Od veleposlaničine pisarne je manj kot streljaj do Trga francoske revolucije, kjer stoji spomenik Napoleonu, za katerega naša sogovornica presenečeno ugotavlja, da med Slovenci uživa izjemno spoštovanje.

Toda z veleposlanico edine članice Evropske unije z jedrskim orožjem nismo zgolj obujali spominov in govorili o preteklosti, ampak smo komentirali tudi sedanje in prihodnje izzive, ki jih prinašajo globalni tektonski premiki, fenomen Trumpove Amerike in nova zvezda na planetu – Kitajska.

Govorili smo o brutalizaciji sveta in vse večji ogroženosti človekovih pravic, vrednot ter o pomanjkanju dialoga. Fabienne Runyo, ki govori vietnamščino in je del svoje diplomatske kariere preživela v jugovzhodni Aziji, opozarja, da indo-pacifiška regija postaja izziv za Evropsko unijo in njeno gospodarstvo. O Sloveniji govori v presežnikih in med pogovorom se izkaže, da to ni zgolj diplomatski bonton, ampak da tako v resnici misli.

Gospa Runyo, lansko leto ste prišli v Ljubljano kot nova francoska veleposlanica. Kakšna so bila vaša pričakovanja, kaj te vedeli o Sloveniji, preden ste prišli?

Nikoli prej nisem obiskala Slovenije, vendar sem takoj, ko sem med svojimi znanci omenila svoj naslednji položaj, stalno dobivala 200-odstotno pozitivne odzive, zato sem skoraj poskušala moderirati svoja pričakovanja, da ne bi bila razočarana! In lahko vas pomirim: nisem bila razočarana.

Primož Lavre

To je lepo slišati.

Dan za dnem se počutim privilegirano, da so me poslali v Slovenijo. Seveda obstaja politična in tehnična priprava kot del procesa pred nastopom funkcije, vendar najbolje in najraje odkrivam države prek literature. In spet nisem bila razočarana nad slovenskimi avtorji. Boris Pahor, Brina Svit, Drago Jančar in Prešeren so bili moja prva vstopna točka v slovensko kulturo.

Toda Ljubljana je vaša prva veleposlaniška funkcija, če se ne motim?

Res je, Slovenija me je celo dvakrat naredila za veleposlanico! Šalo na stran, nedavno sem imela čast, da so me zaprosili, naj postanem veleposlanica programa SpaceMed – izjemnega magistrskega študija, ki ga koordinirajo Slovenija, Francija in Nemčija in ga podpira Evropska komisija z namenom spodbujanja raziskav in medicine v ekstremnih okoljih, kot je vesolje.

To mi je zelo pri srcu – nagovarjati mlade ljudi, jih spodbujati k inovacijam in jim pomagati graditi mostove. Oni so prihodnost! Prav tako upam, da bo moje imenovanje za veleposlanico navdihnilo mlade ljudi, zlasti mlade ženske, da se posvetijo diplomatski karieri.

Sodobna diplomacija je področje za ljudi, ki želijo oblikovati prihodnost in zagovarjati vizijo. Vem, da lahko omejitve diplomatske kariere delujejo zastrašujoče, vendar pojdite naprej in zaupajte vase!

Bral sem, da ste bili v svoji poklicni karieri sprva precej bolj osredotočeni na neevropske države, zlasti na države jugovzhodne Azije.

Res sem preživela določeno število let v jugovzhodni Aziji, vendar so bile zadeve Evropske unije zame vedno zelo pomembne: v mojem študijskem programu, skozi vse moje profesionalne izkušnje znotraj institucij EU in zaradi zelo močnega prepričanja.

Imela sem priložnost, da bi me ponovno poslali v Azijo, vendar sem izrazila močno željo, da se vrnem k evropskim zadevam in da službujem znotraj EU. Resnično sem si želela opravljati svoje delo v članici Evropske unije, kjer EU ni videna kot zunanji partner, temveč kot skupna dobrina, ki jo delimo in ki jo moramo negovati, še posebej v današnjem času.

