Laura Winham Svet24.si

Laura od sveta pozabljena tri leta mrtva ležala v...

love-island1 Svet24.si

Za 13 milijonov evrov lahko kupite del znamenitega...

2023-01-27 13.43.36 Necenzurirano

V posmeh državi: Snežičevi plakati pred vrati ...

bobnar golob bobo Reporter.si

Tatjana Bobnar ni šla v Tacen: v pisarni na ...

adam delius Ekipa24.si

Olimpija zahteva 2,5 milijona evrov za mladeniča,...

love, pamela Odkrito.si

Posiljena pri rosnih 12-ih ...

doncic poskodba Ekipa24.si

Največji šok! Luka Dončić s hudo poškodbo, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec: Kdor bo stopil v svetišče z Rupnikovim mozaikom, v katerem bi naj molil, bo imel s tem težave

Deli na:
Moralni teolog dr. Ivan Štuhec: Kdor bo stopil v svetišče z Rupnikovim mozaikom, v katerem bi naj molil, bo imel s tem težave

Foto: Primož Lavre

Že v zapisu pred božičnimi prazniki se je profesor moralne teologija Ivan Štuhec dotaknil umetnosti jezuitskega p. Ivana Marka Rupnika obtoženega zlorab. Rupnikova umetniška dejavnost je dosegla razmah po tem, ko je 14. novembra 1999 Janez Pavel II. v prostorih apostolske palače blagoslovil kapelo Redemptoris Mater. »Kapelo je pričel opremljati ruski mozaičar, tako da je ena stena njegova, ostalo pa Rupnikovo. Obe tehniki in kolorita nista primerljiva. V tej kapeli je prvič prišlo do tega, da se je ideja Janeza Pavla II. o dveh polih evropskih pljuč, o zahodnem in vzhodnem, realizirala v umetniškem delu. Če k temu dodamo še močno povezavo med češkim kardinalom jezuitom Špidlikom in Rupnikom, je jasno, da se je Rupnikovi šoli mozaika odprl ves svet.«

V najnovejšem zapisu se Štuhec dotakne ikonografska umetnosti, saj se Rupnikova ikonografija navdihuje pri pravoslavni tradiciji ikone in zgodnjekrščanski tradiciji mozaika. Glede prošnje slovenskih škofov, naj se Rupnikovo vrhunsko umetnost loči od njegove osebe zapiše, da mozaiki v profanih okoljih ne predstavljajo kakršnega koli predmeta čaščenja, so estetski element, nič več kot to. Jih pogledaš, greš mimo ali se ustaviš, kot v vsaki galeriji. Problem so tisti, ki bi ti naj pomagali pri odnosu z Bogom, ki tako rekoč v celoti določajo svetost prostora. »Tudi o Michelangelovem moralnem življenju se marsikaj piše, pa ga za to kot umetnika nihče ne zavrača. S tem, da Michelangelo ni bil ne redovnik, ne duhovnik in tudi ni imel ambicije, da bi svojo umetnost teološko in duhovno utemeljeval.«

Za razumevanje kontrasta vzemimo za primer slikarja, ki je naslikal akt. Morda je z modelom imel intimen odnos, kar ni tako redko. Slika je sicer erotična, ni pa seksistična ali pornografska. Odvisno od pogleda opazovalca. A v tem primeru avtorju slike nihče ne pripisuje ali od njega pričakuje, visoko moralno držo. Mislim, da sem s tem odgovoril na vprašanje, kdaj lahko in kdaj ne moremo ločiti umetnosti od osebne integritete umetnika.

Kaj z Rupnikovimi mozaiki in Prešernovo nagrado?

Vprašanja, ki se odpirajo ob primeru Rupnik, ne zadevajo samo njega ampak umetniško ustvarjanje in življenje umetnikov na sploh. Rupnikov primer je seveda toliko bolj izstopajoč, ker gre za redovnika in umetnika hkrati. Vemo, da se je v pravoslavju prakticirala ikonografska umetnost tako, da se je menih postil, samozatajeval in molil, predno je sploh začel upodabljati svete ikone, svete slike ali osebe. Od tod tudi globoko spoštovanje vernikov do ikon. V pravoslavnih cerkvah se te podobe poljublja, ker predstavljajo nekaj skoraj tako svetega, kakor v katoliški Cerkvi hostija. Pravoslavne Cerkve imajo ikonostas, ki loči tisti del svetišča v katerem duhovniki posvetijo kruh in vino od tistega, v katerem se nahajajo verniki. Ta poslikana stena loči sveto od pred-svetega in profanega. Rupnikova ikonografija se navdihuje pri pravoslavni tradiciji ikone in zgodnjekrščanski tradiciji mozaika. Največ njegovih del se nahaja v prezbiteriju - tisti del cerkve, v katerem stoji oltar. Naredil je tudi veliko tabernakeljnov - prostor v katerem se hrani najsvetejše - posvečene hostije. To kar vemo iz njegovega življenja, še posebej, da je svoji žrtvi dal odvezo, predstavlja eno od najhujših oblik desakralizacije svetega. Vsak, ki to ve, in bo stopil v svetišče z njegovim mozaikom, v katerem bi naj molil, bo imel s tem težave.

