Matematike me bradati učitelj ni kaj dosti naučil, zato pa sem na njegovo pobudo med poukom računalništva (dal jo je vsem), prebral prevedeni uspešnici Petrovo načelo in Parkinsonov zakon. Zastonj, našel sem ju v jeseniški občinski knjižnici.
Bliža se sto dni vlade in pregled izpolnjenih obljub. Denimo brezplačna šolska kosila zapisana v koalicijski pogodbi. Inštitut 8. marec je vložil noveli dveh zakonov, s katerima bi poskrbeli za brezplačna kosila za vse šoloobvezne otroke. Je mar inštitut parlamentarna stranka z čudnim imenom? Ne, septembra bodo začeli zbirati potrebnih 5000 podpisov – in to bo njihova kampanja »Za otroke gre«.
Pa gre res zanje? S pripravo in dostavo hrane bodo nazadnje služili kateringi, opozarjajo tisti, ki se na šolstvo in res spoznajo. V času brezplačnih obrokov za vse dijake se je že za časa vlade drugačne politične barve kot posledica izkazalo povečanje količine zavržene hrane. Postala je celo ničvredna.
Inštitut 8. marec je že v novi kampanji. Odvisen je od kampanj. Niki Kovač in njenim je uspelo že marsikaj spraviti prek vlade, ampak enkrat bo dolg Gibanja Svobode do njih poplačan. Če bo. Njihova predvolilna podpora ni bile zastonj, izdani računi še kar naprej prihajajo. Kampanje inštituta so namenjene prav temu, da bi dolg ostal in se celo povečal.
Inštitut 8. marec je že v novi kampanji. Odvisen je od kampanj. Niki Kovač in njenim je uspelo že marsikaj spraviti prek vlade, ampak enkrat bo dolg Gibanja Svobode do njih poplačan. Če bo.
Prejšnja oblast je v kampanjski vnemi uzakonila brezplačno »digitalno kosilo«. Da starejši pridejo do 150 evrov, kolikor je vreden digitalni bon, morajo opraviti digitalno izobraževanje. »Ali smo seniorji drugorazredna bitja? Počutimo se brez dostojanstva, kot neke laboratorijske podgane, ne ljudje,« se je po poročanju Primorskih novic v Luciji razburjala gospa Mira. Znašla se je v množici tistih, ki so z dolgimi nosovi stali – nekateri stoično drugi jezno – pred ljudsko univerzo v Kopru.
»Da se naročim k zdravniku, moram prositi otroke,« se je novinarki potožila gospa Karla iz Hrvatinov. Lahko prav tiste otroke ali vnuke in vnukinje, ki bodo v šoli kmalu zastonj kosili. Že so prišlo na svoj račun, do digitalnega bona so bili upravičeni osnovnošolci od 7. razreda, dijaki in študenti, ki so imeli 12. marca stalno prebivališče v Sloveniji. Spletni ponudniki tehnične opreme so z velikim uspehom oglaševali nakupe z digitalnimi boni, ki ob nakupu računalniške opreme končno ceno znižajo za 150 evrov. V Big Bangu (BTC) se je vila vrsta za skoraj zastonj Applove slušalke – zmanjkalo jih je.
Naval na avtobuse, najbolj na tiste, ki nas vozijo na morje in na Bled ter naprej do Bohinja, je včasih tako velik, da morajo vozniki upokojencem, dijakom, študentom in drugim, ki bi tudi zlezli na avtobus, povedati, da jih bo nekaj pač moralo počakati na naslednjega. In čez pol ure, ko ta pride, spet, da bodo nekateri morali počakati še naslednjega. Kot v morastih sanjah.
Pojdimo torej raje z avtobusa na vlak in se brezskrbno zazibajmo v sladek spanec. Upokojenci, invalidi in nekatere druge skupine uporabnikov ob koncih tedna z javnim potniškim prometom potujejo brezplačno, z nakupom vikend vozovnice IJPP pa lahko v medkrajevnem avtobusnem in domačem železniškem prometu« do 75-odstotnega popusta pridejo tudi drugi potniki. Eno od avgustovskih sobot je na Facebooku popisala ena od uporabnic.
Vlak iz Maribora proti Kopru se je napolnil že do Šentjurja, a so v Ljubljani ljudi še kar »filali« v vagone. »Družine z malimi otroci sedijo na tleh v vagonu za kolesa, hodniki nabito polni, tudi medprostori med vagoni, potniki med vožnjo odpirajo vrata, da pridejo do zraka. Ljudem zmanjkuje zraka in odpirajo vrata v vagonu.« Potnica je avanturo v slogu babica gre na jug pričela ob 1.15 uri v Mariboru, trajala je dobrih sedem ur.
Šola je zastonj, a vendarle ni. Digitalni boni so, a vendar veliki večini seniorjev in seniorkam ni mogoče do njih, pa so se bili pripravljeni zanje ponižati in stepsti.
Šola je zastonj, a vendarle ni. Digitalni boni so, a vendar veliki večini seniorjev in seniorkam ni mogoče do njih, pa so se bili pripravljeni zanje ponižati in stepsti. Na brezplačni avtobus prideš ali ne, v vlak ta vsaj »nafilajo«. Skoraj zastonj Applove slušalke jim lahko posodijo ali podarijo radodarni in do starejših empatični vnuki ali vnukinje, sami globoko razčlovečeni do njih niso mogli, ker se niso stepli za prijavnico.
V imenu medgeneracijskega sodelovanja nediskriminacije predlagam Inštitutu 8. marec ali poslancem in poslankam amandma k zakonoma o osnovni šoli in prehrani: po novem naj bi lahko vnuki in vnukinje na babico ali dedka lahko prenesli brezplačen bon za kosilo. Babica gre na jug, na Bled, na digitalni »bonbon« – naj gre še na brezplačno kosilo ali vsaj kremšnito. Ve se, podhranjenost starejših je pogosto spregledana.
In kdo je ta profesor, ki nas je v sedemdesetih letih poučil, da šola v SFRJ ni brezplačna? Šegavi možakar je v Republiki Sloveniji postal z doktoratom iz pedagogike osrednja uradniško-strokovna avtoriteta za matematiko. Tu je dosegel raven nesposobnosti – po Petrovem načelu.