Na neki način nosim dva klobuka: prvič, skupaj s Slovenijo sodelovati pri iskanju načinov za skupno krepitev naše skupne dobrine, Evropske unije, in drugič, sodelovati pri krepitvi naših dvostranskih, francosko-slovenskih odnosov.

Nekaj let ste delali v Vietnamu kot vodja komunikacij na francoskem veleposlaništvu v Hanoju, kajne?

Dobro ste obveščeni. Če sem natančnejša, vodila sem oddelek za politične zadeve in odnose z javnostmi. Nadzor nad komunikacijo je bil ena od mojih nalog, med drugimi. Vendar se je izkazala za ključno v mednarodnem okolju, kjer je medsebojno razumevanje bistvenega pomena.

Pri javnem izražanju je treba upoštevati kulturne razlike in občutljivosti druge strani. Komunikacija je pomembna, saj je pogoj za gladek, konstruktiven dialog. Na neki način gre za skrb za druge, in prav zato je zelo zanimiva.

Rekli so mi, da govorite celo pet jezikov in da je vietnamski eden izmed njih!

Trudim se! Želim si, da bi imela več časa za učenje in vadbo. Sposobnost učenja in govorjenja več jezikov je dar. To je način, da se potopite v kulturo in civilizacijo države. Gre za »drugost«. In je tudi telovadba za možgane – več ko se učiš, lažje je!

Je slovenščina naporna, težja za učenje kot vietnamščina?

Zanimivo vprašanje. Oba jezika sta precej zahtevna na svoj način. Pri vietnamskem so bili moji jezikovni tečaji podobni pevskim uram (šest tonov je treba osvojiti!). Bilo je veliko vložka, da sem dobila pravi naglas in izgovarjavo, toda potem je slovnica zelo preprosta.

Primož Lavre

Pri slovenščini izgovarjava ni tako zahtevna, čeprav imam včasih občutek, da mi manjka kakšen samoglasnik, sklanjatve pa so druga zgodba! Vendar imam veliko srečo, da imam zelo dobrega in zelo potrpežljivega učitelja!

Ker ste povezani s Korziko, ste verjetno vajeni manjših jezikov. Ta otok ima svoj lastni jezik, ki nima veliko skupnega s francoščino, če se ne motim?

Res imam močne vezi s Korziko prek družine mojega moža. Korziščina je romanski jezik, zato so mostovi za razumevanje dosegljivi. Če smem povedati bolj splošno: vezi med Slovenijo in Korziko so tudi zelo posebne. Lepota Korzike je med Slovenci zelo cenjena. Bili pa so tudi žalostni trenutki, ki jih nikoli ne bomo pozabili in ki jih še vedno vsako leto skupaj obeležujemo.

Mislite na nesrečo letala družbe Inex-Adria, ki se je zrušilo v goro pri Ajacciu?

Točno tako.

Na srečo pa imamo tudi veliko svetlejših trenutkov, ki nas povezujejo, recimo Ilirske province …

Ja, zagotovo. Tu je tudi zelo poseben odnos do Napoleona. Presenečena sem nad spoštovanjem, ki ga Napoleon uživa v slovenski kulturi. Ugotovila sem, koliko je storil za uveljavitev slovenskega jezika in izobraževalnega sistema.

Vrnimo se k Vietnamu: domnevam, da ima za Francijo še vedno posebno vrednost, saj je bil nekoč del Indokine, ki je bila pomembna francoska čezmorska kolonija v jugovzhodni Aziji?

Res je, Francija in Vietnam imata skupno zgodovino. Živeli smo skupaj, se borili drug proti drugemu, se soočili s preteklostjo in skupaj oblikujemo skupno prihodnost. Smo dediči te zgodovine, ki je spodbudila skupne izkušnje in skupno kulturo ter pripeljala do toliko izmenjav med našima državama.

