Izzivi, ki so pred Slovenijo, so veliko večji kot kadarkoli v njeni zgodovini ne glede na nacionalni okvir, v katerem je bila ali trenutno je. To vključuje tudi leto 1991 in prehod v politično demokracijo, tržno gospodarstvo ter državnost.

Sami sebi smo največji sovražniki, ne pa neoliberalizem, globalno segrevanje, superinteligenca, Južni Slovani, Evropska unija, Združene države Amerike, Rusija ali Kitajska ... O tem bom v prihodnje še pisal. Me pa v vsem dogajanju najbolj skrbi odsotnost odprtih javnih razprav o prihodnosti Slovenije, v katerih bo sodelovala nepolitizirana skupnost. Še bolj pa me skrbi odsotnost razumnosti.

Državljani Slovenije, tukaj pa etnični Slovenci in Slovenke, smo pač avtodestruktivni, kot so tudi naše politične in kulturne elite, le da so one na drugi strani. Smo samomorilci in alkoholiki. Slovenske politične in kulturne elite avtodestruktivnost spodbujajo, se z njo hranijo.

Ne delajte si utvar, nikakor ni nujno, da preživimo izzive izjemnega obsega, s katerimi se že soočamo, v še večjem obsegu pa se bomo z njimi soočali v naslednjih letih in desetletjih. Smo mikro narod, ki je izrazito polariziran, ki je izgubil sposobnost za razumen razmislek o smislu svojega obstoja, še manj pa je sposoben misliti svojo prihodnost.

Tako »levo-liberalna« kot »desno-konzervativna« interpretacija sveta sta usmerjeni v preteklost, nikakor pa ne v prihodnost. Ne eni ne drugi ni bilo nikoli mar za demokracijo in pravno državo ter človekove pravice. »Levo-liberalni« strani gre za to, da zmaga v kulturnem boju, »desno-konzervativni« pa za to, da udejanji nacionalni projekt in se končno znebi Srbov.

Prostor odprte javne razprave je zaprt, s tem pa je izbrisana ena od ključnih značilnosti demokracije. Lastijo si ga slovenski »levi-liberalci« in »desni-konzervativci«, o tem ni nobenega dvoma.

Prva z demokracijo enači kulturni boj, druga pa državnost in etnično čistost. Oba projekta sta docela zgrešena in neprimerna času, v katerem živimo. Poleg tega sta obe strani vsaj prikrito avtoritarni. To je tudi tisto, kar se skriva za kulturnim bojem in grobim nacionalizmom, namreč želja po neomejeni moči in privilegijih.

Jedro demokracije je v tem, da omogoča nadzor političnih elit katerekoli barve. Obenem je za celoten demokratični proces značilna razumnost, kar vključuje izmenjavo mnenj v medijih, ki jih ne nadzirajo politične frakcije. Zmeraj znova je treba poudarjati tudi to, da politične elite vse od starih Grkov naprej služijo skupnosti, ne pa obratno.

Močno dvomim, da to velja v Sloveniji, oziroma sem prepričan, da slovenske politične elite služijo le svojim, egoističnim  interesom. Dodajam, da je vsakdo od nas svoboden, da svobodno razpolaga s svojim telesom in svojo lastnino in da lahko izraža svoje mnenje brez strahu, da bo za to kaznovan. V Sloveniji vsaj zadnje ne velja več ali pa ni nikoli veljalo.

Profimedia

Z interpretacijo enih ali drugih elit smo preplavljeni in zaslepljeni vsi prebivalci Slovenije. Najsi sledimo klasičnim medijem, na primer televiziji in radiu, ali pa novim družbenim medijem, na primer X-u ali Facebooku, smo neizogibno izpostavljeni dvema nasprotujočima si razlagama sveta.

Obstajajo sicer ljudje, ki so pripravljeni na pogovor, četudi so nazorsko različni. Vendar s tem ogrožajo svoje preživetje in blaginjo svojih otrok. Zaradi stikov z drugo stranjo so izločeni iz omrežij, ki delijo denar in službe. Pač niso svobodni. Tako delujejo tudi plačanci in boti. Spodbujajo namreč neusmiljeno polarizacijo slovenske družbe. Polarizacija spodbuja sovraštvo in neenotnost za vsako ceno. Samoumevno je, da ji razum in odprta javna razprava ne ustrezata.

Prostor odprte javne razprave je zaprt, s tem pa je izbrisana ena od ključnih značilnosti demokracije. Lastijo si ga slovenski »levi-liberalci« in »desni-konzervativci«, o tem ni nobenega dvoma.

Tako je bilo že od vekomaj ali pa od takrat, ko so na Slovenskem nastale prve politične stranke. Najprej je v javnem prostoru absolutno dominirala Katoliška cerkev in njena elita, nato ga je v celoti deformirala slovenska lažna »levica«. Tako je še danes, le da sta si prostor javnosti razdelili, ga politično omejili in iz njega izločili avtonomne ljudi z ulice in avtonomne izobražence.

Tudi povprečen človek se ne zavzema za sklop abstraktnih vrednot, denimo za delitev oblasti in nadzor nad političnimi elitami, za pravno državo ali človekove pravice. Te s sabo prinaša politična demokracija.

