Kot v članku z naslovom Wielding Twitter, Europe's Marshal Twito Takes Aim at the Media piše avtor Andrew Higgins, se slovenski premier Janez Janša, ki bo prihodnji mesec prevzel predsedovanje Evropski uniji, poslužuje metod, ki so jih skupne za svobodo tiska poimenovale »trumpovska taktika«.
To, kot navaja avtor, običajno ne bi vzbudilo skrbi zunaj meja majhne balkanske države z dvema milijonoma prebivalcev, a tokrat je slovenski premier pod drobnogledom predvsem zato, ker vse zanima, kaj lahko pričakujejo od njegovega predsedovanja Evropski uniji. Kot piše Higgins, so pogledi gospoda Janše tesno povezani s pogledi ponosno neliberalnih vlad na Madžarskem in na Poljskem. Spomni tudi na premierjeve dejavnosti na Twitterju, kjer se je, kot je znano, prehitro razveselil zmage Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Zdaj, ko ima gospod Trump prepoved uporabe Twitterja, je njegovo mesto prevzel Janša, čeprav z veliko manj privrženci.
V prispevku med drugim urednik Mladine Grega Repovž potarna, kako je osupnil, ko je pred kratkim med razpravo v Evropskem parlamentu videl svojo moskovsko turistično fotografijo, na kateri nosi sovjetsko kapo z rdečo zvezdo. Janša je med video povezavo iz Ljubljane fotografijo, skupaj še z nekaterimi drugimi fotografijami novinarjev v rdečih majicah in z rdečimi zvezdami, uporabil kot kuliso zaslona. »Kako naj nekomu, ki sedi v Bruslju, razložim, da nisem nor komunist?« se v prispevku za New York Times sprašuje Repovž.
V članku se sicer osredotočajo predvsem na premierjev odnos do medijev, vključno z zaustavljenim financiranjem STA, katero je Janša, kot navajajo, zaradi intervjuja z raperjem Zlatkom na Twitterju označil za nacionalno sramoto. Omenijo ukinitev državne finančne podpore tudi nekaterim drugim medijem kot je radio Študent in povzemajo izjavo Uršule Menih Dokl, generalne direktorice direktorata za medije ministrstva za kulturo, češ da so mediji že dolgo nagnjeni k levici, da nekateri levo usmerjeni mediji še vedno dobivajo državni denar in da bodo z majhnimi koraki kot je ta, postavili temelje za bolj pluralno družbo.
Kot še pišejo v New York Timesu, gospod Janša, v mladosti navdušen član jugoslovanske komunistične partije, ne skriva, da ne mara kritičnih medijev. V eseju, ki ga je novembra lani napisal in objavil na vladni strani, je, kot navajajo, izjavil, da bo vojna proti medijem več kot dobrodošla.
Mitja Iršič, svetovalec za odnose z javnostmi ministrstva za kulturo, je, kot je navedeno v prispevku, dejal, da je Janša strasten človek, ki na Twitterju marsikaj reče, da pa obstaja razlika med tem, da na internetu poveš kaj neumnega in tem, da to dejansko tudi uresničiš v resničnem življenju.
Toda, kot še navajajo v članku izjavo Marka Milosavljevića, profesorja novinarstva na ljubljanski univerzi, premierjeve grožnje medijem presegajo žaljivke na Twitterju. »Medije ne vidijo kot psa čuvaja, temveč le kot čivavo, ki ji vržejo nekaj malih kosti, da potem teka okoli njih.«
Posebej zaskrbljujoči so, kot je dejal Milosavljević, znaki, da je bil celo priljubljeni slovenski televizijski kanal Pop TV prisiljen omejiti kritično poročanje o vladi, saj se je njegov češki lastnik Petr Kellner decembra v Ljubljani sestal z gospodom Janšo. G. Kellner je tri mesece kasneje umrl v strmoglavljenju helikopterja na Aljaski, toda njegovo češko podjetje je, po navedbah Milosavljevića, od takrat urednikom informativnih programov naročilo, naj vsak dan pošljejo prevode medijskih vsebin v Prago, da lahko vodstvo preveri ali ni v njih kaj takega, kar bi vznemirilo gospoda Janšo.
Vendar pa, kot v članku navajajo tudi izjavo Bernarda Nežmaha, profesorja sociologije in kolumnista Mladine, ki da podpira Janšo, premierjevo ustrahovanje ne deluje. Noben medij, ki ga je Janša napadel, ni spremenil svojega odnosa. Trije glavni dnevni časopisi v državi in dve najbolj gledani televizijski postaji, Pop TV in javna radiotelevizija, tako po mnenju Nežmaha, še vedno redno kritizirajo oblast.