V Franciji živi veliko ljudi vietnamskega porekla, v Vietnamu pa veliko Francozov, ki prav tako prispevajo k izjemni rasti te države in k njenemu odpiranju svetu.

Je Azija naslednje središče sveta, bo 21. stoletje azijsko?

Ni dvoma, da ta regija – ali širše, kar imenujemo indo-pacifiška regija – predstavlja eno glavnih težišč svetovnega gospodarstva in je v zadnjih dveh desetletjih postala eden njegovih glavnih motorjev rasti. S šestimi članicami G20 indo-pacifiška regija danes ustvarja skoraj 40 odstotkov svetovnega bogastva.

Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada bi lahko indo-pacifiška regija do leta 2040 prispevala več kot 50 odstotkov svetovnega BDP, njeni trgi pa 40 odstotkov svetovne potrošnje. Tudi 21 od 30 največjih mest na svetu je v Aziji. Ti urbani ekosistemi so tudi laboratoriji inovacij, kjer se gradi mesto prihodnosti – bolj vključujoče in trajnostno.

Indo-pacifiška regija ponuja pomembne priložnosti za naša evropska podjetja. Francija je edina država EU, ki je del te cone tako geografsko kot ozemeljsko, saj jo tam zastopajo njene čezmorske regije, v katerih živi 1,8 milijona naših rojakov in ki obsegajo več kot 90 odstotkov našega izključnega gospodarskega območja.

To je eden od razlogov, zakaj je Francija leta 2022 vzpostavila indo-pacifiško strategijo, ki je del širše politične agende.

Primož Lavre

Gre za to, da se Francija skupaj z Evropo pozicionira kot ključni akter v regiji, kjer so njuni interesi pomembni, s spodbujanjem multilateralizma in mednarodnega prava, z utrjevanjem partnerstev za suverenost v regiji, kjer tveganja za destabilizacijo rastejo, in kjer je očitna potreba po ohranjanju varstva okolja.

Ta premik v politiki do Azije je opazen v zunanjepolitični strategiji ZDA, vendar zadnji dokument State Departmenta razkriva še več: Kitajska morda ni ameriška sovražnica, temveč bolj tekmica. Kaj se je spremenilo v Trumpovi strategiji?

Objava nove ameriške nacionalne varnostne strategije (NSS) res pomeni prelomnico v ameriški doktrini, ki ima posledice tudi za Francijo in Evropo. Krepi našo zavezanost evropski strateški avtonomiji. Spodbujati bi nas morala tudi h krepitvi evropskega stebra zveze Nato.

Kje je po vašem mnenju – ko govorimo o odnosih s Kitajsko – naša Evropska unija? Ali lahko Evropa postane ključni kitajski partner na Zahodu?

Tisto, kar imenujemo drugi industrijski šok Kitajske – torej vzpon Kitajske, ki je zdaj postala ena vodilnih svetovnih izvoznic –, predstavlja izziv za EU. Kitajska prekomerna industrijska zmogljivost spodkopava evropsko industrijsko bazo, zaposlenost – po podatkih ECB naj bi bilo v evroobmočju ogroženih 29 milijonov delovnih mest – in strateško avtonomijo Evropske unije.

Ta situacija krepi znaten trgovinski presežek Kitajske glede na preostali svet, zlasti Evropo: novembra 2025 je trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko dosegel 310 milijard evrov na letni ravni, s čimer je prvič po letu 2008 presegel tistega od Združenih držav.

Predsednik Macron je začrtal pot do uravnoteženja, ki jo je predstavil predsedniku Šiju med obiskom na Kitajskem v začetku decembra. Ta pot temelji na notranji konkurenčnosti Evropske unije, podpori Kitajske svojemu domačemu povpraševanju, odpiranju kitajskega trga, čezmejnih naložbah s prenosom tehnologije in partnerstvih.