Strah jih je, da bodo ogroženi v svoji blaginji, obenem pa za neizoblikovano in nezavedno željo po pravičnosti, s katero zamenjujejo pravo. Končno jim je zgolj to tudi dovoljeno, namreč skrb za lastno blaginjo, ne pa zavzemanje za osebno ali politično svobodo.

Slovenija me, na žalost, večkrat spominja na črno luknjo v švicarskem siru. Postopoma zapravlja prednosti, ki jih je imela v letu 1991.

Kar ostane, je nereflektirani konzervativizem, želja, da stvari ostanejo takšne, kot so bile. Ponovno se srečujemo z zazrtostjo v preteklost. Povprečen človek se zavzema za to, da ohrani vrabca v roki.

Kar je na drugi strani, golob na strehi, tega ne morejo doumeti. Na Slovenskem takšne miselnosti tudi nikoli ni bilo, kot nimamo demokratične tradicije. Družbene spremembe, ki se napovedujejo, so tudi izjemno velike in jim ni mogoče priti do dna. O njih je treba govoriti, pri tem pa biti dovolj umirjen in razumen.

Politične elite pa si nikakor ne želijo, da bi bile nadzirane, še manj pa, da bi imele opraviti z razumnim volilnim telesom ali z avtonomnimi ljudmi. Zato bodo razumno razpravo o prihodnosti Slovenije že v izhodišču blokirale.

Nasploh sta strah in nerazumnost dve ključni značilnosti slovenske družbe. Temu je treba dodati tudi hlapčevstvo, zavračanje osebne avtonomije in poguma, ki ju elite – in družba – kaznujejo.

Sašo Švigelj

Ko gre za družbo, se srečujemo z mentaliteto malih kmetov, ki jih je bilo včasih precej. Ti ne prenesejo socialnih razlik niti ne prenesejo drugačnosti. Po drugi svetovni vojni je bila njihova mentaliteta tudi politično podprta. Srečevali smo se tudi s specifičnim procesom industrializacije. Vse to ima dolgoročne posledice, ki jih ni mogoče preseči v desetletju ali dveh. Če bi se to sploh želelo.

Ponavljam, znašli smo se pred usodnimi spremembami, da bi lahko nanje odgovorili, pa je potrebna družbena enotnost in odprtost. Ne govorim o absolutni enotnosti, govorim o vsaj omejeni sposobnosti za sobivanje in sprejemanje mnenj ljudi, ki mislijo drugače.

Jasno je, zakaj si politika katerekoli barve želi, da politično telo ni razumno, temveč da ostane globoko razcepljeno in utopljeno v sovraštvu. Jasno je tudi, zakaj izvoljene predstavnike ljudstva že v izhodišču oropa možnosti za izražanje lastnega mišljenja ter osebne samostojnosti. Tako ohranja svojo oblast in brani svoje privilegije.

Z drugimi besedami, struktura moči na Slovenskem je v bistvenem nasprotju s smiselnim odzivanjem na razvojne izzive, s katerimi se sooča slovenska družba.

S širšega stališča je politična polarizacija družbe, ki jo spremlja neobveščeno in zaslepljeno volilno telo, izjemno škodljiva. Slovenske politične elite v vsaj omejeno poenotenje nikoli ne bodo privolile, četudi se soočamo z največjimi spremembami z zgodovini ne le države Slovenije, pač pa človeštva.

Poudarjam, da iskanje in tvorba razumnih odgovorov ni stvar medsebojnega obsojanja in manipuliranja slovenskih političnih elit, temveč vseh državljanov ter avtonomnih strokovnjakov. Dogajati se mora v javnem prostoru, biti mora vidno, transparentno.

Znašli smo se na usodnem razvojnem križišču. Srečujemo se s civilizacijskim zatonom in spremembami, ki bodo privedle do tega, da bodo nekatere nacije in skupine povezanih držav preživele, druge pa ne. Sloveniji, nepomembni mikro naciji, nikakor ni usojeno, da preživi.

Tukaj ne govorim o njenem izbrisu, pač pa o postopni izgubi blaginje, notranjem izčrpavanju in ropanju ter politični odvisnosti, morda tudi od skupin organiziranega kriminala.

Robert Balen

Slovenija me, na žalost, večkrat spominja na črno luknjo v švicarskem siru. Postopoma zapravlja prednosti, ki jih je imela v letu 1991. Vse bolj nepomembna je, medtem ko rase Hrvaška. V resnici se je naš zaton začel že pred desetletji. Sprožil ga je proces negativne selekcije v političnih strankah, ki je vplival na dogajanje v celotni družbi. Tudi to je izraz slovenske samodestruktivnosti.

Moje razmišljanje nikakor ni rezultat črnogledega pogleda na svet, temveč realizma. Civilizacije in družbe pač ne trajajo večno. Tej temi sem se pred dvema tednoma že posvetil, bom pa to obravnavo nadaljeval. Pri tem se bom opiral na znanstvene vire.

Tako majhni in nepomembni smo, da smo zgolj igrača dogajanja v našem okolju. Obenem pa je naša usoda odvisna od nas samih. Storili bomo tisto, kar je v naši moči, če nam bo to dovoljeno. Slišalo se bo usodno, vendar sem prepričan, da je to naša zadnja priložnost.

Nikar si ne delajte utvar o svoji neizogibnosti in veličini. Eno in drugo je stvar mitov, nikakor pa ne dogajanja in razmerij moči v globalnem okolju.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.