Veliko lažje si je odgovoriti na vprašanje, zakaj si nekdanja zunanja ministrica želi ravno te službe. Zato, ker jo pač potrebuje. Pravzaprav potrebuje kakršnokoli delovno mesto, ki ustreza njenim visokim zahtevam in pričakovanjem.

Težko si je namreč predstavljati, da bi se vrnila na delovno mesto navadne novinarke na RTV Slovenija, kjer je delala do leta 2009, ko je začela politično kariero evropske poslanke. Teheranska Tanja, kot smo gospo Fajon poimenovali zaradi prisrčnih odnosov z iranskim režimom, se je po zadnjih volitvah znašla v podobni godlji kot večina odsluženih slovenskih politikov: Kaj početi, ko te volivci postavijo na hladno?

Vse se vrača, vse se plača, pravi ponarodela misel, ki nakazuje, da se človeku lahko določena dejanja v prihodnosti maščujejo. Ko je Tanja Fajon junija 2022 nastopila funkcijo ministrice za zunanje in evropske zadeve, je od svojega predhodnika Anžeta Logarja brez pomislekov prevzela idejo o kandidaturi Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta.

Tega ni storila le zato, ker bi ravnala v skladu s političnim pragmatizmom, kajti takšen projekt je vsekakor mamljiv in za državo predstavlja precejšen izziv, pač pa jo je New York navdušil tudi zaradi čisto osebnih interesov. Takšne priložnosti, ki bi Tanji Fajon v primeru uspešno izvedene kandidature lahko odprla vrata do dobre službe najmanj v Bruslju, človek pač ne izpusti.

Robert Balen

Maščevanje je vedno sladko

Da bo štiri leta kasneje, marca 2026, ostala pred vrati državnega zbora, Tanja Fajon takrat seveda ni mogla vedeti. Toda stvari se niso odvile v skladu s (previsokimi) pričakovanji in trikratna evropska poslanka ter zunanja ministrica v vladi Roberta Goloba je po prenehanju mandata formalno lahko računala zgolj na »odmrznitev« novinarske službe na RTV Slovenija, kjer je pred skoraj natanko 30 leti začela svojo kariero.

Da naj bi jo prejšnja vlada že v času omejene opravilne sposobnosti predlagala za posebno odposlanko Evropske unije za Sahel, je postalo znano šele po tem, ko so se stvari pošteno zapletle, kajti nova vlada, v kateri sedi tudi diplomat, ki ga je Tanja Fajon, ko je bila ministrica, odpoklicala z veleposlaniškega mesta v Washingtonu, nad tem, da bi Golobova zunanja ministrica postala ena od desetih posebnih predstavnikov EU (zadolžena za Podsaharsko Afriko, verjetno najrevnejši in najnevarnejši predel našega planeta), očitno ni navdušena.

Stalni predstavniki držav članic EU (Coreper) sicer še niso odločali o tem, ali je Tanja Fajon, ki jo je za posebno predstavnico Unije za Sahel predlagala Kaja Kallas, podpredsednica Evropske komisije in visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, dejansko najboljša kandidatka za to funkcijo, vendar si je po zapletih zaradi negativnih odzivov uradne Ljubljane, kjer je zdaj na oblasti drugačna politična garnitura, težko predstavljati, da v Bruslju tega ne bi upoštevali že iz čistega pragmatizma.

Doslej so bili zadržani in so odločanje zgolj »odložili«, časa za imenovanje pa ni več na pretek, saj dosedanjemu posebnemu predstavniku EU za Sahel – to je portugalski João Cravinho – mandat poteče že prihodnji mesec.

Nasprotujoče si novice iz Bruslja so bile prejšnji teden za slovenske medije (tujih ta zgodba doslej niti ni zares zanimala) kot naročene za čas kislih kumaric: Tanja Fajon ni več kandidatka za posebno predstavnico Unije za Sahel, Tanja Fajon je še vedno kandidatka, le da je odločanje o njenem imenovanju prestavljeno.

