Opozarjal sem jih na brezizhodnost, s katero sta se srečevala v svojem življenju, pri Ivanu Cankarju pa tudi na njegovo izrazito psihopatologijo.

Ker se slovenski pisatelji mitologizirajo, je slovensko pisateljstvo in pesništvo pridobilo izrazito pozitiven predznak. Za slovenskega literata naj bi se pač spodobilo, da trpi zaradi družinskih razmer, da je alkoholik, poleg tega pa je nekaj več, je mitsko bitje, domala Bog, ker je bistveno prispeval k temu, da smo Slovenci kot narod sploh obstali.

Prav zato, na primer, imamo Prešernovo nagrado in je bila tema letošnjega maturitetnega eseja primerjava dveh romanov z istim naslovom Na klancu. Ko gre za Cankarja, je njegov roman Na klancu brez najmanjšega dvoma izraz slovenske psihopatologije, kot sta drama Hlapci in črtica Skodelica kave.

V vseh navedenih delih se namreč ponavlja ista tema, poskus samozdravljenja človeka, ki se je znašel v psihološki stiski, pa se tega ne zaveda, ker se srečuje z načinom čustvovanja, ki je na Slovenskem hvaljen in se vsaj posredno zahteva ali najmanj pričakuje.

Tukaj bom gornjo razlago še razširil. Ne gre namreč le za lastnost posameznika, temveč za tisto, kar imenujemo »slovenski narodni značaj«. Povprečen državljan Slovenije igra vlogo hlapca v okviru slovenske literature, je neavtonomen v okviru psihologije ter netoleranten in nesvoboden, kar je v bistvenem nasprotju z razumevanjem sveta, s katerim se srečujemo vse od razsvetljenstva naprej.

arhiv

Tukaj govorim o dojemanju človeka v okviru liberalizma, torej politične filozofije. Ko gre za liberalizem kot politično filozofijo, je človek toleranten do tistih, ki mislijo drugače, obenem pa lahko brez zadržkov izrazi svoje mnenje in svobodno razpolaga s svojo lastnino. Vse navedeno je v Sloveniji bistveno omejeno ali pa nemogoče. V Sloveniji tudi nimamo pristnega političnega liberalizma, pač pa njegovo močno deformirano obliko, »levi liberalizem«, ki je od liberalizma odmaknjena kot dan od noči.

Svojega političnega mnenja ali mnenja nasploh v Sloveniji pač ne boste mogli izraziti, ker se boste takoj srečali z zahtevo, da mislite prav tako kot nosilci moči. Poleg tega boste kaznovani, če boste mislili s svojo glavo in se ne boste podredili mnenju skupine, ki ji domnevno pripadate. Slovenci so tudi izrazito netolerantni in do svojih političnih nasprotnikov nastopajo izrazito napadalno, upam si reči, da celo krvoločno.

Tako postane psihopatologija nekaj, kar je zaželeno in hvaljeno. Obenem pa se psihopatologija ne omenja, ker je v sklopu takšnega razumevanja ni. Še več, je zaželena, ker je domnevno pogoj za ustvarjalnost. Tako je ustvarjalnost in možnost samoizražanja v slovenskem prostoru pridobila splošen, političen značaj.

V jedru gre za zahtevo, ki človeka obsoja na odvisnost za vsako ceno. Ta zahteva mu jemlje dostojanstvo, ga oropa njegove enkratnosti in samostojnosti. Njegova omejena ustvarjalnost je odvisna od nosilcev politične moči, ne pa od tega, da je dejansko dober umetnik. Politika namreč opredeli, ali je »dober« in ali je sploh umetnik.

Slovenska družba je izrazito represivna. Ljudje se na represivnost odzovejo s tem, da častijo moč in njene nosilce, ali pa s tem, da so izrazito samodestruktivni, kar pomeni, da pijejo, delajo samomore, imajo spolne odnose s svojimi hčerami ali pa so nasilni v družini. Vse to je mogoče dokazati tudi s številkami. Našteto je, na docela izkrivljen način, izraz stiske, v kateri so se znašli. In ker si ne upajo upreti političnim in cerkvenim elitam, svoj bes izražajo navznoter, napadajo sebe in svoje najbližje. To je slovensko hlapčevanje.

Hlapčevanje je prispodoba slovenstva v politični sferi, še bolj pa podoba identitete povprečnega Slovenca in Slovenke na ravni osebne duševnosti, na ravni osebne psihopatologije. V Hlapcih je vse na enem mestu, drugje ni treba iskati, tukaj se vse ponovi in potrdi. Tako je tudi v Skodelici kave in v vrsti del, v katerih je Cankar pisal o razmerju s svojo materjo.