Prvič, s Kitajsko moramo voditi dialog. Vzdrževanje dialoga med EU in Kitajsko na podlagi večje vzajemnosti namesto brezpogojne odprtosti je bistveno. Francija bo vedno dajala prednost poti sodelovalnega uravnoteženja, kjer je to mogoče.

Drugič, moramo »zmanjšati tveganja« – brez ločevanja – v našem gospodarskem odnosu, da ne bi bili odvisni od enega igralca, s pospeševanjem razpršitve naših partnerstev in krepitvijo proizvodnih zmogljivosti v Evropi.

In nazadnje, če je potrebno, moramo odvračati. Dajemo prednost uravnoteženemu sodelovanju s Kitajsko. Če pa do tega ne pride, bo EU prisiljena aktivirati svoja trgovinska obrambna orodja, kadar bodo naši interesi ogroženi.

Kitajska je še vedno edini večji mednarodni akter, ki se izogiba neposrednemu spopadu z drugimi – Rusija in ZDA so vpletene v dva velika vojaška konflikta; Rusija v Ukrajini in ZDA v Perzijskem zalivu. V Moskvi in Washingtonu se pri obeh izogibajo poimenovanju »vojna«. Kaj nam to pove?

Ni dvoma, da živimo v obdobju globokih sprememb, v obdobju brutalizacije sveta. Vendar bodimo jasni: sila iz mednarodnih odnosov nikoli ni izginila. Ni je odpravilo mednarodno pravo niti je ni zmehčala Splošna deklaracija o človekovih pravicah, vendar je bila ukročena, uokvirjena.

Prizadevanja za uokvirjanje in blaženje uporabe sile so se nadaljevala in okrepila. To ravnotežje moči, ki ga zagotavlja pravo, je bilo v 20. stoletju zgrajeno s potrpljenjem. Skupaj z omenjeno brutalizacijo je danes na kocki spoštovanje naše mednarodne ureditve in mednarodnega prava.

Za ponovno uveljavitev tega multilateralnega sistema potrebujemo močne glasove, ki so sposobni obnoviti ravnotežje. Evropa je lahko eden izmed njih. Odpor proti brutalizaciji sveta se oblikuje v Evropi, ko se države združujejo, da okrepijo svoje sile in uveljavijo svoje vrednote, pri tem pa skrbijo za ohranjanje dialoga.

Ali je Evropo Amerika pod Trumpom izdala, vsaj ko govorimo o vojni v Ukrajini in odnosih s Putinom? Ali so te besede premočne?

Kot sem omenila prej, gre za spremembo doktrine, ki ima za posledice izzive, s katerimi se mora spopasti Evropa, in ki nas spominja, da ne smemo biti izključno odvisni od enega večjega partnerja, zlasti na področju obrambe ne. Kot Evropejci se moramo zanašati tudi na lastne sile.

Francija je edina članica EU z jedrskim orožjem. Ali to Franciji nalaga kakšno novo odgovornost?

To ni nova odgovornost. Francija že dolgo igra pomembno vlogo v mednarodni skupnosti, ne le zaradi statusa jedrske sile, temveč tudi zaradi svojega gospodarskega vpliva, položaja stalne članice Varnostnega sveta in članstva v G7.

V zvezi s tem naj vas spomnim, da Francija trenutno predseduje G7. Sicer pa je že več kot 60 let jedrsko odvračanje temelj naše obrambne strategije.

Primož Lavre

Francoska jedrska strategija ni bila nikoli zasnovana kot izoliran ukrep, namenjen ločitvi države od varnosti evropske celine, temveč kot pomemben prispevek k njej.

Priznanje, da imajo vitalni interesi Francije evropsko razsežnost, torej odraža kontinuiteto s temeljnimi načeli njene obrambne politike. Medsebojna odvisnost med varnostjo Francije in varnostjo evropske celine se je še dodatno okrepila s poglabljanjem evropske integracije, večjo solidarnostjo in iz tega izhajajočo skupno usodo.

