Pred nekaj manj kot 20 leti je v Zagreb k Hrvatu Željku Kekiću še z dvema sodelavcema prišel Zdenko Roter (na fotografiji s Kučanom), nekdanji udbovec in svetovalec predsednika Milana Kučana. Bil je čas, ko so zaradi afere Depala vas razrešili takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo, tranzicijska levica pa je presodila, da ga morajo povsem odstraniti. Roter je od Kekića, ki je kasneje zapustil obveščevalce, zahteval, naj priskrbi kakršnekoli dokumente, ki bi bremenili Janšo, predvsem glede orožja in usposabljanja hrvaških enot na slovenskem ozemlju. »Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu, da sem priča vsem tem dogodkom, o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Imeli smo srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli streliva. Z druge strani so tolkli kot nori, in Janša nam je šel naproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj, razumete, rešil mnogo naših,« je povedal Kekić. in opisal tudi, kako se je Udba, ki ji je bilo dovoljeno vse, tudi ubijati ljudi, pripravljala na razpad Jugoslavije.
V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja so zahodne obveščevalne službe že ugotovile, da bo padel berlinski zid, da bodo komunistični režimi v vzhodnoevropskih državah zlepa ali zgrda propadli. Podobno je ugotavljala tudi Udba, ki ji je bilo jasno, da bodo v parlamentarni demokraciji na vodilne položaje prišli ljudje, ki so jih do tedaj nadzirali. Tem ljudem so pravili »objekti«, zanje so vnaprej predvideli, kdo bi se v demokraciji utegnil povzpeti visoko. Zato so z njimi opravili številne pogovore in jim predlagali zavezništvo: udbovci bi jim pomagali, oni pa bi jim v zameno omogočili, da bi lahko v samostojnih državah še naprej delali in da jih ne bi nihče preganjal. Kekić se je spomnil, da so v Sloveniji sklenili, da sta primerna Milan Kučan in Janez Drnovšek, na Hrvaškem Franjo Tuđman, v Srbiji Slobodan Milošević. Tako se je tudi zgodilo, Kekić je še povedal, da so imeli pod nadzorom tudi kandidate za bodoče poslance, sodnike, direktorje pomembnih podjetij in druge kandidate za visoke položaje.
Udba, ki je po Kekiću »satanska izpostava«, je še zelo živa, postaja vedno bolj brezobzirna in nadzira vse. Vodilni na položajih imajo vedno v ozadju nekoga, ki dela zanje, da bi napredoval. To se prenaša iz roda v rod, saj danes sinovi udbovcev zasedajo pomembne položaje v družbi in državi, financirajo se iz tajnih fondov ter s tem denarjem sodelujejo pri privatizaciji.