojih nastopih kažejo parveni Golob in njegove privrženke Urška Klakočar Zupančič, Tamara Vonta in Lena Grgurević, Lenart Žavbi.

Kot slovenskega intelektualca me je resnično sram, da me hočeš nočeš predstavljajo ljudje, ki nastopajo s takim trogloditstvom. Njihovo javno delovanje je resnično odvratno. Urednik Metod Berlec jih je upravičeno imenoval »politične imbecile«. To so sami proizvodi slovenske negativne selekcije, ki je zaradi svoje sistemskosti pripeljala na površje ljudi, ki bi v neki normalni družbi v najboljšem primeru lahko nekje čistili sanitarije (kar je treba seveda razumeti kot »licentio poetico«).

Problem ni v tem, kdo bi lahko sestavljal novo slovensko desnosredinsko vlado, če bo do nje prišlo. Problem je tale: ali bo ta vlada toliko stabilna, da bo lahko vladala dva mandata in izpeljala reforme, ki so nujne za preživetje Slovenije kot države. Sam menim, da je to mogoče le doseči prek široke civilnodružbene koalicije, ki legitimira politično vlado, ne pa v zasedbi, ki jo omenjate. Lahko bi malo poškilili po vzorcu Melonijeve, ker je Italija družba, ki je, kot je naša, podobno fragmentirana.

Zakaj menite, da poskus depolitizirane sredine ubija politični prostor? Tu se strinjate s Slavojem Žižkom, ki ravno tako trdi, da potrebujemo še večjo politizacijo?

Tako kot sem že povedal, vsak poskus depolitizacije ubija politični prostor – saj to vsebuje že beseda depolitizacija. Depolitizirana družba bi pomenila distopični konec zahodne civilizacije. O tem so že spregovorili številni teoretiki in tudi pisatelji, nenazadnje Aldous Huxley. Glede Slavoja Žižka: gre za izjavo, ki jo je dal v enem izmed svojih običajnih zafrkantskih nastopov, ki imajo namen prikriti filozofsko praznino in idejni vakuum njegovih zadnjih knjig (na začetku je bilo nekaj dobrih), zato sem jo nekoliko prikrojil.

Primož Lavre

Nanašal sem se samo na to, da depolitizacija vodi v nekakšno civilno akedijo in da so politični ekstremi v stabilnem sistemu zaželeni, ker nam pogosto razgrnejo resnico za pojavi. Politika je najvišja oblika delovanja in življenja polisa. Polisa brez politike ni. Zato moramo delovati v smeri ukinitve strankokracije in vrniti dostojanstvo politiki.

Ali ste filozofu hegeljancu Mladenu Dolarju ob priliki res morali razlagati, kdo je Georg Wilhelm Friedrich Hegel?

Šlo je za vlogo pri razpisu na Javni agenciji za knjigo. Prof. Dolar je tam namestnik predsednika komisije (ker je predsednik njegov bivši študent, pomeni, da je dejanski predsednik on). Našo založbo, ki izdaja same klasike in dela, ki so v slovenskem nacionalnem interesu, je dobesedno »masakrirala«. Sekretarka za knjigo Vlasta Vičič nas je večkrat zavajala, direktorica Katja Stergar je nagovarjala druge založnike, naj ne gredo v sozaložništvo z nami (zanimivo: direktorica agencije za knjigo si prizadeva, da bi knjige ne izhajale), komisije so nam v obrazložitvah odločb pisale nesramne diskreditacije in nas dobesedno zajebavale.

Letos je prišlo do zamenjave komisije – in nova komisija je bila imenovana protizakonito. Obrazložitve zavrnitvenih odločb so bile polne žaljivih pripomb. Ali pa so bile zavrnitve utemeljene na totalnih idiotizmih češ: avtorje, ki jih nameravate izdati, niso bili ustrezno predstavljeni – mislim, da je šlo za Octavia Paza.

Zato sem v program za naslednji razpis vključil prevod Hegla in, ker sem že vnaprej vedel, da bom zavrnjen, v vlogi napisal, da če moram nekomu, ki predava Hegla na filozofski fakulteti razlagati, kdo je Hegel, potem nekaj ni v redu ali z njim ali s sistemom subvencioniranja. Namen je bil tale: pokazati sem hotel na to, da je celotni postopek sistema subvencioniranja prirejen tako, da pač subvencijo prejmejo le založbe, ki politično podpirajo režim, ki je trenutno na oblasti.

