Niko Grafenauer ob 75-letnici kritičen do slovenske družbe, politike in kulture

Grafenauer je kritičen tudi do "razsutega družbenega gospodarstva, ki ga nismo po vzoru drugih vzhodnih državah EU pravočasno prestrukturirali in privatizirali". Čudi ga, "zakaj se ne počisti s klikami in lobiji v naših bankah skupaj z njihovimi udbo-mafijskimi ozadji". Kot je opozoril, "se kraja nadaljuje, državljani pa koruptivne banke kar naprej zalagamo z novimi kontigenti denarja za njihovo sanacijo".

Obenem se sprašuje, odkod Slovencem takšna "privrženost k prividu, ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem svojih votlih mišic in zagotavljanjem, da se bodo spravili na korupcijo, medtem ko se razmere doslej niso spremenile niti za las".

Boli ga, da se moramo ves čas vračati k vprašanju sprave, ob čemer je prepričan, "da nas bodo, dokler ga ne bomo razrešili, Huda jama, Teharje, Rog, Črni grob in vsa druga grobišča po vojni brez sodbe pobitih in zakopanih, opozarjali, da smo civilizacijsko in etično pohabljena nacija, ki se ni možna izkopati iz tranzicije".

O kulturi, kot poudarja, ne more reči ničesar, ker je v duhovnem smislu relativizirana do te mere, da o meritorni kulturi ni več mogoče govoriti. Podobno je s kulturno elito, ki po njegovem mnenju v sedanjem občestvu in razmerah ne more preživeti. "Egalitarizem je postal vsepričujoč in uničujoč," meni.

O poeziji pravi, da jo je več kot dovolj. Težavo pa vidi v kriterijih, ki določajo estetsko vrednost. Ti so, kot pravi, marsikdaj premalo zaznavni in razvidni, "zato je objavljeno preveč odpadka".

Grafenauerja skrbi tudi slovenski jezik kot konstitutivno kategorijo slovenske identitete. Po njegovih besedah je z vprašanjem jezika povezana globalizacija, znotraj katere pa že zaznava nekatere anticipacije upadanja avtentične skrbi za slovenski jezik.

Skeptičen je tudi do medijev, ki ponujajo laž in resnico, ki se prekrivata in skupaj tvorita virtualno resničnost, za katero verjamemo, da je prava in edina. "V virtualnem svetu je tudi smrt le privid," je sklenil Grafenauer.

Grafenauer velja za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, obenem je prevajalec in esejist. Njegovo ustvarjanje obsega tako poezijo hermetičnega simbolizma in skrajnega modernizma kot otroško in mladinsko poezijo (Pedenjped, Nebotičniki, sedite in Stara Ljubljana) ter knjige pravljic (Majhnica).

Triindvajset let je bil urednik leposlovja za otroke pri Mladinski knjigi. Vrsto let je bil tudi glavni urednik mesečnika Nova revija ter glavni urednik in direktor založbe Nova revija. Za svoje ustvarjanje je dobil številne nagrade, med njimi večkrat Levstikovo nagrado, Jenkovo nagrado in Sovretovo nagrado za prevajanje. Je tudi prejemnik Župančičeve nagrado za življenjsko delo ter male in velike Prešernove nagrade.