S čisto sociološkega izhodišča govorimo o anomiji, o kateri je pred približno 130 leti pisal eden od očetov sodobne sociologije, Emile Durkheim (v prejšnji številki Reporterja jo v zanimivem intervjuju kot stanje, v katerem so sodobne družbe, opisuje sociolog Frane Adam).

Z anomijo si je poskušal razložiti življenje v novonastalih velemestih ter jo navedel kot enega od ključnih vzrokov samomorov. To pomeni, da se je družba znašla v razmerah, ko ne premore usmeritev, ki bi govorile o tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj naj vodi naša življenja, da bodo imela smisel. Ali pa se je znašla v razmerah, ko soobstaja več navodil za to, kako živeti dobro življenje.

V obeh primerih ni pravil vedenja, ki bi usmerjala posameznike ali skupnost kot celoto. Posamezniki so ostali brez kompasa ali pa soobstaja več skupnosti, ki sledijo lastnim pravilom in živijo druga mimo druge. Tudi zato se srečujemo z rekatolizacijo mladih. Ti iščejo smisel, življenjsko usmeritev in varnost.

Ljubljanska stolnica, na primer, je vsako nedeljo v času maše polna mladih. Pa ne gre le za Slovenijo, to se dogaja tudi v Združenih državah Amerike in v celotni Evropi. Ljudje življenjski smisel namreč potrebujejo in ga iščejo. Gre za osnovno človeško potrebo. Življenje brez smisla vodi v samodestruktivnost, v alkoholizem in samomore.

Pri tem homoseksualnost številnih duhovnikov ne igra nobene vloge (bili bi presenečeni, ko bi vedeli, koliko politikov je naklonjenih istemu spolu in koliko sorodnikov kroži v vrhovih oblasti; nastavljanje sorodnikov na položaje v javni upravi je docela nesprejemljivo, istospolna usmerjenost pa je vprašljiva zaradi tega, ker jo politiki skrivajo in je mogoče vsakega od njih zlahka nadzirati in usmerjati).

Spomnil sem se na enega največjih sociologov vseh časov, na Tomaža Luckmanna, ki je bil po mami Slovenec in je še med drugo svetovno vojno živel na Jesenicah (mimogrede, Slovenec po mami je bil tudi dirigent Herbert von Karajan). Izražal se je v lepi, izbrani slovenščini.

Luckmann je ločil med majhnimi, srednjimi in velikimi transcendencami (tukaj precej poenostavljam, je pa o njih govoril na enem od predavanj, ki jih je izvedel na Fakulteti za družbene vede). Majhna transcendenca je, na primer, nakup čevljev, srednja je diploma ob koncu šolanja, velika pa zavedanje o tem, da je mogoče prečkati meje človeškega življenja in vsakdanjosti. Tukaj govorimo o religiji in Bogu.

Jure Klobčar

Sodobne družbe so se znašle v razmerah, ko se zdi, da je varnost življenja in vse tisto, kar nas obdaja, izgubilo sidro, smisel, jasno usmeritev. Umrl je svet, ki se nam je zdel samoumeven. Ta svet je rasel vse od časa po drugi svetovni vojni. Zanj so bili značilni jasno politična razdelitev med krščansko in socialno demokracijo, njun dogovor o smeri razvoja družbe in gospodarstva, rast blaginje, vzpon socialne države, dovolj visoke pokojnine in dosegljiva stanovanja.

Sedaj je z vsem naštetim konec. To ne pomeni, da je družba v zatonu, da se soočamo z njenim propadom in razsulom. Vendar marsikdo čuti tako, četudi živimo danes bistveno bolje kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Nismo pa več prepričani o trdnosti sveta, ki nas obdaja. Na ravni človekove psihologije je to zelo neprijetno. Zadeva predvsem mlade, vendar se dotika tudi starejših.

Ko govorim o smislu življenja in občutku varnosti, ostajam na družbeni in osebni ravni in vmes med družbo in posameznikom, denimo v skupini njegovih sorodnikov, prijateljev ali članov nekega društva, denimo društva pevcev ali gasilcev. Nekaj drugega so politične stranke. Te so akterji, ki se poigravajo z moralo, ker jim to koristi.

Le da to niso dejstva, ki izhajajo iz človekovega okolja ali skupine prijateljev. To so, na primer, globalno segrevanje, staranje prebivalstva, električni avtomobili ali migracije. Govorim o interpretaciji dejstev s strani političnih elit, o njihovi zavestni zlorabi, ki nima nobene zveze z družbeno in ekonomsko resničnostjo in potrebami družbe kot celote.

Politične stranke se interesom skupnosti posvečajo zgolj v tisti meri, ko ti služijo njihovim omejenim interesom. Ljudje so v stiski, ker se svet okoli njih naglo spreminja, ker tega ne morejo doumeti in se čutijo ogrožene, politične elite pa z njihovo stisko sistematično manipulirajo. Želijo si le povečati svoj delež pri črpanju proračunskih sredstev in svojo moč, ki jo bodo izkoristile za dostop do še več denarja in za ponovno manipuliranje z ljudmi.

To je tudi vloga morale ali »morale«, kot se interpretira v Sloveniji. Ker se ni več mogoče igrati z družbeno neenakostjo, z njeno interpretacijo manipulirati in na tej podlagi razcepljati družbe, je to vlogo prevzela morala. Domet socialnega razcepljanja je pač omejen, ker smo ena od najbolj socialno pravičnih družb na svetu.