Nekateri v Cerkvi pozivajo, naj se Rupnikova vrhunska umetnost loči od njegove osebe.  Uradna Cerkev, v tem primeru je to Kongregacija za redovnike ali nauk vere v Vatikanu, se o tem ni izrekla. Pozivi posameznikov v Cerkvi, so njihovi subjektivni pogled. Problem je seveda izjemno velik, ker so Rupnikovi mozaiki v vseh največjih evropskih svetiščih (Lurd, Fatima, Pater Pij v Pietrelcini ...). Nekateri mozaiki so v profanih okoljih, drugi v svetiščih. Tisti, ki so v profanih okoljih ne predstavljajo kakršnega koli predmeta čaščenja, so estetski element, nič več kot to. Jih pogledaš, greš mimo ali se ustaviš, kot v vsaki galeriji. Problem so tisti, ki bi ti naj pomagali pri odnosu z Bogom, ki tako rekoč v celoti določajo svetost prostora.

Za razumevanje kontrasta vzemimo za primer slikarja, ki je naslikal akt. Morda je z modelom imel intimen odnos, kar ni tako redko. Slika je sicer erotična, ni pa seksistična ali pornografska. Odvisno od pogleda opazovalca. A v tem primeru avtorju slike nihče ne pripisuje ali od njega pričakuje, visoko moralno držo. Mislim, da sem s tem odgovoril na vprašanje, kdaj lahko in kdaj ne moremo ločiti umetnosti od osebne integritete umetnika.

V centru Aletti je ustanovil delavnico mozaikov. V t. i. njegove mozaike je vtkano delo vseh sodelavcev, ki so v dobri veri sledili tej mozaični šoli. Konceptualno je odločal on, delalo pa je več ljudi, ki so tudi umetniki, a jih ne poznamo. To bo predstavljalo dodatni problem pri presoji, kaj storiti z mozaiki.

Ilustrirajmo z Michelangelovo Sikstinsko kapelo. Brez dvoma gre za izjemno umetniško delo, ki pa ima izjemno sporno upodobitev Kristusa, kot gladiatorja poslednje sodbe, kar je v nasprotju z evangeljsko podobo Kristusa odrešenika. Ves svet občuduje Sikstinsko kapelo, ki je predvsem muzejski in galerijski prostor, ne pa prostor za molitev in bogoslužje. No, če so tam konklave, ni nič narobe, da je nad glavami kardinalov poslednja sodba! Tudi o Michelangelovem moralnem življenju se marsikaj piše, pa ga za to kot umetnika nihče ne zavrača. S tem, da Michelangelo ni bil ne redovnik, ne duhovnik in tudi ni imel ambicije, da bi svojo umetnost teološko in duhovno utemeljeval.

V Rupnikovem primeru moramo dodati še en, nezanemarljiv vidik. V centru Aletti je ustanovil delavnico mozaikov. V t. i. njegove mozaike je vtkano delo vseh sodelavcev, ki so v dobri veri sledili tej mozaični šoli. Konceptualno je odločal on, delalo pa je več ljudi, ki so tudi umetniki, a jih ne poznamo. To bo predstavljalo dodatni problem pri presoji, kaj storiti z mozaiki.

In še en vidik. Vedno je zelo problematično in nehvaležno, če kateregakoli umetnika za časa njegovega življenja preveč poveličujemo. Resničen, izviren in božji navdih preživi čas in prostor, v katerem je umetnik živel. Vsako preuranjeno poveličevanje in nagrajevanje, se prej ali slej pokaže kot problematično. Med Prešernovimi nagrajenci boste tozadevnih primerom našli kar nekaj. Podobno kot med tistimi, ki dobijo državna odlikovanja ali so pokopani z državniškimi častmi.

Dr. Ivan J. Štuhec