Vprašanje je, kje se je vse začelo, ali je prej kura ali jajce. Po mojem mnenju je stvar veliko bolj v kokoši, za hlapčevanje Slovencev so namreč odgovorne tako politične elite kot elita slovenske Rimskokatoliške cerkve oziroma slovenske RKC. Hlapčevanje ljudi jim namreč še danes ustreza in ga gojijo. Slovenske politične in cerkvene elite so se postavile nad ljudi, jim odvzele avtonomijo, jih oropale samostojnosti, jih obsodile na trajno podrejenost in samodestruktivnost.

Psihopatologijo, ki jo v presežni meri vsebuje literatura na Slovenskem, moramo ozavestiti. To je ena od naših glavnih nalog, če ne celo glavna naloga. Šele ozaveščenost omogoča pot k ozdravitvi. Gre namreč za duševno motnjo, ne pa za duševno bolezen (izhajam iz pojmov, ki se uporabljata v psihoterapiji; velja, da je duševno motnjo mogoče ozdraviti, tako je mogoče ozdraviti tudi depresijo, medtem ko gre pri duševnih boleznih za težje ozdravljive primere; ne verjamem, da je to prirojena značilnost, torej da je slovenski narodni značaj ljudem prirojen in zapisan v genih).

Wiki

Da pa bi to storili, moramo obračunati s podružbljeno psihopatologijo, ki se odraža v »slovenskem narodnem značaju«. Ta je tesno povezan s »prešernovsko strukturo« (Dušan Pirjevec Ahac) oziroma »slovenskim kulturnim sindromom« (Dimitrij Rupel). Sam bi sicer raje govoril o »prešernovsko-cankarjanski strukturi«, ki neposredno vključuje Cankarjevo psihopatologijo, ki se prenaša na raven skupnosti.

Pri prešernovsko-cankarjanski strukturi ter slovenskem kulturnem sindromu gre za to, da je kultura na Slovenskem nadomestila politično in ekonomsko moč slovenskih elit. Ker se narod (s tem pojmom imam sicer težave, ker zanika državni okvir in označuje etnično, plemensko skupnost, ne pa modernega naroda, ki se nahaja znotraj nacionalne države) ni mogel udejanjiti in ubraniti svojega obstoja na osnovi moči političnih in ekonomskih elit, je to vlogo prevzela literatura, obenem pa RKC.

Zaradi tega so slovenski pisatelji – glasniki slovenskega jezika, s tem pa nacionalne identitete – pridobili izjemen pomen, postali so mitske, polbožje osebe (tukaj je pomembno vlogo igrala tudi mitska »pomlad narodov«).

Šele z demitologizacijo slovenskih pesnikov in pisateljev bomo sposobni za demitologizacijo politične arene v današnji Republiki Sloveniji. Upam, vsemu navkljub, da smo po 35 letih, v katerih so ali smo na Slovenskem zavrgli demokratični projekt, na tej poti.

Me pa letošnji maturitetni esej na temo Na klancu v tem upanju nikakor ne podpira. Vse kaže, da se slovenska psihopatologija in politična odvisnost ohranjata kljub svojemu anahronizmu, torej kljub temu, da sta tako na človeški kot na razvojni ravni docela neprimerni. Škodujeta namreč skupnosti ljudi, ki živijo v Republiki Sloveniji.

Za slovenskega literata naj bi se pač spodobilo, da trpi zaradi družinskih razmer, da je alkoholik, poleg tega pa je nekaj več, je mitsko bitje, domala Bog, ker je bistveno prispeval k temu, da smo Slovenci kot narod sploh obstali.

Seveda, morebiti je bilo posvečenje slovenskih pesnikov in pisateljev nujno, da bi lahko jezik naroda sploh obstal, s tem pa je obstala tudi narodna kultura in narod sam. Odčaranje (Entzauberung, pojem povzemam po Maxu Webru) literatov na Slovenskem je absolutno nujno.

Težava z začaranjem oziroma posvečenjem literatov je, da posveti tudi bolečino in trpljenje narodnih odrešenikov, s tem pa v prostor narodne identitete vnese vsebine, ki se prenašajo v zavest in »duše« kot hvalevredna dejanja, ne glede na to, da so v svojem jedru psihopatološka. Zaradi začaranja postanejo pesniki in pisatelji vzorni liki, bodisi trpljenja, bodisi alkoholizma, nedoraslosti, izgubljene avtonomije, prikrajšane čustvenosti, ki vsi po vrsti izvirajo iz čustvene in spolne zlorabe.

Pa ni težava z začaranjem le v tem, da posvečuje psihopatologijo, težava je tudi v tem, da daje slabi literaturi značaj dobre literature, prešernovsko-cankarjanska struktura namreč vodi do tega, da zavre estetski potencial književnosti, ker njeno estetsko funkcijo nadomesti politična funkcija, ki zmeraj znova prebija in izkrivlja smoter literature.