Pred kratkim je predsednik Macron predstavil novo stopnjo v francoski doktrini odvračanja, imenovano »napredno odvračanje«, ki bo omogočilo, da partnerji Francije sodelujejo pri vajah odvračanja.

Vojaška moč se zdi kot edina preostala vrednota v mednarodni politiki. Kaj pa etična diplomacija, ki jo je Slovenija zasledovala v zadnjih dveh letih kot nestalna članica Varnostnega sveta? Kako so Slovenijo videli drugi, kako ste jo videli vi?

Iskreno povedano, bila sem navdušena nad mandatom Slovenije v Varnostnem svetu Združenih narodov. Ne vidim nobene druge države, ki bi se med svojim mandatom tako izpostavila.

Delo, ki ga je opravila Slovenija, je bilo visoke kakovosti in zelo spoštovano med drugimi članicami. To je bil velik uspeh in Slovenija pozna pameten način, da svoje vire usmeri tja, kjer lahko vplivajo in spreminjajo stvari.

Zanimivo je slišati vaš pogled, saj včasih mislimo, da naše zunanje politike in diplomacije v mednarodnih odnosih nihče ne sliši. Preidimo k naslednji temi – vlogi Slovenije v EU. Kako bi jo ocenili?

Slovenija je pokazala, da ima sposobnost biti platforma, posrednik za ustvarjanje prostora za dialog. Vidim, da so slovenski diplomati zelo vključeni v iskanje kompromisov na ravni EU, in to Sloveniji daje pomembno mesto v Evropski uniji. In ne govorim samo o širitvi EU na Zahodni Balkan.

Pogosto slišimo, da so manjše države v EU, zlasti nekdanje srednjeevropske komunistične države, tradicionalno zelo »nemške«, usmerjene proti Berlinu. Ne samo politično, temveč predvsem gospodarsko. Vendar je Slovenija te trditve ovrgla. Slovenija ima močne gospodarske vezi s Švico, ki sploh ni članica EU, in seveda s Francijo. Vas to preseneča?

Sploh ne. Slovenija je namerno razpršila svoja partnerstva in predvidela svojo industrijsko tranzicijo. Čeprav Evropska unija ostaja njen glavni okvir, se je struktura trgovine bistveno spremenila. Danes je Švica postala največji trgovinski partner Slovenije.

Čeprav Švica ni del Evropske unije, je geografsko v Evropi, zato jo lahko imenujemo »sosednji trg«. Gre za vrednostne verige in industrijsko specializacijo. Slovenija se je med drugim pozicionirala kot ključno proizvodno in inovacijsko središče v evropskem farmacevtskem ekosistemu.

Eden od vrhuncev sodelovanja med državama ostaja avtomobilska industrija: Renault je že desetletja del sodobne zgodovine Slovenije. Novi twingo iz Novega mesta bo električno vozilo in se bo poskušal kosati s kitajskimi električnimi vozili, ki postajajo vse bolj razširjena tudi v Evropi. Ali lahko evropska avtomobilska industrija preživi vso to konkurenco iz Azije?

Da, vendar le s prilagajanjem svojega modela. In to se že dogaja. Primer Novega mesta je zelo pomemben. Prihodnji električni twingo, ki naj bi stal manj kot 20 tisoč evrov, dokazuje, da evropska industrija zna izdelovati dostopna električna vozila.

Izziv je jasen: Evropa ne more konkurirati zgolj s ceno. Lahko pa konkuriramo z inovacijami, varnostjo, okoljskimi standardi in zaupanjem v blagovno znamko. Ključno je združiti dostopnost, kot jo kažejo projekti, kot je twingo, s temi tradicionalnimi prednostmi.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so vsi časopisi napovedovali konec evropske avtomobilske industrije zaradi japonskega izziva. Kot vidite, jo še vedno imamo, ker smo znali premisliti svoj pristop.

Strategija, ki jo zasleduje Renault Revoz, je v središču evropske konkurenčnosti z okrepitvijo proizvodnih zmogljivosti v Evropi in prispeva k industrijski suverenosti Evrope.

