Naj nekdo to preveri, je predlagal nekdanji predsednik uprave druge največje banke v Sloveniji. "Boste videli, če takšnih računovodskih preračunavanj ne bi bilo, ne bi bilo treba izbrisati podrejenih obveznic in delničarjev banke," jih je opozoril.
Svoje mnenje je ponazoril s primerom, da ga banka zdaj toži za štiri milijone evrov zaradi nekega kredita. To isto posojilo, ki je bilo zavarovano z različnimi stvarmi in tudi z delnicami, je bilo preneseno na DUTB.
"V prenosu na DUTB so bile delnice vrednotene 10,50 evra, zgodovinsko so bile najnižje pri 15 evrih, na dan prenosa so bile na borzi vredne 31 evrov, pred dvema tednoma so na borzi kotirale pri 42 evrih. Če bi te delnice prodali, bi poplačali celoten kredit, vključno z vsemi obrestmi," je orisal primer.
Glede svoje vloge v NKBM je kot predsednik uprave prevzel objektivno odgovornost, ne more pa prevzeti odgovornosti za druge. V banki so odobrili po 70.000 posojil na leto, za njih pa je skrbel kreditni odbor, v katerem je sam sodeloval le, če ni bilo navzoče predsednice odbora. Tako o posameznih kreditih, kot je dejal, "nima pojma, za to so bili v hiši drugi ljudje".
V odgovoru na vprašanja, ali je bil deležen pritiskov, je izpostavil, da bi morali opredeliti, ali se bančnik lahko sploh s kom pogovarja in ali to pomeni pritisk oz. tveganje. Kot je dejal, se je pogovarjal z marsikom in marsikdo ga je za kakšen projekt tudi poklical.
"Ali je pogovor z ministrom pritisk ali ne? Če pokličejo prve bankirje državnih bank na sestanek na vlado, kjer sta tudi dva ministra, in se razpravlja o tem, kako naj se reši neko družbo, na primer Radeče papir in obdrži delovna mesta?" se je spraševal in ocenil, da tudi v tujini marsikateri projekt 'sprovocira' politika, da omogoči razvoj nekega kraja in novih delovnih mest.
Po njegovem bi morali nehati razpravljati o tem, kdo ga je klical, ampak o tem, kaj bomo storili, da bodo ljudje imeli jutri službe. "Mi smo delali, tudi napake, ampak kriminalci pa nismo," je prepričan. Bolj je pomembno to, česa kdo ni naredil, pa bi moral.
Kovačič je dejal, da ga niso klicali le zaradi Mercatorja ali Stožic. "Tudi Rimske terme niso padle z neba," je dejal. "Za projekt Stožice so me klicali, marsikdo. Na primer Janković in Pahor," vendar je po njegovih ocenah bolj kot to, kdo ga je klical, pomembno, česa politiki niso naredili ali pri čem so naredili še večjo škodo.
"Janković se je kot župan normalno zavzemal za projekt na njemu lasten način. Ampak ni bil tisti, ki bi lahko vplival na našo odločitev," je bil jasen glede pogovora z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Kot je pojasnil, Mestna občina Ljubljana ni bila njihova stranka, šest, sedem let so se trudili, da bi pridobili enoto v centru Ljubljane. "Strašne ljubezni ni bilo," je poudaril.
Drugače pa je, "če ti predstavnik tvojega večinskega lastnika položi na srce, da je to za vse pomembno in da bi bilo dobro, če se skuša najti v okviru svojih možnosti rešitev", je pogovor s takratnim premierom Borutom Pahorjem opisal nekdanji prvi mož NKBM.
Projektu Stožice, v katerem so sodelovali kot manjšinska banka v konzorciju bank, so najprej nasprotovali, nato pa so v njem sodelovali, ker so se spremenili nekateri elementi, zvišal se je kapitalski delež investitorja. Najbolj pomembno pa je bilo, da so s tem dosegli poplačilo podizvajalcev, ki so bili njihove stranke, torej njihovih kreditov. "Minimizirali smo težavo, ki smo jo že imeli," je ponazoril.
S poslanci so se dotaknili tudi primera Mercator. Kovačič je povedal, da so do delnic prišli z zaplembo, nato pa so jih tudi kupovali. Pritiske je dobival zlasti s strani AUKN, ki ga je nato leta 2011 tudi razrešila. Takratni član AUKN Marko Golob mu je po njegovih navedbah rekel, "naj neham podpirati prodajo Mercatorja, češ da mi bo žal celo življenje, da bo spustil celo državo nadme".