Prof. Dolar me ne zanima, je dolgočasna oseba in njegovo osebno dolgočasnost izražajo tudi njegove knjige. Urediti je treba sistem subvencioniranja in pokazati, da ljudje, ki vodijo Javno agencijo za knjigo, niso usposobljeni za svojo funkcijo in morajo vsi oditi. Brezpogojno vsi. Zanimivo je to: pri obeh zavrnitvah smo se pritožili, in je prava služba na MZK ugodila naši pritožbi. Zdaj čakamo na naslednjo odločbo in potem bomo najbrž šli na sodišče.

V kakšnem odnosu ste bili z ministrstvom za kulturo v času prejšnje oblasti in v kakšnem ste sedaj?

V času prejšnje oblasti je bil odnos z ministrstvom za kulturo normalen. Prof. Simoniti in sekretarka za kulturo Ignacija Fridl Jarc sta se do nas obnašala korektno. Minister Simoniti nam je celo dal minimalno vsoto, da smo pro bono začeli svojo založniško dejavnost, se pravi: prevajati smo morali brezplačno, smo pa imeli na voljo 9000 evrov za stroške za izdajo 6 knjig, da smo izpolnili pogoje, da smo naslednje leto šli na projektni razpis, na katerem smo prejeli 55.000 evrov. S tem smo izdali knjige, ki jih je subvencioniral JAK, in pripravili druge brezplačno, da smo doslej izdali 21 knjig. To je vse, kar smo prejeli: poglejte pa, koliko dobijo drugi – vsi podatki so javni. Skratka: vse skupaj je bilo normalno, to pa je tudi razlog, zaradi katerega podpiram desnosredinske vlade – administracija se normalizira.

Že marsikdo mi je dejal, da je Asta Vrečko »preprosto primitivna«. Verjetno bo užaljena zaradi tega navedka, a kot umetnostna zgodovinarka zagotovo ima nekaj znanja, kot ministrica je pa precej čudna in se vede, kot da je ministrstvo njen fevd?

Osebno dr. Aste Vrečko ne poznam in si tudi ne želim pretirano, da bi jo spoznal. Tako da težko sodim o njeni primitivnosti vobče. Kot nekdo, ki pripada javnosti, pa lahko sodim o njenih nastopih in njeni politiki. Njeni nastopi so izrazito primitivni – saj sami vidite, da sploh ne zna povedati treh stavkov brez desetih slovničnih napak. Druga lastnost njene politične osebe je neznanje in nekompetentnost – ima neko šolsko znanje o jugoslovanskem modernističnem slikarstvo, in to je tudi vse. Dvomim, da kot »demokratična socialistka« ve kaj o političnih teorijah, na katere prisega. To se pravi, da ni dorasla svojemu položaju.

Primož Lavre

Je pa dokaj spretna pri uveljavljanju svoje totalitarne agende. Represija, grožnje, mobing, nasilje, ki jih izvaja na MZK in kjerkoli pridobi oblast, so strahoviti. Je ideološka obsedenka, ki svoje neznanje prikriva z nasiljem. Njena naloga, ki jo vestno izpolnjuje s podporo globoke države, je ustvariti v kulturni infrastrukturi in v navidezno neodvisnih NVO enklave dominacije skrajne levice, ki bo preživela kot vodilna sila v kulturi tudi v primeru poraza njene stranke na volitvah. Poprej sem omenil, kakšno je moje idealno razumevanje politike – zato bi bilo povsem odveč, ko bi zdaj še enkrat ponovil, zakaj se mi zdi neustrezna. Oditi bi morala čim prej.

Katere reforme so v Sloveniji nujne?

Ob upoštevanju vsega, kar sem povedal, je jasno, da bi bilo v formatu enega intervjuja nemogoče navesti vse reforme, ki jih potrebuje slovenska država. Kakor rečeno: edini, ki jih lahko izvede, je reformirana desna sredina, ki ima zaslombo v reformirani civilni družbi in izvaja reforme. Nekatere reforme so vsem na očeh: zdravstvo, pravosodje, vojska, policija, pokojninski sistem, bančništvo, kmetijstvo. Rad bi pa tule omenil predvsem reforme, ki jih potrebuje slovensko gospodarstvo: nujno potrebujemo tuja vlaganja in tudi novo davčno politiko, ki naj razbremeni slovensko gospodarstvo.