Niti glede tega, kdo jo je sploh predlagal in kakšno vlogo je imela pri tem prejšnja vlada, se niso mogli zediniti. Zmeda je bila precejšnja, čeprav so dejstva zelo jasna in tudi razumljiva: pri izbiri posebnega predstavnika ali predstavnice EU vlade držav članic ne sodelujejo oziroma nimajo nobene formalne vloge, imajo kvečjemu določeno politično težo. Da je Robert Golob podpiral kandidaturo »Teheranske Tanje«, ni skrivnost – in ne nazadnje je to tudi javno priznal.

Hallo, Frau Ursula von der Leyen

Pač pa je do zadrege prišlo, ker je med odprtim postopkom v Ljubljani prisegla nova, desna vlada, v kateri je gospo Fajon nasledil Tone Kajzer, ki ga je pred leti odpoklicala z veleposlaniškega mesta v Washingtonu, ker naj bi kršil tajnost diplomatske depeše, ker jo je fotografiral, poslal Janezu Janši, takratnemu šefu opozicije, ki je dokument nemudoma objavil na svojem profilu na družbenem omrežju X.

Jure Klobčar

O vsebini depeše, ki bi morala glede na protokol ostati tajna, so mediji bolj zadržani, pa za to ni prav nobenih razlogov, saj gre navsezadnje za javni interes: notranje ministrstvo je prek diplomatsko-konzularne mreže pozivalo k zbiranju podpisov za predsedniško kandidatko Natašo Pirc Musar.

Nerodna reč. Če bi se depeša nanašala na vse predsedniške kandidate, bi se zdela razumljiva, pravilna in zakonita. Ker se je zgolj na eno, očitno privilegirano kandidatko, pa je šlo za problematično potezo, kar sicer ne odpravlja odgovornosti tedanjega veleposlanika Kajzerja, ki je za desnico postal nekakšen »žvižgač. Posvojila ga je stranka SDS, katere kandidat za zunanjega ministra je bil že mesece pred volitvami.

Nobenega presenečenja torej. Novi zunanji minister, ki je sicer takoj zanikal, da bi na kakršenkoli način hotel preprečiti imenovanje Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel, ima določeno zgodovino odnosov s svojo predhodnico, kar pa sicer velja še za koga drugega. Z drugimi besedami, če za trenutek odmislimo Kajzerja, imamo kar nekaj drugih potencialnih osumljencev za »intervencijo« v Bruslju.

Lahko bi se angažiral premier Janez Janša, ki ima Tanjo Fajon še bolj v želodcu kot njegov zunanji minister. Kratek pogovor s šefinjo Evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki lahko namigne svoji podpredsednici in visoki zunanjepolitični predstavnici Kaji Kallas, da je pri izbiri posebnega predstavnika za Sahel vseeno treba upoštevati tudi politične dimenzije, torej nova razmerja moči in spremembo oblasti v Sloveniji.

Z drugimi besedami, če Janševa vlada vsaj približno argumentirano ugovarja imenovanju Tanje Fajon, potem nima nobenega smisla, da bi Bruselj vztrajal pri njej.

Da bi se ob kandidaturi Tanje Fajon oglasil še kak zunanji »faktor«, denimo ena od ključnih bližnjevzhodnih držav, s katero je bivša zunanja ministrica skoraj prekinila diplomatske odnose, na tem mestu ne bomo špekulirali, čeprav takšna možnost niti ni tako zanemarljiva.

Gospa Fajon si je zaradi nekaterih potez v minulih letih ustvarila sovražnike tudi v tujini. Ki so neprimerno vplivnejši od domačih nasprotnikov in kritikov; slednjih ne gre podcenjevati in jih v Mladiki ni malo.