O Mercatorju so govorili tudi na sestanku z dvema ministroma (za finance Francijem Križaničem in za kmetijstvo Dejanom Židanom). "Svoje stališče glede tega, ki ga nikoli nista skrivala, sta jasno povedala tako predsedniku uprave NKBM, torej meni, kot predsedniku uprave NLB," je dejal.
Sicer pa je za stanje v bankah kriva politika in neukrepanje države takrat, ko bi lahko. Takrat ko so vsi ukrepali, ko je bilo dovoljeno vse. "Evropa je dovoljevala nestandardne ukrepe, ki so pomenili, delaj, kar hočeš, samo da država, banke in gospodarstvo funkcionirajo," je poudaril in dodal, da Slovenija takrat ukrepov ni sprejela. Tudi za NKBM ne, čeprav jih je uprava predlagala.
Bil je kritičen, da so jim v letih 2005 in 2006 nadzorniki zapovedovali znatno višjo rast, kot jo je predvidela banka, leta 2008 pa jih niso poslušali, ko so predlagali dokapitalizacijo. Tako bi prišli v krizo pripravljeni. Dokapitalizacija leta 2009 se je zgodila v precej manjšem obsegu, kot je bilo zanjo predvidenega denarja v proračunu. Takrat je Golob iz AUKN rekel, da ne potrebujemo višje dokapitalizacije, saj "nismo preko roba".
Najbolj pa je bil kritičen do dokapitalizacije v letu 2011. Takrat je bila velika pripravljenost tujih investicijskih skladov, da banki priskrbijo kapital, pa je AUKN v zadnjem trenutku to preprečil, v lastništvo banke pa so za državo vstopile podjetja v državni lasti, kar se Kovačiču zdi nerazumljivo in sporno.
Zavrnil je teorijo, da so takrat želeli prevzeti banko. "Tisti, ki je to rekel, bi moral jesti neke tablete, ker je to tako noro," je bil slikovit. Kako bi lahko prepričal nekoga, naj zame kupi delnice banke? In kaj bi z 19 odstotki, prevzel banko? "To je znanstvena fantastika, na osnovi katere so najbrž prepričali premiera, da so državne firme takrat vplačale kapital," je menil in pojasnil še: Takrat bi država namesto 51 odstotkov imela 35 odstotkov banke, naslednji drugi delničar pa bi imel dva odstotka.
Po njegovem je bančno stanje velika odgovornost politike. "Vi ste odgovorni," je dejal poslancem, saj sta obe največji banki v skoraj 100-odstotni lasti države že skoraj eno leto, pa Slovenska odškodninska družba, vlada ali ministrstvo za finance niso sprejeli nobenega korporativnega ukrepa. Tudi poslanci so odgovorni, saj ti imenujejo predsednika vlade in ministre, je bil jasen.
Kovačič je zatrdil, da ni in ni bil član nobene politične stranke, ga pa je na ta položaj imenovala politika, čeprav po njegovem mnenju po pomoti. "Če kdo misli, da so člani nadzornih svetov treh največjih bank, Petrola in drugih državnih družb imenovani brez soglasja politike, se spreneveda ali ne živi v tej državi," je povzel stanje in dodal: "Celoten politični bazen želi podobno imeti roko nad bankami in gospodarstvom, od posameznika pa je odvisno, koliko je v svojih ravnanjih spreten ali nespreten."
Največji interes politike je po njegovem, kdo bo kje sedel, kako se bo kadrovalo in komu se bo dalo sponzorstvo, in ne, komu se bo dal kredit. Tako je ocenil tudi, da prizadevanja za javne kreditne mape niso nič vredna in služijo lovu na čarovnice. Komisiji je sicer napovedal, da ji bo predal nekaj dokumentacije, ki jo ima.
V Kovačičevi senci, ki meni, da so mu kariero v državi dokončno uničili in da je bila NKBM vedno obravnavana kot drugorazredna banka v vseh pogledih, je nastopil še en predsednik uprave NKBM Andrej Plojs. Potrdil je Kovačičeve navedbe, da so pri kreditih vedno sledili predlogom kreditnega odbora, da je bila NKBM zelo dobra in stabilna banka ter da v nekaterih odmevnih, domnevno spornih poslih NKBM, kot je nakup zemljišč na Hrvaškem, niso ukrepali zato, ker nobena od revizij ni pokazala suma kaznivih dejanj.