Pogosto slišimo izraz globoka država. Tudi vi ga tu omenjate. Kdo je to?

Globoka država je pojav, ki ni le slovenski, ampak obstaja povsod. Če se omejimo na slovensko globoko državo, gre za to: slovenska globoka država je splet interesov, ki je kontinuitetniško preživel politično spremembo po osamosvojitvi in v obdobju denacionalizacije učvrstil svoj vpliv na ključnih območjih, kjer so vzvodi slovenske družbe: v bančništvu, medijih, sodstvu, gospodarstvu, policiji itd. Problem slovenske globoke države ni njen obstoj, ampak njena sistemskost – skratka, brez intervencije globoke države nič ne more funkcionirati. To pa je tisto, kar mora radikalna politična alternativa brez nadaljnjega odstraniti.

Imena?

Imena slovenske globoke države so znana, saj njeni akterji tega sploh ne skrivajo: gre za ljudi, ki so okrog Milana Kučana. V nedavni preteklosti se je veliko govorilo o Gregorju Golobiču, a zdaj nič več. Morda je padel v nemilost, kdo ve ...

Verjamem, da je zmaga Donalda Trumpa za svetovne razmere dobra, kaj pa vi?

Po mojem zmaga Donalda Trumpa v svetovnih razmerah ne bo prinesla tako velikih sprememb, kot se bojijo ali pa upajo nekateri. Spremenil se bo tip pristopa ZDA do svojih zaveznikov in sovražnikov, vendar to bo vedno pristop ZDA, ker ZDA so vedno ZDA ne glede na to, ali jim vladajo demokrati ali republikanci. Novi Trumpov pristop pa bo korenito spremenil imidž svetovnega ali vsaj zahodnega konservativizma.

Trump je zmagal iz dveh razlogov: a) zaradi nesposobnosti levoliberalnih elit, da bi nagovorile svoje tradicionalne volivce; b) zaradi uporabe »pozitivnega domačega narativa« v volilni kampaniji. Oboje pomeni zmago vsaj dveh odločilnih bitk v kulturni vojni. To je temeljni nauk, ki ga morajo konservativci po svetu ponotranjiti in se od njega učiti. V zunanji politiki bo seveda Trumpova administracija privilegirala odnose s subjekti, za katere meni, da so njeni somišljeniki. Po drugi strani pa se bo kakor vsaka republikanska administracija, kolikor se bo le dalo, osredotočila predvsem na Ameriko.

Je možno, da bo iz ozadja ZDA v resnici vodil Elon Musk?

Ne. ZDA so vsestranski kolos in predvsem razvejena in raznorodna družba, ki je ne more obvladovati ena sama oseba. Je pa njegova podpora zelo pomembna, ker omogoča konservativcem, da zmagajo tudi brez medijske podpore. To pa ponuja svetu nov sociološki vzorec, ki nam govori, da svet ni zgolj plen medijev in kapitala, ampak je neprimerno bolj kompleksen. Sporočila je mogoče kanalizirati in popeljati do naslovnika tudi brez pomoči medijev. Zanimivo bo opazovati, kako se bo to odrazilo na volitvah v Nemčiji, kjer je Musk odkrito (morda preveč odkrito) podprl AfD.

Slovenija je samostojna, ni pa suverena? Je po vašem mnenju preveč odvisna od EU?

Vse članice so preveč odvisne od EU. Konservativci smo v tem nedvoumni: za vsako ceno je treba preprečiti snovanje Združenih držav Evrope. Smo za konfederacijo popolnoma suverenih evropskih držav, ki jih lahko povezujejo gospodarske, infrastrukturne in druge ohlapne vezi. Omenili ste reforme, ki jih potrebuje Slovenija – še bolj korenite reforme potrebuje EU. Zato se konservativci zavzemamo za novo pogodbo, ki naj omogoči povezanost v popolni suverenosti. Če bodo v EU prevladale težnje po centralizaciji in ukinjanju posameznih identitete, ki jih EU narekujejo levoliberalne agende, bo EU razpadla. EU brez reform, ki sem jih navedel, je za konservativno desnico nesprejemljiva in je bolje, da je ni.

