Revija Reporter
Slovenija

Neverjetno: Mitjo Okorna zdaj zmerjajo, da je režiser skrajne desnice, a pred leti ga je mrcvarila desnica, ker je šestkrat zaspal ob dokumentarcu o Pedru Opeki

Elvira Miše Miklavčič
6.828

6. jul. 2021 6:00 Osveženo: 7:11 / 06. 7. 2021

Deli na:

Mitja Okorn

m24.si

Navkljub pestremu političnemu in kulturnemu dogajanju v zadnjih nekaj dneh še vedno odmevajo tudi komentarji k določenim vsebinam letošnje osrednje državne proslave. »Promocijski film s himno – Ali je Mitja Okorn režiser skrajne desnice?« smo lahko pred nekaj dnevi prebrali na eni od slovenskih televizij. Priznam, da me je ta napis pustil brez besed.

Ne le zato, ker si pod pojmom skrajna desnica predstavljam nekaj, česar moja generacija na slovenskih tleh ni doživela, ampak predvsem zato, ker me žalosti, da se še vedno nismo otresli tiste slabe stare navade, da se celo izjemna umetniška dela poskuša diskreditirati samo zato, ker jih zaradi te ali one povezave z državno politiko lahko stlačimo v določen politični kontekst.

Okorn, ki je ob 30-letnici Slovenije in začetku njenega predsedovanja Svetu EU pripravil film o osamosvajanju s slovensko himno, se je na to odzval predvsem s pozivom, naj že nehamo biti skrajni desničarji, fašisti, komunisti, naj bomo ponosni Slovenci, ki spoštujejo drugače misleče. Navsezadnje gre za režiserja, po katerem so leta 2012 neusmiljeno udrihali tudi desničarji, ker si je kot član žirije Festivala slovenskega filma dovolil na glas povedati, da je ob dokumentarnem filmu Jožeta Možine Pedro Opeka, dober prijatelj šestkrat zaspal. In ko se je kolo časa zavrtelo nekaj let naprej, se je tudi Okorn znašel v drugem filmu, ki pa očitno vedno znova poteka po istem scenariju.

Imamo eno državo, o kateri so sanjale generacije in generacije naših prednikov, obnašamo pa se, kot da nam je to kaj malo mar. Država ni zgolj vladajoča politika, zato tudi državne proslave ne bi smeli tako dojemati. Z njo se ne glede na to, v čigavi organizaciji je, poklanjamo državi in njenim ljudem, ne pa političnim strankam. Nastopati na državni proslavi je in mora ostati čast, udeležba na njej pa vsaj za najvidnejše državne politike dolžnost in moralna odgovornost.

A kaj ko se naša državna proslavljanja vedno spremenijo v nekaj, kar me še najbolj spominja na dogodek iz gimnazijskih let in organizacijo maturantskega plesa. Ko je bilo že vse dogovorjeno, se je pojavila struja, ki je menila, da ni prav, da ima nad maturantskim plesom monopol samo ena plesna šola, in začelo se je novačenje dijakov za plesni tečaj v drugi plesni šoli. Maturantski ples je bil na koncu skrpucalo dveh bregov, z dvema različnima četvorkama pod isto streho.

A če dijakom tako infantilen pogled na protokolarne dogodke še lahko oprostimo, je to dosti težje pri politikih. Ob 25-letnici Slovenije je uradno državno proslavo pospremil dogodek Za mojo Slovenijo v organizaciji SDS. Letos so streljaj stran od državne proslave potekali še nekakšna alternativna proslava in protesti, vključno z udeležbo nekaterih politikov. Bomo vsaj ob 35-letnici države končno odrasli ali se bomo tudi takrat še vedno ukvarjali z infantilnimi izpadi zapoznele politične pubertete?