Zadnji teden aprila in ves mesec maj na Slovenskem vsaj navidezno pripadata liberalcem, naprednjakom, levo usmerjenim svobodomislecem in kar je še podobnih samooklicanih razsvetljencev. Čutijo se dolžni proslavljati 27. april, praznik upora, in 1. maj, praznik dela, nato pa še žalovati na dan, ko je leta 1980 umrl Josip Broz. Obvezni del njihove ikono-historologije je tudi nostalgično obujanje spominov za 25. maj, ko naj bi bil taisti Broz leta 1892 uzrl luč sveta in ko so široke ljudske množice v socializmu po meri človeka vsako pomlad prekipevale od navdušenja nad kičastim štafetomladostnim čaščenjem kulta Titove osebnosti. Pri tem je povsem v skladu z izrojenim posttranzicijskim stanjem duha v naši državi, da je početje domnevnih privržencev liberalnosti, demokracije, socialne pravičnosti in enakosti pred zakonom pravzaprav demonstracija najbolj zadrtega in neprodutktivnega konservativizma, kar si ga je moč zamisliti.
Priče smo torej svojevrstnemu anahronizmu, ko tudi najvišji predstavniki trenutne oblasti, od predsednika republike do pomembnežev iz ene ali druge koalicijske stranke, malikujejo ključne trenutke, figure in simbole iz naše medvojne in povojne stvarnosti, ki si tega često ne zaslužijo. Leva politična garnitura je namreč odločena Slovencem prodajati po naftalinu smrdeče sličice polpretekle dobe, ne da bi se menila za izsledke zgodovinarjev zadnjega četrt stoletja. Njihova dognanja so ostala zamrznjena v študijah, v strokovnih člankih, diplomah in magisterijih, v visokošolskih skriptah in nizkonakladnih knjigah, le redko pa najdejo pot v sredstva množičnega obveščanja. In seveda so jim vrata v osnovnošolske in srednješolske učbenike zaprta.
Z govorniških odrov tako še naprej prihajajo med ljudstvo mitološko popačene zgodbe, retuširana dejstva, neprijetnih podatkov očiščene interpretacije in nemalokrat popolne izmišljotine, s katerimi so se avtokratom prejšnjega režima prilizovali številni amaterski kronisti narodnoosvobodilnega boja in rdeče revolucije. Ob letošnjem dnevu upora, denimo, noben slavnostni govornik ni niti namignil, da je spomladi 1941 še najmanj volje do oboroženega kljubovanja okupatorju kazala prav komunistična partija, ki je svetovnega sovraga videla v angleških in francoskih imperialistih. Jugoslavijo pa so žal zasedli Italijani, Madžari in Nemci, zato se ji je zdelo taktično najbolj modro mirovati, brzdati vnemo soustanoviteljev PIF oziroma OF in čakati, kaj bo. Nemčija je do začetka Hitlerjeve junijske ofenzive Barbarossa namreč veljala za zaveznico Sovjetske zveze, s katero je bojda družno »osvobodila« Poljsko izpod militantne domače klerokracije – če je verjeti pisanju partijskega glasila Slovenski poročevalec.
Tudi ob 30. obletnici Titove smrti iz ust slovenske vladajoče elite ni pričakovati kaj več kot ponavljanje zlajnanih pravljic po okusu Janeza Stanovnika. Slišali bomo, kako velik vojskovodja, politik in državnik je bil Josip Broz, čeprav že bežen pregled usod tovarišev na črno-beli fotografiji iz sredine leta 1943, ki jo je med drugim najti v prejšnji številki Reporterja, razkriva, da je znal biti celo do svojih najožjih sodelavcev neizmerno brezobziren, maščevalen in krut. Gre za posnetek Broza in še sedmih članov najožjega vodstva NOV in POJ. (Manjka samo Koča Popović.)
