Po skoraj mesecu dni od objave izredno odmevnega dokumentarnega filma o Jugoslovanski ljudski armadi, v katerem je avtor Valentin Areh, urednik in novinar na TV Slovenija, prikazal pravi obraz te armade za obrambo komunistične vrhuške, je prišel zapozneli odziv še iz štaba nekdanjega predsednika Milana Kučana.
Slednji se v boj zoper dokumentarec javno ni spustil sam, pač pa je vanj poslal svojo nekdanjo dolgoletno svetovalko za odnose z javnostmi Špelo Furlan, s katero ga še vedno pogosto videvajo. V dokumentarcu je objavljen tudi insert, kako se tedaj še mladi vzpenjajoči se komunistični funkcionar Kučan ponižno rokuje s svojim vzorom Josipom Brozom Titom, česar se najbrž človek iz Murgel sedaj sramuje. Film ne prikazuje samo totalitarne narave jugovojske in okorelost njenih oficirjev, pač pa tudi bedo življenja v socialističnem raju ter gospodarsko nazadovanje za Zahodom.
Toda vsega tega Furlanova v svojem daljšem pismu, ki ga je naslovila na Programski svet RTV Slovenija, direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj in aktiv Društva novinarjev Slovenije na javni RTV, niti ne omenja. Fokusirala se je na branjenje lika in dela svojega dolgoletnega šefa Kučana. Po njenem je v dokumentarcu preveč novinarskih pa tudi zgodovinskih zdrsev, ki so potrebni posebne analize, na profesionalnih standardih stoji in pade verodostojnost našega osrednjega nacionalnega medija, pravi.
dr. Valentin Areh
Zapičila se je v tisti del filma, kjer Areh govori o tajnem sestanku vrha komunistov s predstavniki policije in udbe aprila 1988 v policijski šoli v Tacnu. Kučanova svetovalka se pri tem spreneveda, češ le kdo je sestanek označil za tajen in za kakšen sestanek je sploh šlo. Nadaljuje, da je bilo na srečanju okoli 200 pripadnikov celotne vodilne strukture takratne milice iz vse Slovenije, uradno so ga označili za razširjeni kolegij republiškega sekretariata za notranje zadeve. »Težko tako številno srečanje označiš za tajno sestankovanje«, je ugotovila. Smešno, mar nam želi gospa sporočiti, da je bil sestanek javen, da so bili na njem novinarji, o vsebini poročali mediji!? Dodala je še neumnost, da se na tajnih sestankih ne snemajo magnetogrami. Na magnetogramu je sicer posnetek besed njenega nekdanjega šefa Kučana in tedanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla (notranjega ministra), ki je bil tudi nekdanji šef udbe.
Furlanova nadaljuje s sprenevedanjem, da se na sestanku ni govorilo o ukrepih (zoper nastajajočo opozicijo, op.p.), pač pa je Kučan, tedanji predsednik centralnega komiteja ZKS, torej alfa in omega v socialistični Sloveniji, tam le podal svojo oceno političnih razmer v Jugoslaviji in Sloveniji. Sestanek da je bil namenjen »premisleku o ukrepanju v odnosu do zveznih organov in političnega vodstva JLA«. Pravi, da je bilo »izhodišče celotne razprave notranjega ministra nedvoumno. Kategorično je zavrnil beograjske ocene o kontrarevoluciji v Sloveniji, beograjske kritike pisanja slovenskih medijev pa označil za povsem nerazumne.« Po njenem je Areh iztrgal citate iz sestanka za vtis povsem nasproten od dejanske vsebine razprav, ki so »zaradi kritičnosti do socialistične prakse še danes zanimivo zgodovinsko branje. Avtor se je kot novinar in kot zgodovinar nedvomno zavedal manipulativnosti svojega početja.« Neverjetno, Furlanova svojo manipulativnost polaga v usta tistemu, zoper katerega je usmerjena.
O tem, kako sta Kučan in Ertl tedaj branila demokratični razvoj v Sloveniji, lahko iz magnetograma citiramo besede tedanjega šefa slovenske partije: »Na koncu se čuti nekaj slovenskih pisateljev in njim pridruženih članov pristojnih za to, da napišejo novo ustavo. Tu gre za tipično meščansko ustavo, ki je slabša od Čosićeve, kajti Čosićeva je sicer meščanska, ampak ostaja vsaj z eno nogo znotraj socializma in znotraj Jugoslavije. Ti naši pa ne govorijo niti o Jugoslaviji, niti o socializmu, niti o osvobodilni fronti. Ampak govorijo o naravni pravici slovenskega naroda, da izhajajoč iz neodtujljivih pravic človeka, naredijo družbo po svoji oziroma Bučarjevi meri.« V nadaljevanju je prvi partijec še dejal: »Mi pravzaprav politične kulture nimamo in če se to fašistoidno maniro, ki se kaže skozi omenjeno pisanje, skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem domu- če tega ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931.« Ertl je sestanek zaključil z ugotovitvijo: »Mislim, da je po tem nastopu (Kučanovem, op.p.) v bistvu razložen program slovenskih komunistov, kako situacijo reševati. Tovariš predsednik, ker smo to snemali, te prosimo za dovoljenje, da magnetogram pošljemo za osebno rabo vsem tu prisotnim, ker si gotovo niso uspeli vsega napisati.«
Osnutek za novo slovensko ustavo, ki bi naredila konec komunistični vladavini v Sloveniji, je torej »demokrat« Kučan še leta 1988 v Tacnu zaničljivo imenoval meščanska ustava (zaničljivo v jeziku komunistov, »meščanske« so bile po njihovem namreč ustave demokratičnih Zahodnih držav). Javne tribune za demokratizacijo družbe pa je imenoval fašistoidne in jih primerjal s pohodom nacistov na oblast.