Če ne bi v Sloveniji veljal evropski pravni red, in če slovenska sodišča ne bi bila primorana upoštevati sodb in pravil, ki prihajajo z Evropskega sodišča za človekove pravice, bi tako vi kot jaz zaradi verbalnega delikta morda že pristala v arestu.

Kot zagovornik, če že ne absolutne, vsaj čim večje suverenosti, se pravi kot konservativec, zavračam kakršnokoli vtikanje nadnacionalnih sodišč v suverenost pravosodja posameznih držav. Še posebej v imenu človekovih pravic, saj ideologija človekovih pravic nasprotuje slehernemu pojmovanju prava in pravice, ki ga zagovarjajo konservativci. Ne vem, kje bi pristala midva. Vem pa, da je treba svojo državo in svoj pravni sistem oblikovati tako, da ponuja čim več pravičnih sodb in enakopravno obravnavo vsem državljanom in nedržavljanom v znamenju vladavine prava.

Primož Lavre

Seveda to ne pomeni, da mednarodna sodišča ne smejo obstajati, vendar treba je vzpostaviti pravo razmerje součinkovanja, pri čemer je odločilna beseda posameznih držav, ali na take ali drugačne določbe pristajajo ali ne. Vladavino prava moraš organsko vzpostaviti sam, ne pa pričakovati, da ti jo bo podelil nekdo drug, še zlasti ne kakšen mednarodni organ.

Lahko za konec še malo opravljava? Kakšno je vaše mnenje o Tini Gaber, za katero jaz osebno menim, da ni toliko problem, kot je posledica premierjeve neprištevnosti (kar ni žaljivka, kajti dokazano je, da je človek v času zaljubljenosti od hormonskih sprememb bodisi rahlo neprišteven, bodisi konkretno zadet)?

Očitno se zelo zanimate za hormonska stanja posameznikov. O hormonskih ujmah gospoda Goloba ne vem nič, ker me to tudi čisto odkrito ne zanima. Škoda, ki jo je naredil, je tako velika, da bi bilo za Slovenijo najbolje, da čim prej izgine iz našega javnega življenja. Predvsem pa bi rad, da bi za to škodo odgovarjal on kot oseba in ne njegovi hormoni. Tudi o gospe Tini Gaber nimam kakšnega izdelanega mnenja, ker me taki ljudje ne zanimajo in me predvsem dolgočasijo, saj niso sposobni povedati ali storiti karkoli, kar bi me lahko pritegnilo.

Zato bom s tem v zvezi omenil le en vtis, ki je estetskega značaja. Ob podelitvi Prešernove nagrade v Cankarjevem domu, ko je Svetlana Makarovič uprizorila svoj običajni mali cirkus, je, če se prav spominjam, gospod Golob prikorakal v dvorano s Tino Gaber, da bi požel občudovanje kulturnikov. Vse skupaj je spominjalo na gastarbajterja, ki si v Nemčiji prisluži denar za drag avto in se potem pripelje v rodno vas, da bi ga tam vaški pijančki občudovali.

Vse to jasno govori o neciviliziranosti in primitivnosti ljudi, ki so se povzpeli v sam vrh slovenske države. A to je tudi dokaz o strahotnem primitivizmu Slovencev, ki se v tem (in denimo v primitivizmu župana Jankovića) prepoznavajo in to občudujejo. S tem pa se vračava k vprašanju družbe, ki politiko oziroma politični sistem legitimira. Naša politična zgodovina je taka, da Slovenci nismo nikoli živeli v popolnoma suverenem političnem sistemu, zato nismo nikoli ustvarili zrele družbe, kateri bi morali naši politiki vedno odgovarjati. Tudi v tem pa se kaže naša disfunkcionalnost.

Zrela družbe je tista, ki bi morala ustvariti nacionalno državo in se v tem procesu preoblikovati v nacijo. Mi smo dobili nacionalno državo po spletu okoliščin, ne da bi nas izgradnja nacionalne države preoblikovala v nacijo. Zaradi te disfunkcionalnosti sta mogoča gospod Golob in gospa Tina Gaber.