Prvi z leve je Ivo Lola Ribar, ki je padel le nekaj mesecev kasneje. Poleg njega stoji Milovan Djilas, kasnejši znameniti dizident, ki so ga leta 1954 zaradi kritiziranja nedemokratične togosti režima ter Brozovega avtokratizma razrešili z vseh funkcij in zaprli. Oditi je moral kljub izjemnim zaslugam za partijo in revolucijo, kamor med drugim sodijo pogajanja z Nemci v marcu in začetku aprila 1943, ko je v Gornjem Vakufu in Sarajevu prepričeval generala Glaiseja von Horstenaua in posredno komandanta jugovzhodne armade Alexandra Lohra, naj pristaneta v pakt o nenapadanju in celo o skupnem nastopu proti angloameriškim silam, če bi se zavezniki odločili izkrcati v Dalmaciji. Hkrati je Tito prek svojih treh zaupnikov (poleg Djilasa je v sramotno misijo poslal še Popovića in Velebita) sporočil visokim častnikom wermachta, da Nemci niso glavni sovražnik partizanske vojske in da v znak dobre volje za en mesec ustavlja bombne diverzije na železniški progi Zagreb – Beograd. Titovim kolaboracionističnim načrtom je napravil konec šele kategoričen Ribbentropov ukaz, ki je prepovedal kakršnakoli dogovarjanja z lokalnimi banditi.
Tretji mož na skupinski sliki je širši javnosti najmanj znani Sreten Žujović, do konca vojne in še pozneje načelnik generalštaba NOV. Žujović si je zaradi izjemno velikega števila žrtev drznil kritizirati Titove poveljniške spodrsljaje med boji na Sutjeski. (Slavno bitko so nam v popudrani holivudsko-jugoslovanski filmski verziji minuli torek zvečer predvajali na Pop TV.) Ko je omenil možnost razprave o Brozovi partijski odgovornosti, je čez noč izginil. Publicist in bivši kaznjenec Žilevski v knjigi Otok brez milosti piše, da ga je leta 1949 srečal na Svetem Grgurju, kamor je režim »pošiljal na prevzgojo« dozdevno zablodele tovariše staliniste iz vojaških vrst, ni pa podatka, kje, kdaj in kako je končal.
Pred Žujovića, Titu ob rame, se je postavil Aleksandar Ranković, veliki šef ozne, udbe in SDV, odstavljen 23 let pozneje na znamenitem brionskem plenumu. Nekdanjo osebnost številka 2 v FLRJ so anatemizirali in upokojili, ker naj bi prisluškoval Staremu, takrat že povzdignjenemu v tuzemsko božanstvo. Na drugi strani gleda Brozu čez rame Andrija Hebrang, hrvaški intelektualec in komunist, ki ga je veliko let prej, obtoženega izdaje, zgrabila in odpeljala v pogubo prav vsemogočna Rankovičeva služba. Od osmerice na fotografiji, ne upoštevaje Tita, sta torej status velikana jugoslovanske komunistične revolucije do svoje naravne smrti ohranila le Moša Pijade in Edvard Kardelj, ki ju je fotograf ujel v desni kot objektiva. Pijade, žid po rodu, je umrl za kapjo leta 1957, žalovanje pa je trajalo en teden. Kar zelo dobro pomnim, ker smo nekateri mulci od veselja zavpili juhuhu, ko je tovarišica v šoli povedala, da odpadejo štirje dnevi pouka. In je bil cel cirkus. Kardelj je umrl leta 1979 in tudi za njim smo žalovali. Izšli sta dve posebni izdaji Dela, vsi smo tolkli nadure, a je tiskarski škrat v enem od člankov Krištofove soborce zlobno prekrstil v sobarice. Bil je še veliko hujši cirkus. Ampak liberalnih konservatorjev vrednot iz časov, ko si je partija podrejala ljudstvo, v samostojni Sloveniji to seveda ne moti. Pomembno je le, da je naš sedanjik plod kontinuitete s preteklikom.