Letošnje leto bo zagotovo zadnje predvolilno, morda pa bo celo volilno. Tega nihče ne ve, kajti možno je marsikaj. Politika je namreč umetnost možnega. Preden postane umetnost, pa je žal vse prej kot to. Včasih spominja na klavnico.

Letošnja politična mesoreznica zagotovo ne bo razočarala, saj bodo kot vsake doslej tudi prihodne volitve najpomembnejše. In morda za kakšnega sivolasega vplivneža iz ozadja tudi zadnje.

Na levici se na volitve pripravljajo tudi z novim medijskim zakonom, ki so ga, kar se vidi že z Mesca, na hitro in na silo sklamfali skupaj, misleč, da bo koaliciji olajšal vladanje do volitev in nastop na njih. Namesto da bi k sodelovanju povabili čim širši krog medijskih strokovnjakov, tudi takšnih, ki se dejansko ukvarjajo z mediji, jih vsak dan ustvarjajo, je spolitizirana birokracija ministrstva za kulturo izkoristila dobre stare in že videne metode. Predlog zakona se sprejme potihoma, z natančno določeno agendo, ki nima zveze z medijsko svobodo, pluralizmom in varstvom novinarske neodvisnosti.

Pred leti so z radijskimi kvotami poskušali zatreti zasebne radijske postaje, ker so postale preveč priljubljene, in pomagati nacionalnemu radiu, tokrat pa je fokus na vplivnežih z družbenih omrežij, ki niso pod nadzorom. Toda vsi poskusi, da bi z inšpekcijskimi nadzori, kaznimi in podobno mehko represijo ustavili razvoj, so obsojeni na poraz.

Zakaj? Zato, ker tradicionalnih medijev, ki so desetletja igrali vlogo podaljška politike, ne more rešiti noben zakon niti politika na oblasti. Pa tudi če jim uspe skozi proceduro spraviti novi zakon o medijih, si predstavljajte šok na obrazih ključnih aktivistov politike, ki trenutno obvladuje ministrstvo za kulturo, ko se na oblast vrne nasprotna stran.

Ker se je Natalija Gorščak srečala z Janšo, se zna zgoditi, da jo bodo pajaci, ki se imajo za progresivne aktiviste, za kazen razrešili.

Ko sem zadnjič to razlagal znancu, sem namenoma zlobno dramatiziral: »Si lahko misliš, kako vesel bo Janša takšnega zakona, ki mu ga je pripravila Levica?! Pride na oblast in ga čaka najlepše darilo. Boris Tomašič se bo kar sam javil, da prevzame to področje in rekrutira armado medijskih inšpektorjev, ki bodo kaznovali medije v skladu z zakonom, za katerega je zaslužna Golobova vlada …«

Čemu takšna obsesija s tradicionalnimi mediji, se boste vprašali. V resnici stvari niso črno-bele. Medtem ko je populizem desnice brez posebnih težav, saj je bil prisiljen iskati obvod, našel alternativo v neizmernih možnostih spletnih medijev, družbenih omrežij in najrazličnejših vplivnežev, se je nasprotna stran, ko je prišla na oblast, predala varljivemu občutku, da ima vse pod nadzorom.

Sploh po tistem, ko so z majhno pomočjo prijateljev na ustavnem sodišču osvojili nacionalko in tam počistili z janšisti. Tako so bili zatopljeni v svojo depolitizacijo, če sem malce sarkastičen, da so pozabili opazovati, kaj se dogaja okoli njih.

In v dveh letih in pol se je zgodilo veliko, predvsem pa se še vedno dogaja. The Washington Post je odpustil večino zaposlenih piarovcev in strokovnjakov za komuniciranje z javnostmi. Ne potrebujejo jih več. Svojo blagovno znamko bodo odslej oglaševali in krepili samo še na spletu in s pomočjo vplivnežev.

Američanom, temu izjemno praktičnemu narodu, seveda na pade na pamet, da bi sprejeli medijsko zakonodajo, ki omejuje svobodo izražanja. Pri Washington Postu pravijo, da mora biti njihovo novinarstvo še bolj dostopno, da je treba še bolj izpostaviti ustvarjalce, torej novinarje, pa tudi vplivneže iz družbenih medijev, kajti ljudje zaupajo ljudem, ne pa institucijam.

Pri nas so se stare medijske hiše, v Ljubljani na primer Delo in Dnevnik, dolga leta trudile, da bi postale institucije. Da bi jim ljudje verjeli na besedo. Saj so jim, dolgo so jim slepo verjeli in jim zaupali. Nekateri jim še vedno, le da so vsako leto starejši in bodo v desetletju izumrli. Dobesedno. Dejstvo je, da tradicionalna medijska mentaliteta, ki temelji na prepričanju, da šteje institucija, ne pa človek, novinar, ustvarjalec, bloger, spletni vplivnež … , nima prihodnosti. Vsaj v takšnem obsegu, kot ga je imela nekoč, ne.

Zaradi tega se zdi noro, kako del slovenske politike, ki je pred leti držal štango aktivistom na Kolodvorski, da so zavzeli javno hišo in jo depolitizirali, danes še vedno razmišlja v takšnih tradicionalnih okvirih. Pa ravno levica, ki bi morala na stvari gledati širše, bolj progresivno in predvsem v duhu časa! In prav ta levica, celo resnično podprta s strani Levice, verjame v mit o nacionalki, tej trdnjavi resnice, ki jo je treba zavzeti, češ da je samo tako možno osvojiti srca ljudi.

Saj bi se smejal, ker je to tako podobno mentaliteti neke druge stranke in njenega firerja, ki pa je medtem celo ugotovil, da je šel čas naprej in da ga RTV Slovenija sploh ne zanima več, ker so z njo sami problemi, gledanost pa je tako ali tako že srečala ledeno goro. Zdaj si pa predstavljajte, kako se JJ reži v svoji pisarni na Trstenjakovi, kamor je na vljudnostni obisk prišla (nova) generalna direktorica RTV Slovenija.

To, da ga je obiskala, si lahko razlagamo kot vljudnostni obisk, kakršnih je nekaj že opravila. In jih bo najbrž še, če je programski svet ne bo prej razrešil. Prav ste slišali, da! Ker se je Natalija Gorščak srečala z Janšo, se zna zgoditi, da jo bodo pajaci, ki se imajo za progresivne aktiviste, za kazen razrešili. Ker ni razumela, da ni dovolj, da je politično nevtralna, ampak da mora kot generalna direktorica nacionalne televizije skrbeti tudi za nauk in doktrino tistega dela levice, ki je nedavno poslušal pridigo o smrtnem grehu, imenovanem velika koalicija. Da slučajno ne bi komu padlo na pamet, da bi se pogovarjal s kom na drugi strani.

No, saj se je Natalija Gorščak z Janšo pogovarjala že pred meseci, ko še ni veljala prepoved komunikacije, ampak kot da bi bilo to kaj važno. Dejstvo je, da se je srečala z Janšo. In pika.

Najhujši janšisti so antijanšisti.