Pripovedi o Hlapcih in Skodelici kave sta imeli politični in družbeno-kulturni značaj, še preden sta obveljali za literarni mojstrovini. Hlapce je mogoče preslikati na raven družbe in političnega življenja, so njegova prispodoba, Skodelica kave pa je prispodoba posameznika, ki živi v tej družbi. To je tudi njuna težava in ključni primanjkljaj. 

Obe pripovedi sta vplivali na oblikovanje značaja Slovencev in Slovenk, na njihovo razumevanje politike in političnega udejstvovanja ter na slovensko politično areno. Ta v osnovi ni demokratična, temveč je avtoritarna.

Povezava med narodnim značajem in doumevanjem političnega je krožna, narodni značaj namreč vpliva na odnos posameznikov do političnega življenja in akterjev, politika pa ga krepi, ker ji to ustreza. Enako velja za slovensko zgodovinopisje. Tako kot literatura ima tudi ono politični značaj, ki presega tisto, kar naj bi veljalo za zgodovinsko resnico.

V svojem jedru sta oba avtoritarna. Tako je treba tudi razumeti hlapčevanje Slovencev in Slovenk in njihov specifični odnos do skodelice kave in čaja, namreč kot izraz osebne nezrelosti, odvisnosti in političnega avtoritarizma. 

Razlogi za slovenski avtoritarizem so najmanj zgodovinski, razvojni ter sociološki. Najprej gre za to, da slovenske politične avtoritete in Cerkev zahtevajo podreditev posameznikov političnim elitam in vodstvu Cerkve. Ta zahteva se s časom ni spreminjala, danes velja prav tako kot leta 1910, ko so nastal Hlapci in je nastala Skodelica kave (naključje sočasne objave dveh pripovedi, ki vsaka zase vključuje skodelico, je pomenljivo).

Zunaj interesov slovenskih političnih strank in njihovih voditeljev se ni mogoče uveljaviti kot liberalen ali konzervativen mislec. Zato je slovenska delitev med »levim« in »desnim« izrazito ozka in vodi v sovraštvo in polarizacijo (ki jo najdete tudi v Hlapcih). Tukaj sklicevanje na človekovo enkratnost, na njegove pravice in avtonomijo ni mogoče in je nezaželeno.

To je v izrazitem nasprotju s temeljnimi načeli liberalizma, kamor spadajo toleranca do drugačnosti, svobodno razpolaganje z osebno lastnino, svobodno izražanje osebnega mnenja ter, kot najvišja vrednota, osebna svoboda. 

Drugič, skozi celotno politično zgodovino smo se srečevali z avtoritarizmom. Najprej je vse do druge svetovne vojne prevladoval katolicizem, po letu 1945 pa sekularna frakcija, katere prevlada, ki je trajala vse do leta 1991, je bila prav tako nesporna. Čas po letu 1991 naj bi predstavljal končni prehod v demokracijo, vendar je ta predstava v mnogočem zgrešena.

Če se že srečujemo s politično demokracijo, pa je ta omejena. Nadzora nad političnimi elitami ter ljudmi z močjo v Sloveniji namreč ni ali pa je ta močno omejen in predvsem izraz političnega obračunavanja, ne pa avtonomnega delovanja nadzornih organizacij. Avtoritarizem na Slovenskem je pač globoko ukoreninjen. 

Tretjič, če je včasih veljalo, da je pravilna socializacija otrok avtoritarna (o tem piše Alenka Puhar v Prvotnem besedilu življenja, v knjigi, ki obravnava zgodovino otroštva na Slovenskem; naslov knjige je povzela po navedbi iz črtice Bobi, ki jo je prav tako napisal Ivan Cankar), pa je dandanes varovalna vzgoja nadomestila avtoritarno (o tem govori psihoterapevt Zoran Milivojević).

V obeh primerih se srečujemo z avtoritarnostjo. V prvem je ta odkrita, v drugem pa zakrita. Ker v drugem primeru ni osnovnih pravil, ki bi se jim moral podrejati otrok, in obstaja zgolj njegov interes, se otrok in njegovi starši končno podredijo zgolj moči.

Šimen Zupančič

Sicer se bodo sklicevali na zakone, vendar le dotlej, ko bodo ti koristili njihovim osebnim interesom (gotovo poznate primere, ko šola in strokovnjaki ščitijo zlorabljevalca, ki ga podpirajo varovalni starši; pri tem se sklicujejo na otrokove pravice in nevarnost socialnega izključevanja; s tem škodujejo šolski skupnosti in skupnosti v celoti; ljudje namreč berejo in sledijo medijem in si takšne primere dobro zapomnijo; tako se asocialnost staršev razširja: če je mogoče kršiti zakone, ki sicer veljajo za vse, potem je edini način zaščite lastnega otroka ta, da se kršijo ti isti zakoni). 

