»Lahko mi verjamete, da mi dogodki na Bližnjem vzhodu nemalokrat kradejo spanec. Kaj lahko naredi ena mala država, kaj lahko naredi Evropska unija? Včasih imam občutek, da nič ali premalo. Ja, več je v rokah ene velesile. Ampak nalijmo si čistega vina. Dovolila si bom to izreči v Evropskem parlamentu. V Gazi gledamo genocid. Gledamo ga … in smo tiho,« je dejala predsednica republike Nataša Pirc Musar in požela burno odobravanje na eni in manj burno nasprotovanje in obstrukcijo na drugi strani dvorane.

Že samo priznanje, da nič ne naredimo, ker ne moremo in ker smo za povrh še tiho (ona pa seveda ni), je vredno nič kaj tihih vzklikov in priznanja, da je prvič doslej predsednik države članice EU izrekel te besede pred celotnim Evropskim parlamentom na plenarnem zasedanju OZN. Do kakšnih bolj otipljivih predlogov se ni prebila.

Kakšni bi šele bili odzivi, če bi svoje besede podkrepila z dejanji. No, pa so tudi ta sledila: slovenska vlada je za nezaželene osebe začela razglašati izraelske politike na čelu s premierjem Izraela Netanjahujem, ker da proti njemu potekajo postopki zaradi storitve vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost.

»Ko gre za načelno opredelitev Slovenije glede mednarodnega dogajanja, menim, da smo na pravi poti in na pravi strani zgodovine. Naj tako tudi ostane,« je s ponosom nadaljevala 29. avgusta na rednem letnem posvetu slovenske diplomacije.

Nekateri so vedno na pravi strani zgodovine. Katera je to? Izraelska ali palestinska ali kaka tretja, mar kar Hamasova, saj je ta stran tista, ki je v spopadu z judovsko državo? Ne, se predsednica ni dala ujeti ob komentiranju svojih besed v Evropskem parlamentu: ona je na strani človečnosti.

Tudi po sprejetju resolucije o povojnih pobojih v Evropskem parlamentu, kamor je priromala s podpisi civilne družbe in po zaslugi prvopodpisanega zgodovinarja Mitja Ferenca, se je spet oglasila z besedami, da se ve, kdo je bil v tem obdobju na pravi strani zgodovine.

S temi besedami se je znašla pod ravnijo soglasja, kot ga je že našla SAZU-jeva izjava o slovenski spravi. Na pravi strani zgodovine je tisti, ki ne počne zločinov. Ni neke vnaprejšnje prave strani.

Kot je dejal v intervjuju za Reporter moralni teolog Ivan Štuhec in kot je zapisal v svojem velikem delu Teološki temelji morale: »Obstaja merilo, po katerem se lahko kdo upravičeno postavlja na pravo stran zgodovine. To je tisti, ki v neki skupnosti doseže mir in pravičnost, ne da bi zato žrtvoval enega samega človeka.«

Na pravi strani se je znašel predsednik palestinskega sindikata novinarjev Naser Abu Bakr. 18. septembra sta ga sprejela premier in predsednica države. Sledila je 80. splošna razprava v Generalni skupščini ZN. 23. septembra je slovenska predsednica nastopila kot prva evropska voditeljica in udarno, vnovič govoreč v tretji osebi, pozvala k ustavitvi genocida v Gazi.

»Nismo zaustavili holokavsta. Nismo zaustavili genocida v Ruandi. Nismo zaustavili genocida v Srebrenici. Moramo zaustaviti genocid v Gazi. Ni več izgovorov.«

Nataši Pirc Musar gre slabše od rok kadrovanje – resda ne le po njeni krivdi. Država je še vedno brez guvernerja in varuha človekovih pravic (mandat mu je potekel 23. februarja), decembra je posegla še v vladno imenovanje veleposlanikov; kar štirje od desetih se niso znašli na pravi strani zgodovine.

Medtem ko je predsednica govorila v palači ZN, je 12. novembra Slovenska obveščevalno-varnostna agencija sporočila, da se je njen direktor Joško Kadivnik srečal s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom ter direktorjem ameriške obveščevalne agencije Cia Johnom Ratcliffom. Posledica prijetja in z ZDA usklajene zamenjave dveh Putinovih vohunov v Ljubljani.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.