Kajti leteča diplomacija Tanje Fajon, ki je pod pretvezo nestalnega članstva v Varnostnem svetu in reševanja bližnjevzhodnega konflikta z naskokom prepotovala največ milj v med slovenskimi zunanjimi ministri, je pomenila tudi to, da ministrice večinoma ni bilo doma, v »hiši«, kjer se je zaradi tega okrepilo nezadovoljstvo nad njenim delom in odnosom do zaposlenih.

Favorizirana ožja ekipa, večinoma strankarski tovariši in tovarišice, je vzbudila tih odpor profesionalnih diplomatov, ki so v neformalnih pogovorih zmajevali z glavo in se pridušali, da takšnega razsula v Mladiki ni bilo še nikoli.

MZZ

Zgodovina pogorelih kandidatur

Kandidatov za »likvidacijo« kandidature Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Podsaharsko Afriko je torej že v Ljubljani malo morje. In tudi zaplet z njeno kandidaturo ni prvi v zgodovini. Doslej je že nekaj vlad v zadnjih vzdihljajih mandata skušalo koga nominirati za visoke funkcije bodisi v EU bodisi v kakšni mednarodni organizaciji.

Alenka Bratušek je na eni od zadnjih sej vlade, ki jo je vodila, sama sebe predlagala za kandidatko Slovenije za evropsko komisarko v času, ko je Evropsko komisijo vodil Jean-Claude Juncker, sicer zelo navdušen nad gospo Bratušek, ki se ji je nasmihalo področje energetike.

Za Slovenijo bi bil to izjemen uspeh, vendar je zmagala notranjepolitična privoščljivost, zato je na koncu Alenka Bratušek pogorela, njena naslednica, kandidatka po volji nove vlade, ki jo je vodil Miro Cerar, pa je postala Violeta Bulc. Tej je na koncu pripadel nepomemben resor, njeno podobo v bruseljskih kuloarjih pa je še najbolje ponazorila izjava enega od piarovcev Evropske komisije, češ »Violeta is a joke« (Violeta je smešna).

Toda morebitni neuspeh Tanje Fajon za Slovenijo ne bi bil smešen, prej žalosten, kajti stalno mešanje osebnih ambicij in nacionalnih interesov postaja že kronična bolezen te države. V čem je torej ključni problem Tanje Fajon? Da je njena kandidatura sovpadla z zaključkom mandata Golobove vlade? Da in ne.

Časovno je nedvomno šlo za naključje, obenem pa dejstvo, da je bivša zunanja ministrica mrzlično iskala neko »normalno« službo, po možnosti v tujini, kaže na zgoraj omenjeno mešanje zasebnih in javnih interesov. Vrnitev na nacionalko, kjer jo je ves čas čakalo delovno mesto, bržčas nesprejemljivo za dolgoletno poslanko v Evropskem parlamentu in zunanjo ministrico, bi bila svojevrstna travma, ki bi Tanjo Fajon postavila ob bok Mojci Pašek Šetinc.

Si predstavljate nekdanjo ministrico, vedno elegantno oblečeno in navajeno družbe svetovnih državnikov, reševalko svetovnih problemov in veliko zagovornico palestinske države, kako prihaja zjutraj v službo na Kolodvorsko, v zunanjepolitično redakcijo, kot navadna novinarka, ki si deli pisarno še s tremi mlajšimi dežurnimi v raztrganih kavbojkah?

Ljubljana – Bruselj – Ljubljana

Zdaj smo prišli do ključnega problema slovenske politike, posebej njenih najvišjih predstavnikov, ki se po volitvah znajdejo na prepihu oziroma so jih volivci dali na hladno. Govorimo o povsem banalnem, eksistenčnem vprašanju – kaj z njimi, kakšno službo jim zagotoviti?

EU

Kajti Tanja Anna Fajon je svojo medijsko kariero začela kot novinarka, in sicer na Radiu glas Ljubljana (RGL) in kmalu ugaslem dnevniku Republika, dokler se pred 30 leti ni zaposlila na RTV Slovenija, kjer je bila od leta 2001 do 2009 dopisnica iz Bruslja.