Sicer je mogoče prikrojenost in izkrivljenost Prešernove in Cankarjeve obravnave zaznati tudi na ravni časa, v katerem sta živela (ta pogled je zgodovinski, sociološki in politološki). Ljubljana je bila sredi 19. in na začetku 20. stoletja majhno, docela nepomembno mestece v okviru Avstro-Ogrske. Izobraženci so govorili nemško, slovensko govorečega meščanstva je bilo le malo ali pa je bilo blizu nemški kulturi in kulturnemu okolju. To velja tudi za gospodarstvenike in podjetnike, ki so bili del germanskega gospodarskega prostora.

V prostoru, ki je danes Republika Slovenija, je prevladovalo drobno kmetstvo, še zdaleč pa ne proletariat, četudi ta v Hlapcih nastopa. V takšnem okolju, ki je predmoderno in povečini izrazito ruralno, brez dvoma prevladuje Cerkev, z njo pa cerkveno izobraženstvo.

Wiki

Nikakor ne smemo pozabiti niti tega, da je bilo višje meščanstvo slovenskega rodu vešče nemškega jezika in da je bila duhovščina tista, ki je že zgodaj, še pred nastankom prvih slovenskih političnih strank (na ozemlju takratne Avstro-Ogrske), zagovarjala rabo slovenskega jezika.

Cerkev je pač imela primat, ki ga je lahko zmeraj uporabila proti tedanjim slovenskim liberalcem in drobnemu sloju proletariata. Jezik igra namreč v okoliščinah, ko je ljudstvo revno in kmečkega porekla ali pa še zmeraj živi na zemlji, izjemno pomembno vlogo.

Motivira ga bolj, kot bi ga lahko motiviral interes liberalcev po političnih svoboščinah, ločitvi cerkve od države, ali morebitni interes liberalcev po zaščiti interesov kapitala v nasprotju z interesi delavstva.

Aktivacija organizacij in ljudi, ki jih je premogla Cerkev, ter jasna jezikovna opredelitev je v tistem času predstavljala nepremagljivo celoto. Zato je bila liberalna stvar, kakršno je zagovarjal Jerman, ki igra glavno vlogo v Hlapcih, že vnaprej obsojena na politični neuspeh in marginalizacijo.

Tukaj bi rad opozoril še na dvoje. V času nastanka Hlapcev so bile na Slovenskem že ustanovljene poglavitne stranke, tj. narodna oziroma katoliška, liberalna in socialdemokratska, vendar zgolj dobro desetletje poprej. V tem prostoru so zato politične stranke predstavljale novost. In drugo: Jerman, ki zmeraj znova nastopa kot izobraženec in kot zavzet zagovornik svoje stvari, ne more prenesti zmage katoliške stranke.

Jermana lahko štejemo za glasnika kulturkampfa, družbenega razcepa, ki je v svojem bistvu izrazito iracionalen, ker je utemeljen na strahu pred »drugimi«, naj bodo to partizani ali domobranci, brezvestni liberalci ali pa Cerkev, ki hoče vse prebivalstvo nagnati k verouku in maši.

Ta razcep je od zmeraj obvladoval družbo na Slovenskem, najprej v obliki spora med staro- in mladoslovenci, nato v obliki spora med liberalci in klerikalci, v času druge svetovne vojne se je izšel v bratomorno vojno, nato ga je kot moralno opravičilo za svoje ravnanje sistematično uporabljala slovenska lažna levica. Ta to počne še danes.

V času po letu 1991 se je stari, manihejski razcep slovenske družbe ponovno prikazal v vsej svoji veličini in nerazumnosti. To kaže, da se soočamo z obupno zastarelostjo družbenega in političnega prostora v Republiki Sloveniji. Najhujše pa je, da je ta spor lažen, da služi zgolj kot izgovor, ki omogoča političnim in gospodarskim oligarhijam, da nenadzirano vladajo in nekaznovano ropajo. Literatura pa, na žalost, ta razcep še zmeraj spodbuja.

Naslednjič bom pisal o skodelici kave ter skodelici čaja, ki sta del Skodelice kave in Hlapcev (kaže, da igrajo na prvi pogled banalne skodelice v slovenski zgodovini zelo pomembno vlogo; pred leti je bilo na obrežju Ljubljanice, v bližini spomenika Francetu Prešernu, na veliko zapisano »Ivan, popij že tisto kavo!«; na žalost tega do danes ni storil, shladila se je že daleč čez mero; tako da ne gre za kavo, pač pa za veliko več, za Ivanovo srce in dušo, ki ju tolikokrat omenja v Skodelici kave).

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.