Morala je absolutna. Ni je namreč mogoče deliti, z njo delati kompromisov ali je relativizirati. Morala kot »morala« omogoča enostavno razcepljanje družbe na dva pola, omogoča njeno polarizacijo na tiste, ki naj bi bili moralni, in na tiste, ki to niso. Za to se tudi intenzivno in načrtno uporablja in zlorablja.

Zato je vlogo razdeljevanja družbe prevzel drug dejavnik. Pa to ni zgolj morala. Kot dejavnik družbenega razcepljanja se uporabljajo tudi pravice žensk ali pa napovedana reforma šolstva (o številnih dejavnikih razcepljanja in metodah polarizacije slovenske družbe bom pisal drugič).

Morala je absolutna. Ni je namreč mogoče deliti, z njo delati kompromisov ali je relativizirati. Morala kot »morala« omogoča enostavno razcepljanje družbe na dva pola, omogoča njeno polarizacijo na tiste, ki naj bi bili moralni, in na tiste, ki to niso. Za to se tudi intenzivno in načrtno uporablja in zlorablja.

Ko gre za Gazo, na primer, je dovoljen zgolj govor o genocidu, medtem ko trezen in nepolitičen razmislek ni mogoč. Če razmišljaš s svojo glavo, potem si nemudoma obsojen tega, da stališča o genocidu v Gazi ne sprejemaš. In če to stališče sprejemaš, potem postaneš del tistega kroga, ki se ima za politično levico.

S tem pa se nikakor ne morem strinjati, četudi se jasno zavedam grozot v Gazi. Z gnusom, in gnus je moralni pojem, opazujem tisto, kar v Sloveniji velja za politično levico. Menim namreč, da je docela nemoralna, da je ravno nasprotno od tistega, za kar se predstavlja v javnosti.

Ko gre za Slovenijo in vladno koalicijo, se zmeraj znova izpostavlja moralna neprimernost Zorana Stevanovića in ljudi iz stranke Resnica. Nasprotno pa se o skorumpiranosti ljudi iz kroga Roberta Goloba ne govori ali pa se je o njej govorilo, pa je bilo po nekaj dneh vse skupaj pometeno pod preprogo.

Zato se zdi, da je slovenska »levica« moralno čista. Kar še zdaleč ni res. S tem tudi ne opravičujem Zorana Stevanovića in kogarkoli iz njegove stranke, kot ne opravičujem Anžeta Logarja.

Opažam tudi, da se poudarek od Stevanovića in Resnice prenaša na Anžeta Logarja in Demokrate. Tudi njemu se očita nemoralnost. Se pa sprašujem, kako dolgo bo mogoče vztrajati pri domnevni nemorali Logarja, govoriti o tem, da je zakrival korupcijo. Stevanović in Resnica sta s stališča domnevne nemorale veliko bolj uporabna.

Spet, politizacija dogajanja v Gazi in vztrajno ponavljanje, da gre za genocid, predstavlja tisti temelj, na podlagi katerega je toliko lažje govoriti o nemorali druge strani in družbo razcepljati na dvoje.

Sašo Radej

V Sloveniji se dogajanje v Gazi zlorablja v lokalnem političnem boju, nikakor pa ne kot obsodba trpljenja ljudi, ki se nanaša na vsakogar, da je le človek. Prepričan sem, da tega dvojega slovenska »levica« sploh ne loči oziroma se ji zdi vse skupaj docela smiselno in sprejemljivo.

Janez Janša je sklenil pakt s hudičem, ko se je odločil za to, da bo za vsako ceno postal predsednik vlade. Kar ostaja za njim, je zgolj požgana zemlja. Ta bo ostala požgana tudi po tistem, ko bo zapustil oblast. Tudi na desnem polu slovenske politične arene je namreč vse več ljudi, ki ga odklanjajo. Danes ga stisnjenih zob volijo le zato, ker nikakor ne morejo voliti slovenske »levice«.

Odnos do morale je ključni del tega procesa. Razume jo vsak človek ali pa se o njej domala vsakdo odloča brez zadržkov. Morala je pač težak, vsebinsko nabit pojem, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Povprečen človek tudi ne loči med moralo in »moralo«, med njeno politično zlorabo. Z njo se neprestano poigravajo politični aktivisti, mediji in domnevno nevtralni novinarji. S tem načrtno prilivajo olja na ogenj. Pa z navedenim Janeza Janše nikakor ne opravičujem. V polni meri je sokriv za tisto, kar se mu dogaja.

Morale ni mogoče deliti, ni je mogoče politično zlorabljati. Kot ni mogoče deliti sočutja. In če ni mogoče deliti in politično zlorabljati niti morale niti sočutja, potem ni mogoče odvračati pogleda od dogajanja od leta 1991 naprej, ko je bila družba v kleščah roparskega in tovarišijskega kapitalizma.

Ne nazadnje je tako še danes. Tukaj ni dobrih in slabih, ne glede na njihovo politično barvo. Niti ni mogoče odvračati oči od žrtev državljanske vojne, ki niso bili »levi«, niti ni mogoče odvračati oči od pokolov iz leta 1945. Ko bo vse našteto zmogla slovenska »levica«, ki tako navdušeno govori o Gazi, takrat ji bom verjel. Danes pa je tako, da je njena morala zgolj »morala«, je zgolj politično orodje. Enako velja za njeno sočutje.

Prepričan sem, da so ljudje, ki so jim sorodnike pomorili v času državljanske vojne, sposobni spontano izražati sočutje z ljudmi, ki so umirali v Gazi. Ne morejo pa pristati na diktat »levice« in javno slediti njenim »moralnim« sodbam, ker ne želijo slediti pristranskosti, lažem in hipokriziji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.