Četrtič, ta vzorec podpira tudi kanonizirana, posvečena literatura (o tem sem pisal v predhodnih dveh esejih; oproščam se, ker sem v povezavi s Cankarjem in Prešernom pisal o slavistiki, moral pa bi o slovenistiki; se pa sprašujem, ali podoba in zagovor trpečega umetnika ni nekaj, kar je lastno obema).

K vsemu skupaj je treba dodati tudi način njene interpretacije. Če slovensko literaturo razlaga nekdo, ki je bil sam vzgajan avtoritarno in »slovensko«, potem je ne more misliti. Enako velja v primeru, ko jo želi izkoristiti v dobro svoje politično-ideološke usmeritve. 

Petič, na Slovenskem prevladuje mentaliteta ljudi, ki so po drugi svetovni vojni prestopili prag revščine in niso niti kmetje niti ne pripadajo mestnemu okolju. Njihova mentaliteta in identiteta je neutrjena. Njihovi predniki so bili mali kmetje, sami pa so napol meščani ali pa si mislijo, da to so. Končali so kakšno od poklicnih ali srednjih šol ali pa so visoko izobraženi.

O mentaliteti malih kmetov je pisala Dunja Rihtman Avguštin, ko je opisovala zadruge, ki so obstajale na Hrvaškem pred stotimi leti in več (na njena spoznanja se je skliceval Josip Županov, ki je pisal o škodljivosti jugoslovanskega nekvalificiranega egalitarizma; tudi ta je del mentalitete zadružnikov).

Pomenljivo je, da je na Slovenskem še zmeraj več kot 80 odstotkov ljudi, ki podpirajo nekvalificirani, razvojno škodljivi egalitarizem (kot je mogoče razbrati iz raziskave Slovensko javno mnenje). Podpirajo torej enakost za vsako ceno, ki škoduje nadpovprečnim, ustvarjalnim posameznikom. 

Za ljudi iz zadrug ter njihove voditelje je veljalo, da so se sicer sklicevali na dobro skupnosti in na pravila, ki v njej veljajo, so pa zlahka kradli in skupnosti škodovali, da so le napolnili svoje žepe (spet, o tem piše Dunja Rihtman Avguštin na temelju obsežnega gradiva).

Vsaj zame je zanimivo vprašanje, kako se je tovrstna mentaliteta prenesla med slovenski srednji razred in se ukoreninila kot specifičen vzgojni vzorec (treba se je vprašati tudi, kaj sploh je slovenski srednji razred in kako je nastal slovenski višji razred, če so bile obstoječe slovenske elite po letu 1945 pregnane, pomorjene ali potisnjene na družbeno obrobje; s tem je prišlo tudi do zamrtja vrednot, ki so jih zagovarjale, kar vključuje vzgojo otrok). 

Šestič, slovenska družba je bila pozno modernizirana in dolgo ni prešla med moderne družbe, v katerih nastopa univerzalno pravo. To v enaki meri velja za vse posameznike, ne glede na njihov ugled ter premoženje (o univerzalnem pravu je obširno pisal Max Weber, o obmodernosti slovenske družbe pa je še v začetku 90. let prejšnjega stoletja pisal Ivan Bernik).

Slovenska družba pač ni zmogla prehoda od predmodernih med moderne družbe, temveč je ostala nekje na sredi. Spet, tako kot v predhodni točki, ljudje so sicer za pravičnost in pravo, vendar le dokler to služi njihovim osebnim interesom. 

Sedmič, za Slovenijo je značilna razpršena poselitev, ki je zaradi pozne modernizacije in specifične zgodovine pridobila specifičen značaj (o razpršeni poselitvi na Slovenskem pišejo slovenski geografi, o zgodovinskih razlogih, ki so privedli do tega, da so bile slovenske kmetije vse do leta 1991 izrazito majhne, pa slovenski ruralni sociologi).

Ker Slovenija ne pozna urbanosti – tudi o urbanosti Ljubljane, ki ima 300 tisoč prebivalcev, je treba govoriti z nekaj previdnosti –, lahko trdimo, da se v tem prostoru še zmeraj srečujemo z nasprotjem med mehansko in organsko solidarnostjo (tukaj sledim Emilu Durkheimu).

Prva je značilna za ruralna okolja in druga za mestno okolje. Mehanska solidarnost je prisilna, posameznik se prilagaja skupnosti, ki je z njim tesno povezana in nadzira njegovo vedenje. Organska solidarnost, na drugi strani, pa je prostovoljna, posameznik sprejema določene norme, ker sam sodi, da je to prav.