Povedano bolj splošno, ob konkurenčnih pritiskih in koerciji mora Evropa izvajati svojo strategijo gospodarske varnosti in zmanjšati odvisnost v ključnih sektorjih, kot so plačilne storitve, kritične surovine, polprevodniki, vesolje ali energija.

Verjamem, da obstaja veliko priložnosti za partnerstva med slovenskimi in francoskimi podjetji na teh področjih, da bi pomagala reševati izzive, s katerimi se sooča Evropa.

Kje lahko – če govorimo o gospodarskem rivalstvu med Azijo in Evropo – še vedno postanemo boljši od Kitajske, kje lahko proizvajamo bolj prepričljive izdelke, saj vemo, da ne moremo konkurirati s ceno?

Res je, da Evropa ne more sistematično konkurirati s ceno. Vendar konkurenčnost danes vse bolj temelji na vrednosti, ne le na stroških. Evropa ima zelo močne pozicije v sektorjih z visoko dodano vrednostjo: farmacija in biotehnologija, zelene tehnologije in energetska tranzicija, napredna proizvodnja in precizni inženiring, da naštejem le nekatere.

Kar Evropo razlikuje, so tudi zaupanje in standardi. Evropski izdelki so povezani z visoko stopnjo varnosti, kakovosti in regulativne zanesljivosti. V svetu, kjer se vrednostne verige ponovno ovrednotijo, to postane odločilna konkurenčna prednost.

Boljše proizvajanje pomeni tudi odgovorno proizvajanje. To vključuje močne socialne standarde ter visoke okoljske standarde.

Ti dejavniki postajajo vse pomembnejši za potrošnike in vlagatelje ter ustvarjajo dolgoročno vrednost. Prihodnost evropske industrije je v inovacijah, trajnosti in zanesljivosti, ne le v konkurenčnosti s ceno. Hkrati si EU še naprej prizadeva ohranjati enake pogoje na svetovnih trgih.

Poleg avtomobilske in farmacevtske industrije bi se lahko gospodarsko sodelovanje in trgovina med Francijo in Slovenijo dodatno povečala na področju logistike. Ali je pristanišče Koper še vedno tako zanimivo za francosko ladijsko industrijo? Zakaj Koper in ne Benetke ali hrvaška Reka?

Pristanišče Koper ni samo zanimivo, ampak postaja strateško pomembno na evropski ravni. Kar pri njem resnično izstopa, je geografija. Je najbližje sredozemsko pristanišče srednji Evropi in oskrbuje trge, kot so Avstrija, Madžarska, Slovaška ali južna Nemčija.

Primož Lavre

To se kaže v zelo konkretnih prednostih: krajše transportne poti, hitrejši dobavni roki in nižji logistični stroški v primerjavi s severnoevropskimi pristanišči. Koper je navsezadnje največje kontejnersko pristanišče na Jadranu.

Vse bolj se vključuje v glavne evropske prometne koridorje, zlasti v baltsko-jadransko os, kar krepi njegovo vlogo ključne vstopne točke za evropske oskrbovalne verige, pa tudi v nastajajočem gospodarskem koridorju IMEC (Indija, Bližnji vzhod, Evropa).

Nedavno odprtje nove železniške tovorne proge Divača–Koper bi lahko še dodatno okrepilo ta položaj. V tem kontekstu Luka Koper in CMA CGM že več kot 20 let vzdržujeta močan in spoštljiv poslovni odnos, ki igra pomembno vlogo pri povezovanju Jadrana z Azijo prek globalnih ladijskih poti in pri ponovni potrditvi Kopra kot strateškega vstopnega pristanišča in osrednjega vozlišča v Evropi.

Pred približno 12 leti, ko je bilo ljubljansko letališče naprodaj in preden ga je prevzel nemški Fraport, se je za nakup zanimal francoski investitor Vinci Airports. Po drugi strani pa je francoski konzorcij Aéroports de Paris Management, Bouygues Bâtiment International in TAV Airports dobil koncesijo za upravljanje zagrebškega letališča do leta 2042.