V teh osmih letih, to sta dva mandata, je od blizu spoznala delovanje bruseljskih institucij, zato je postala zanimiva tudi za slovenske politične stranke, ki so po vstopu v EU 1. maja 2004 začele iskati primerne kandidate za volitve v Evropski parlament. Borut Pahor, ki je vlado vodil med letoma 2008 in 2011, je očitno ocenil, da bi za njegovo stranko SD Tanja Fajon lahko predstavljala idealen profil kandidatke za evropske volitve.

Leta 2009 je kandidirala prvič – in uspela. Socialni demokrati so zamenjali tri predsednike (Pahor, Lukšič, Židan), Tanja Fajon pa je še vedno kraljevala v Bruslju, dokler se ni pustila prepričati, da jo stranka bolj potrebuje kot Bruselj.

Ko je Dejan Židan v kovidnem letu 2020 (ne)pričakovano odstopil kot predsednik SD, ga je zamenjala Tanja Fajon, ki pa je do maja 2022 vseeno ostala tudi evropska poslanka in v Bruslju pustila tudi svoj pečat kot podpredsednica evropskih socialistov, poročevalka za vizumsko liberalizacijo držav Zahodnega Balkana itd. V Srbiji so ji zamerili domnevno pristranskost, Albanci pa je niso mogli prehvaliti.

Kariera evropske poslanke, ki je po besedah prijateljev Tanji Fajon omogočala življenje na veliki nogi, se je predčasno končala spomladi 2022, ko je bila izvoljena za poslanko državnega zbora, kmalu zatem pa ministrico za zunanje in evropske zadeve v vladi Roberta Goloba.

Njena kandidatura je pri nekaterih sprožila nekaj nejevolje in na parlamentarnem odboru za zunanje zadeve je 20. maja 2022 prejela devet glasov, kar šest pa jih je bilo proti. Če imamo pred očmi njen mandat na čelu Mladike in ga primerjamo s »cirkusom«, ki je nastal zaradi kandidature za posebno predstavnico EU za Sahel, pridemo do nekaj skupnih točk.

Fajon kot najboljša kandidatka?

Ključno je zagotovo priseganje na multilateralizem, ki je v senci t. i. feministične zunanje politike pomenil predvsem obujanje neuvrščenosti. To se je še posebej pokazalo v času dveletnega nestalnega članstva v Varnostnem svetu in zadnje bližnjevzhodne vojne, ki jo je sprožil napad Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023.

Primož Lavre

Naslednje leto – tik pred volitvami v Evropski parlament – je Tanji Fajon uspelo prepričati premierja in vlado, da bo vojne konec, če Slovenija prizna Palestino, kasneje pa je na seznam dodala še očitke Izraelu, da v Gazi izvaja genocid, kar je sprožilo odobravanje v arabskih državah, obenem pa okrepilo prepričanje Izraela, da je slovenska vlada sovražno razpoložena in da bi to lahko pustilo zelo resne posledice v odnosih med državama.

Zaradi tega se je ob razkritju afere Black Cube marsikdo spraševal, kje je v tej zgodbi Tanja Fajon oziroma kako to, da se domnevni izvajalec posebne operacije, zasebni Mosad, ni spravil (tudi) na Tanjo Fajon.

Če je za zagovornike gospe Fajon velik dosežek poimenovanje dvorane v Mladiki po Borisu Pahorju ali celo preimenovanje ministrstva iz MZZ v MZEZ, pa je nekaj več zadrege z dveletnim nestalnim članstvom Slovenije v Varnostnem svetu OZN; ne samo zato, ker gre konec koncev za projekt njenega predhodnika, ki ga je Tanja Fajon hvaležno posvojila kot svojega in zelo spretno izkoriščala (tudi) za lastno promocijo, ampak tudi zaradi finančne luknje, ki jo je projekt New York pustil za sabo.

