Martinovo v pandemiji: mariborski praznik kovidnih eksplozij (KOMENTAR)

Tudi praznik martinovo je bil v tem kraju od nekdaj povezan z vaško cerkvijo, mašo na Martinovo nedeljo, s praznično obloženo mizo in obiski sorodnikov. Nikakor pa ni bil 11. november, dan, ko goduje sv. Martin, povezan zgolj s popivanjem, čeravno se je takrat tudi tukaj mošt spreminjal v vino.

Martinovo seveda pomeni tudi simboličen zaključek vinogradnikovega truda v vinogradu in je za vse, ki živijo od grozdja in vina, velik praznik. Toda martinovo v tistem skorajda zloglasnem pomenu besede, sem, kljub temu da je Primorska znana po svojih vinih in osmicah, dodobra spoznala šele na Štajerskem.
V Mariboru, ki se ponaša z največjim enodnevnim javnim martinovanjem v Sloveniji, martinovo neuradno imenujejo tudi štajersko novo leto, prireditev pa je v časih pred pandemijo v Maribor privabila tudi do 20.000 domačih in tujih gostov. Letos je bila zaradi slabih epidemioloških razmer že drugič zapored odpovedana, s čimer pa se lokalni prebivalci nikakor ne morejo sprijazniti.

»Zdaj žal ni čas za martinovanje,« je pred nekaj dnevi v svojem pozivu javnosti opozarjalo vodstvo UKC Maribor, ki se je zaradi hitro naraščajočih okužb z novim koronavirusom znašlo v sila nezavidljivem položaju in ob tem odkrito javno priznalo, da se bojijo, da ne bodo zmogli. Podravje je po precepljenosti na zadnjem mestu med slovenskimi regijami, sev delta pa se tukaj hitro širi in je, kot se je izrazil direktor mariborskega zdravstvenega doma, nalezljiv kot ošpice. Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor je tako že v začetku novembra predlagal odpoved vseh oblik organiziranega zbiranja v Mariboru in širši okolici, v skladu s temi priporočili pa se je tudi Zavod za turizem Maribor odločil, da letošnje martinovanje preprosto odpove.

Toda čeprav je stanje alarmantno, je videti, da si v Mariboru in okolici več ljudi beli glavo s tem, kje bodo kljub vsemu nazdravljali za martinovo kot pa s hitrim širjenjem okužb. Žal se je ob tem tudi duhovna, pa tudi siceršnja podoba sv. Martina očitno povsem razblinila oziroma dosegla višek s pečeno martinovo gosko na krožniku.

Toda v ljudskih pripovedih sv. Martin še vedno živi kot usmiljeni rimski vojak, ki je beraču odstopil polovico svojega vojaškega plašča in tako postal v evropski zavesti simbol vzajemne delitve in bogatenja. Morda pa je prav čas pandemije novega koronavirusa tisti, ki bo vendarle obudil tudi duhovni in ne zgolj hedonistični pomen sv. Martina.