Danes je zato Zagreb solidno mednarodno letališče, medtem ko Ljubljana ostaja zelo uboga s povezavami. Kljub temu pa imamo neposredno povezavo med Ljubljano in Parizom, nobene pa z Berlinom … Kakšna ironija!

Razvoj letališč je odvisen predvsem od povpraševanja po prometu in strategij letalskih družb. Slovenija je v resnici razmeroma majhen trg v primerjavi z regionalnimi vozlišči. Vendar so pomembni trendi in tu so signali pozitivni.

Neposredna povezava med Ljubljano in Parizom igra ključno vlogo. Podpira tako turizem kot poslovne izmenjave, opažamo močno rast francoskih obiskovalcev, število se je v primerjavi s predkovidnim obdobjem povečalo za približno 40 odstotkov.

Širše gledano, povezljivost ni samo infrastruktura: gre za gospodarsko privlačnost. Ko Slovenija še naprej krepi svoj položaj v sektorjih z visoko dodano vrednostjo, kot so farmacija, logistika in napredna industrija, se bo povpraševanje po mednarodnih povezavah naravno povečevalo.

Povezljivost danes ni samo v povečevanju števila letov, temveč tudi v vključevanju v širša evropska omrežja. Francija je popolnoma zavezana podpori tej dinamiki, saj boljša povezljivost neposredno pomeni več trgovine, več naložb in več izmenjav med našimi družbami.

Če Francija postaja vse pomembnejša za slovensko gospodarstvo, kaj potem lahko rečeva o političnih odnosih? Slišimo, da je predsednik vlade Robert Golob postal eden najboljših Macronovih prijateljev in zaveznikov med evropskimi voditelji.

Lahko delim z vami dinamiko dvostranskih odnosov, ki jo opažam od svojega prihoda: uradni obisk predsednika francoskega senata septembra, predsedniški obisk oktobra in uradni obisk narodne skupščine decembra, ne da bi sploh omenjala raven tehničnih dejavnosti s številnimi političnimi posvetovanji ter poslovnimi povezavami med našima državama.

Seveda za tem stojijo posamezniki in predvsem skupne vrednote ter vizija. Delimo skupno perspektivo o glavnih mednarodnih vprašanjih.

Ko gre za Evropo, delimo tudi skupen pristop: narediti Evropo za celino inovacij – celino, ki se predvsem zaščiti pred nepošteno konkurenco; ki zna poenostaviti in pospešiti svoje postopke, da proizvaja blago ceneje in hitreje; ki se zna prilagajati izzivom podnebnih sprememb in ki se zavezuje, da se bo spoprijela z izzivom inovacij.

V tem pogledu je naša dvostranska agenda popolnoma usklajena s to smernico in močno zakoreninjena v dolgi zgodovini in zaupanju med našima državama, našimi oblastmi in našimi ljudmi.

Kaj lahko Francija dobi od Slovenije, saj vemo, da Slovenija lahko od Francije dobi veliko – gospodarsko, politično in celo vojaško?

Ne vidim svojega poslanstva v tem, kaj lahko ena država dobiva od druge. Bolj bi rekla, da gre za to, da ugotovimo, kaj lahko bolje naredimo skupaj. Kaj lahko drug drugemu prinesemo, še posebej v času, ko moramo krepiti evropsko konkurenčnost, strateško avtonomijo in neodvisnost.

Imamo številne primere dolgoletnih in zaupanja vrednih francoskih naložb v Sloveniji, ki so popolnoma vključene v slovensko okolje. To so resnično skupne, win-win zgodbe o uspehu. Na položaju sem šele sedem mesecev, trudim se biti čim več na terenu in zelo sem navdušena nad malimi in srednje velikimi podjetji ter industrijskim ekosistemom v Sloveniji.