Sprejemanje pravil, ki urejajo družbeno življenje, mu olajšuje življenje. Obenem je posameznik v urbanem okolju svoboden, ni podrejen zahtevam skupnosti, temveč zgolj formalnemu zakonu. Gre za to, da je predurbano in oburbano okolje v temelju avtoritarno. 

In osmič, ko gre za vzgojo otrok, se srečujemo s specifično združitvijo zadružniške mentalitete ter obmodernosti, ki ne priznava univerzalnosti pravnih norm. Otroci in adolescenti se soočajo z izzivi okolja, v katerem bivajo, z vrednotami, ki v njem prevladujejo, s slovenskimi politično-poslovnimi elitami, končno pa tudi s slovensko literaturo. Vse navedeno jih vodi k temu, da sprejemajo avtoritarnost kot zaželen ali edini poznan način upravljanja družbe. Zavedajo se tudi, da bo upor proti ljudem z močjo kaznovan. Če že ni kaznovan, pa je nezaželen. 

Vse navedeno nas vodi k razpravi o slovenskem narodnem značaju. 

Etnični Slovenci so nagnjeni k avtoritarnosti oziroma jo sprejemajo kot nevprašljivo dejstvo. Avtoriteti in nosilcem moči katerekoli barve se podrejajo in jih ne preizprašujejo. In če jih, potem na svoj dvom kmalu pozabijo. Drugo stran avtoritarnosti predstavlja izguba osebne svobode, ki je jasno izražena vsaj v politični areni.

Profimedia

Sem spada strah pred izražanjem lastnega mnenja. Sem spada tudi obrekovanje: ker si ne upajo izraziti svojega mnenja, potem za hrbtom svojih nadrejenih in političnih liderjev te ljudi obrekujejo. Obrekovanje je na splošno način, kako Slovenci (in Slovenke, v nadaljevanju bom moško obliko uporabljal kot spolno nevtralno) zmeraj znova obračunavajo drug z drugim. To počno tudi mediji, ki ta mehanizem izkoriščajo. 

Razdeljenost družbe na »vaše« in »naše« je več kot očitna v političnem prostoru. Tukaj si upam govoriti o neusmiljenosti in o želji po vsaj simbolični smrti človeka z druge strani politične, mnenjske ali sploh katerekoli ločnice. Sem spada to, da so Slovenci nesposobni osnovne tolerance do nekoga, ki je po njihovem drugačen.

Obenem so netolerantni sami do sebe in niso sposobni priznati lastnih napak. Sem spada tudi to, da so napadalni do tistih, ki so socialno šibki in nimajo dostopa do virov moči, tukaj pa zvez in poznanstev, denarja, funkcij v upravnem in državnem aparatu ali politične moči. 

Slovenci ostajajo nedorasli in osebnostno nezreli. K temu prispevajo dejavniki, ki sem jih opisoval zgoraj, še posebej pa vzgoja in, v sklopu vzgoje in izobraževanja, kanonizirana literatura. Na splošno velja, da je to tema, ki je netematizirana, o kateri se ne misli in, seveda, ne govori. 

Zato tudi ni presenetljivo, da so Slovenci samodestruktivni (o razlogih slovenske samodestruktivnosti je pisal Janek Musek). Raven samodestruktivnosti se je od začetka 80. let do danes resda občutno znižala, pa vendar ostajamo v svetovnem vrhu tako po samomorih kot po porabi alkohola. 

Slovenci so tudi zlobni (kar je razvidno iz njihovega odnosa do tistih, ki mislijo drugače ali so drugačni), obenem pa so nemoralni. Zanimivo je, na primer, kako zlahka so ljudje z druge strani politične ločnice označeni za nemoralne.

Obenem pa stran tistih, ki obsojajo, ni sposobna istih meril uporabiti tudi zase. Partikularna morala, ki je politično motivirana, pa ni morala, temveč orodje obračunavanja. Slovencem, na splošno, primanjkuje sočutja. To je rezervirano zgolj za »njihove«. 

Slovenci so, kar zmeraj znova radi poudarjajo, natančni, točni in delavni. In ker se ne upajo soočiti z nosilci moči, so tudi strahopetci (vem, ta izraz je zelo neposreden, sem pa zgoraj opisal razloge, ki strahopetnost deloma upravičujejo). Uprli naj bi se takrat, ko so pritisnjeni ob zid. Tako si vsaj razlagajo lastno ravnanje in čutenje. 

Vendar ni vse tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Premoremo, na primer, nekaj zelo prodornih podjetij in ustvarjalnih posameznikov. Stvari se s časom tudi spreminjajo. Tako da nismo zavezani propadu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.