Kar 22 milijonov evrov za nekaj, kar ni prineslo nobenih konkretnih, oprijemljivih rezultatov. Pač pa je ministrica v štirih letih tudi po zaslugi lobiranja za sedež v Varnostnem svetu kot tudi zaradi projektov, povezanih z njim, v naslednjih dveh letih po dolgem in počez prepotovala svet.

Se je posebej zanimala za Afriko, bi lahko rekli, da se je specializirala za črno celino in še posebej za tisti del, ki leži pod Saharo, imenovan Sahel? Kakih posebej izstopajočih argumentov, ki bi govorili v prid temu, žal ne najdemo.

Glavno vprašanje je namreč preprosto: ali je Tanja Fajon dovolj dobra kandidatka za Sahel, ima dovolj izkušenj, referenc in osebne integritete za takšen položaj?

Profimedia

Kajti funkcija ni politična, je pa politično njeno imenovanje, saj mora Komisija hočeš nočeš upoštevati tudi politične razmere v državi članici, iz katere kandidatka prihaja. Svet za zunanje zadeve naj bi v Bruslju v kratkem odločal o usodi kandidature Tanje Fajon za položaj posebne predstavnice za Sahel, ki za Slovenijo kakih neposrednih učinkov ne bi imela. Toda v resnici je Sahel tempirana bomba tudi za Evropsko unijo.

Kajti Podsaharska Afrika, pas med atlantsko obalo Mavretanije na zahodu in Somalijo oziroma t. i. Afriškim rogom na vzhodu, je v vseh pogledih eno najbolj problematičnih območij na svetu: 30 milijonov lačnih ljudi, kopica vojaških udarov, umik zahodnih vojaških kontingentov in prihod ruskih paravojaških skupin (Wagner), naraščajoči islamistični terorizem, nezakonite migracije čez Saharo na sever Afrike in od tam prek Sredozemskega morja v Evropo ...

Njena Afrika

V času, ko je zunanje ministrstvo vodila Tanja Fajon, se je mednarodna razvojna pomoč Slovenije državam Podsaharske Afrike občutno povečala, čeprav gre v absolutnih številkah še vedno za drobiž. A za nekatere medije je prav to dejstvo – namreč, da je Golobova vlada za 600 odstotkov povečala prispevek za prehransko varnost prebivalstva v Sahelu – dokaz, da si je gospa Fajon pot do nove funkcije »tlakovala z davkoplačevalskim denarjem«.

Takšne interpretacije se morda zdijo logične zgolj v domačem, notranjepolitičnem loncu, medtem ko realne teže v Bruslju, kaj šele v kontekstu geopolitike, nimajo.

UKOM

Diplomatska prisotnost Evropske unije v Afriki – in še posebej v njenem podsaharskem delu (Sahel) – ni nekaj, kar dopušča ležerno delo in nekaj službenih poti na leto. Ker gre za nevralgično točko, iz katere se vsako leto proti Evropi vali večja gora migrantov, bo posebni predstavnik EU za Sahel pred napornimi izzivi.

Če Tanja Fajon misli, da jim bo kos, je to lepo slišati. A kot rečeno, ni vse odvisno od nje ali slovenske vlade, ki v spremenjenih političnih razmerah v Ljubljani nad »Teheransko Tanjo« ni navdušena, zato med vrsticami njeni kandidaturi nasprotuje. Kakšen je pogled velikih igralcev, ki svojih kart doslej niso razkrili, saj se skrivajo v ozadju, bomo v kratkem vedeli.

Prav tu pa se afriška avantura Tanje Fajon lahko tudi konča, kajti s svojimi neuvrščenimi eskapadami, aktivističnimi bravurami v Varnostnem svetu in preveč pristransko politiko do sprtih strani na Bližnjem vzhodu si je kot zunanja ministrica nakopala na vrat težke zamere. Ali so dovolj velike, da uničijo njene afriške sanje?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.