Večina podjetij želi rasti ali se vključiti v vrednostno verigo. V tem pogledu so partnerstva znotraj evropskega trga, zlasti s francoskimi podjetji, popolnoma smiselna.

Primož Lavre

Navdušuje me tudi visoka raven sodelovanja med našima državama na področju znanosti, akademskega, znanstvenega in kulturnega sodelovanja. Tudi tu imamo veliko za medsebojno deljenje in učenje drug od drugega. Tukaj se bom ustavila, sicer bi bilo predolgo in ne bi govorila o športu in kolesarjenju …

O Rogliču torej prihodnjič, tokrat pa ne smem pozabiti na frankofonijo, mednarodno organizacijo francosko govorečih držav. Upam, da sem to prav povedal.

Organisation internationale de la Francophonie, ja.

Včasih pozabimo, da ne gre le za jezik, temveč tudi za kulturo. Kako pomembno je za Slovenijo, da je del frankofonije, kaj to pomeni za odnose med našima državama?

Ko sem začela delati kot veleposlanica v Ljubljani, sem vedela, da imajo ljudje v Sloveniji radi Francijo, vendar nisem pričakovala, da bom našla veliko francosko govorečih Slovencev. Toda izkazalo se je, da je ravno nasprotno!

Pravzaprav skoraj vsak dan in povsod najdem francosko govoreče ljudi, kar kaže na močne vezi med našima državama in s frankofonskim svetom.

Večjezični in večkulturni svet je tisto, kar nas bogati, in verjamem tudi, da je govorjenje francoščine danes prednost, dodana vrednost na trgu dela, še posebej glede na rast števila francoskih turistov v Sloveniji iz leta v leto.

Frankofonija je tudi institucija, ki je od leta 1970 namenjena promociji francoskega jezika, seveda pa tudi političnemu, izobraževalnemu, gospodarskemu in kulturnemu sodelovanju med 90 članicami.

Poslanstvo frankofonije vključuje tudi promocijo miru, demokracije in človekovih pravic, podporo izobraževanju, usposabljanju, visokemu šolstvu in raziskavam ter spodbujanju gospodarskega sodelovanja za krepitev trajnostnega razvoja.

Kakšen status ima Slovenija v frankofoniji, ali je že polnopravna članica?

V tej fazi je Slovenija opazovalka.

Frankofonijo tukaj razumemo predvsem prek kulture, turizma in celo hrane oziroma gastronomije. Vendar gre tudi za gospodarske odnose med Francijo in Slovenijo ter nazadnje za dobre in osebne povezave med premierjem Golobom in predsednikom Macronom.

Naši dvostranski odnosi imajo zelo stare temelje, ki segajo vse do Napoleona. V preteklosti so bile seveda različne dinamike, vendar vam moram povedati, da se je, odkar sem tukaj v Ljubljani kot veleposlanica, ta dinamika v političnih sestankih resnično pokazala.

Delimo isto vizijo za Evropo, skupaj delamo na gospodarstvu in to pozitivno ozračje, ki ga omenjate, temelji seveda tudi na naših skupnih vrednotah, človekovih pravicah in prihodnosti Evrope.

V Ljubljani ste že več kot pol leta. Kaj vam je res všeč in kaj vas najbolj moti? In prosim, naj vam to zadnje vprašanje služi kot izgovor, da ne boste tako diplomatski.

Govorili smo o Vietnamu, Korziki, zato si lahko predstavljate, kako velik izziv je zame zima, vendar sem v Sloveniji odkrila joto in moram reči, da mi je pomagala preživeti prvo zimo na zelo nežen način!

Kakovost življenja, uravnoteženost, šport in narava so v središču vsakdanjega življenja Slovencev. To je odličen model, ki ga imam srečo uživati in ga ponuditi svoji družini. Delila bom z vami tudi svoj skrivni izziv v Sloveniji: odkriti zelo številne neprijavljene francosko govoreče Slovence, ker se sami ne upajo razkriti! Allez, samo naprej!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter