Ko je po volitvah leta 2000 vlado sestavljala LDS, je Gregor Golobič kot njen glavni kadrovik in pogajalec vsem koalicijskim partnerjem tako rekoč vsilil koalicijsko pogodbo po načelu »vzemi ali pusti«, podobno pa se je obnašal tudi pri razdelitvi resorjev. Tako je druga največja koalicijska partnerica, združena lista, dobila tri resorje in predsednika državnega zbora, SLS tri resorje, Desus pa nobenega. Prvak ZLSD Borut Pahor je raje kot ministrski stolček izbral vodenje državnega zbora in si s tem zagotovil še boljšo politično kariero. Po zadnjih volitvah je položaj obrnjen: danes je Pahor tisti, ki je tako močan kot nekoč Golobič in obratno. A vendar se zgodovina ne ponavlja, saj Pahor Golobiču ne vsiljuje koalicijske pogodbe in ministrskih mest. Še več, Golobič Pahorju kaže svoje mišice, čeprav so mu volivci namenili trikrat manjšo moč.
Ko je denimo Pahor poslal osnutek koalicijske pogodbe vsem možnim zaveznikom, mu je Golobič še isti dan vrnil z 99 točkami svojih zahtev. Hkrati izjavlja, da ministrskih mest ne bi smeli deliti po ključu poslanskih mandatov, ampak da bi morali sestaviti vlado ne glede na politično pripadnost ministrov. Čudno, da takega stališča ni zastopal že leta 2000, ampak šele zdaj! Za razliko od verjetnega prihodnjega premierja ni sprejel ponujeni položaj predsednika državnega zbora, do te funkcije se je obnašal skrajno žaljivo, kot bi mu ponujali mačka v žaklju. Nazadnje je ta položaj vendarle blagovolil prevzeti Golobičev izbranec Pavel Gantar. Golobič menda prav tako ne želi prevzeti ponujenega zunanjega ministrstva, za katerega bi se »navadni smrtniki« stepli. Raje bi bil neke vrste minister brez resnih obveznosti, da bi imel dovolj časa za kadrovske igrice in politične spletke. Toda njegovi znanci v SD so mu dali vedeti, da bo moral prevzeti resor s konkretno zadolžitvijo, sicer bo kar ostal v poslanskih klopeh.
Njegove apetite po oblasti težko prenašajo že njegovi tesni sodelavci. Mateja Lahovnika naj bi dobesedno silil na ministrstvo za gospodarstvo, da bi lahko sam kadroval po gospodarstvu, čemur pa se je ta uprl in bi zato raje prevzel kak drug resor, denimo za delo in socialo. Tam bi ga tudi v SD raje videli, saj je njihova kandidatka Andreja Črnak Meglič bolj kot Pahorju zvesta Milanu Kučanu. Vprašanje pa ostaja, kdo bo zasedel zunanje ministrstvo. Če Pahor ne bo našel ustreznega kandidata, bo v skrajni sili to funkcijo nekaj časa opravljal sam. Katarina Kresal si tega mesta s svojim pičlim volilnim izkupičkom niti najmanj ne zasluži, pripada ji kvečjemu en resor, za pravosodje, vendar se bo morala odločiti, ali ga bo zasedla sama ali Aleš Zalar. V slednjem primeru bo lahko (njegova) državna sekretarka ali vodja poslanske skupine LDS. Potem ko se je po volitvah obnašala kot velika zmagovalka, bo »princeska na zrnu graha« morala pasti na realna tla.
Ko je po volitvah leta 2000 vlado sestavljala LDS, je Gregor Golobič kot njen glavni kadrovik in pogajalec vsem koalicijskim partnerjem tako rekoč vsilil koalicijsko pogodbo po načelu »vzemi ali pusti«, podobno pa se je obnašal tudi pri razdelitvi resorjev. Tako je druga največja koalicijska partnerica, združena lista, dobila tri resorje in predsednika državnega zbora, SLS tri resorje, Desus pa nobenega. Prvak ZLSD Borut Pahor je raje kot ministrski stolček izbral vodenje državnega zbora in si s tem zagotovil še boljšo politično kariero. Po zadnjih volitvah je položaj obrnjen: danes je Pahor tisti, ki je tako močan kot nekoč Golobič in obratno. A vendar se zgodovina ne ponavlja, saj Pahor Golobiču ne vsiljuje koalicijske pogodbe in ministrskih mest. Še več, Golobič Pahorju kaže svoje mišice, čeprav so mu volivci namenili trikrat manjšo moč.
Ko je denimo Pahor poslal osnutek koalicijske pogodbe vsem možnim zaveznikom, mu je Golobič še isti dan vrnil z 99 točkami svojih zahtev. Hkrati izjavlja, da ministrskih mest ne bi smeli deliti po ključu poslanskih mandatov, ampak da bi morali sestaviti vlado ne glede na politično pripadnost ministrov. Čudno, da takega stališča ni zastopal že leta 2000, ampak šele zdaj! Za razliko od verjetnega prihodnjega premierja ni sprejel ponujeni položaj predsednika državnega zbora, do te funkcije se je obnašal skrajno žaljivo, kot bi mu ponujali mačka v žaklju. Nazadnje je ta položaj vendarle blagovolil prevzeti Golobičev izbranec Pavel Gantar. Golobič menda prav tako ne želi prevzeti ponujenega zunanjega ministrstva, za katerega bi se »navadni smrtniki« stepli. Raje bi bil neke vrste minister brez resnih obveznosti, da bi imel dovolj časa za kadrovske igrice in politične spletke. Toda njegovi znanci v SD so mu dali vedeti, da bo moral prevzeti resor s konkretno zadolžitvijo, sicer bo kar ostal v poslanskih klopeh.
Njegove apetite po oblasti težko prenašajo že njegovi tesni sodelavci. Mateja Lahovnika naj bi dobesedno silil na ministrstvo za gospodarstvo, da bi lahko sam kadroval po gospodarstvu, čemur pa se je ta uprl in bi zato raje prevzel kak drug resor, denimo za delo in socialo. Tam bi ga tudi v SD raje videli, saj je njihova kandidatka Andreja Črnak Meglič bolj kot Pahorju zvesta Milanu Kučanu. Vprašanje pa ostaja, kdo bo zasedel zunanje ministrstvo. Če Pahor ne bo našel ustreznega kandidata, bo v skrajni sili to funkcijo nekaj časa opravljal sam. Katarina Kresal si tega mesta s svojim pičlim volilnim izkupičkom niti najmanj ne zasluži, pripada ji kvečjemu en resor, za pravosodje, vendar se bo morala odločiti, ali ga bo zasedla sama ali Aleš Zalar. V slednjem primeru bo lahko (njegova) državna sekretarka ali vodja poslanske skupine LDS. Potem ko se je po volitvah obnašala kot velika zmagovalka, bo »princeska na zrnu graha« morala pasti na realna tla.
