Nagrobnik Andreja Capudra: »Ta, ki tu leži, ni bil nič, celo član akademije ne«

»Vse je v tekstih, treba jih je znati odpečatiti,« je poudaril profesor, politik, diplomat in pisatelj. Nota verbum, signa misterium – Zapiši besedo, zapečati skrivnost!. »Dobri bralci skušamo biti tisti, ki tako beremo. Odpečatiti ta besedila in njihove avtorje, pa ni lahka stvar. Popit bi dejal, da to niso mačje solze. Tudi lotiti se velikih tekstov niso mačje solze. Potrebno je večkratno branje, z novimi očmi, tudi skozi trpljenje. Branje je dvorezen užitek, a splača se ga gojiti.«

Človeka kar žali, je nadaljeval Capuder, kako mladina nič ne bere, in se vprašal, kako ji približati tekste, ko pa so ji blizu le še ekrani. »Gre z nohtom prek ekrana in švigne skozi pol Platona.« Američani so pri tem v še večji kriz kot Evropejci, saj smo le ukoreninjeni v izročilu pri katerem se splača vztrajati. »Danes celo Kitajci na novo odkrivajo Konfucija in mi jim ob tem ploskamo. Zakaj ne bi aplavdirali tudi našim »konfucijem«, kaj vse je denimo skrito v Prešernu. Z vzporejanjem Danteja in Prešerna opozarjam prav na to. Gojiti in privzgojiti čut za tekste, kjer je naša izročilo, duša, v tem je, naj bom malce liričen, naša prihodnost.«

Drugo je po Capudrovih besedah brušenje intelekta. »Na začetku je um, pravijo stari in platonska tradicija. Iz visokega uma izhaja um srca, izvira nek žlahten zapopadek stvarstva in tudi njegovo poimenovanje. Zato je treba mladino učiti na videz nekoristnega umovanja. Tudi zaradi zoperstavljanja poneumljanja ljudstva se splača brati velike avtorje. Ne bi bil rad preveč vzgojiteljski, a to je moja strast, ko jo rad delim z drugimi.«

Za zbirko Povest v knjigah je Capuder pred dvema letoma prejel Rožančevo nagrado. »Če ti dajo nagrado pri dvainsedemdesetih letih si misliš, da si jo prejel po pomoti,« je bil piker. Za svoj nagrobnik ima pripravljenih več verzij. Ena je za profesorja: »Tu leži Andrej Capuder - 885 točk.« (S tem se je obregnil ob zbiranje točk visokošolskih profesorjev.) Druga inačica se nanaša nanj kot družbenega junaka. Sposodil si jo je od Francozov: »Ta, ki tu leži, ni bil nič, celo član akademije ne«.