V daljšem tekstu, naslovljenem na programski svet RTV, je izvrstno povzela stanje duha svojih političnih botrov, ki se glasi, da je laž nesmrtna duša komunizma
Če se je Furlanova do tu sprenevedala, pa se nato eklatantno zlaže: »Aprila 1988 nihče v Sloveniji še ni zahteval samostojne Slovenije, tudi avtorji v 57. številki Nove revije ne...« 57. številka Nove revije iz februarja 1987 je bila, kot vemo, eden temeljnih kamnov samostojne slovenske države! V njej je na primer osrednji steber slovenske demokratizacije in osamosvajanja Jože Pučnik poudaril, da je neodtujljiva pravica vsakega naroda, da je suveren, da organizira svojo samostojno državo in da oboje brani proti vsem velikoideološkim in velikodržavnim posegom.”
Kako je Kučan gledal na slovensko osamosvojitev, je najbolje izrazil sam še 31. januarja 1990, skoraj dve leti po sestanku v Tacnu, torej tik pred prvimi svobodnimi volitvami: »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti.« Furlanova se v dopisu zgraža nad Arehom , češ zakaj je Kučana predstavil kot nasprotnika osamosvojitve in opozarja, da si nacionalna televizija tega ne bi smela privoščiti.
Problematizirala je celo ugotovitev v dokumentarcu, da so bili komunisti močno poraženi na prvih volitvah, češ da so kot posamezna stranka zmagali. V resnici je bilo tako, da je za opozicijo, združeno v Demos, kljub temu, da volitve sploh niso bile v celoti demokratične (Zbor združenega dela), glasovalo 54,8 odstotka volivcev, za komuniste pa 17,3 odstotka. Temu Kučanova propagandistka pravi- zmaga komunistov. Na koncu si je Furlanova dovolila Arehov dokumentarec imenovati pamflet, kakršnih si nacionalna televizija ne bi smela privoščiti. Kršeni naj bi bili novinarski profesionalni standardi, avtor naj bi manipuliral z dokumenti in prikrival vire. Poziva k analizi njegovega dela, pri čemer se ji zastavlja vprašanje, kako lahko TV Slovenija popravi neresnice tovrstnih oddaj, ki gredo v eter prek TV ekranov in spleta. Upa, da bo programski svet v prihodnje lahko zagotovil drugačno prakso.
Nekdanji Kučanovi svetovalki, iz katere besedila je razbrati njegove prstne odtise, smo lahko hvaležni. Ne bi mogla bolje izraziti duha njenega ideološkega okolja ter tako nazorno pokazati, da ti ljudje niso niti za milimeter spremenili svoje totalitarne zakodiranosti, pač pa so se zgolj prilagodili novim razmeram. Teh razmer ravno zaradi njihovega velikega vpliva žal še niti leta 2016 ne moremo imenovati polna demokracija. Ogorčenje nad tem, da novinarji (vsaj ne vsi) niso več družbenopolitični delavci, je pristno. Značilno je tudi, da Furlanova dopisa, kot to ponavadi storijo nezadovoljni »navadni« gledalci, sploh ni naslovila na varuha pravic gledalcev ali na odgovorno urednico informativnega programa, pač pa neposredno na programski svet, direktorico TV Slovenija in aktiv društva novinarjev Slovenije. Preskočila je torej »nižje organe«, kot se seveda niti njen šef ni nikoli ukvarjal s takšnimi malenkostmi, ampak je umazano delo prepustil drugim.
Žal je njegova roka še vedno zelo dolga, dovolj, da so glede Areha v arhivu TV Slovenija pod vodstvom Miše Vrbec (ostanek »zdravih sil« na RTV) odločili, da mu bodo ob nadaljnjem iskanju po arhivu določili posebnega nadzornika, ki mu bo povedal, kaj lahko in česa ne sme objaviti, z izgovorom, da tako skrbijo za varovanje avtorskih pravic!? Aktiv Društva novinarjev na RTV se do zdaj na opisani grobi napad nekdanje svetovalke predsednika republike na novinarsko avtonomijo in blatenje novinarskega kolega ni odzval.
