(INTERVJU) Mitja Čander: Stranka Levica je klientelizem in ideološkost pripeljala do vrhunca

Stranka Levica žal ni antisistemska stranka, tudi inovativna ne, njena »odlika« je, da je siceršnjo ideološkost in klientelizem pri vodenju resorja kulture prignala do vrhunca, je dejal v pogovoru. Pojasnil je, zakaj se je odrekel članski izkaznici Logarjevih demokratov in zakaj je bil zagon platforme Beletrina Digital za njihov zavod velik riziko.

Marsikdo vas je pogrešil prejšnjo soboto na ustanovnem kongresu Demokratov?

Pa mu ne bi bilo treba. Že v zgodnjih študentskih letih, ko sem se družil z intelektualci kroga Nove revije, pa tudi drugimi, povezanimi z novimi družbenimi gibanji osemdesetih let, sem se odločil, da nikoli ne bom imel strankarske izkaznice. Le tako lahko neodvisno in verodostojno nastopaš kot intelektualec, ki se ukvarja z umetnostjo, kulturo in tudi družbeno refleksijo.

Je bilo to v času oblikovanja strankarskega prizorišča?

Malo pozneje, bolj proti sredini devetdesetih let. Tej zavezi iz mladosti, da ne bom član nobene politične stranke, ostajam zvest do danes in naprej.

»To je njihova odločitev,« je glede (ne)članstva članov upravnega odbora Platforme sodelovanja v njegovi stranki pojasnjeval Anže Logar. Vam o tem torej sploh ni bilo treba kaj tuhtati, ko ste se mu pridružili pri ustanavljanja Platforme sodelovanja?

Da ne bom član stranke, že od vsega začetka ni bila nobena skrivnost. Na omizju upravnega odbora Platforme sem to naznanil takoj zatem, ko je Anže v internem krogu napovedal ustanovitev stranke. Naj se dopolnim: ne gre le za mladostno zavezo, politično delovanje ima svoje zakonitosti, zahteva kompromise, tudi podreditev kolektivni volji, sam pa sem prevelik individualist, v marsikaterem oziru preveč subjektiven človek za strankarsko življenje.

Ste pa seveda v upravnem odboru Platforme vedeli, da bo slej ko prej napočilo »nekaj velikega«?

Tega nismo ravno vedeli, želeli pa smo, da bi naša razmišljanja v Platformi – nenazadnje, njen gremi po raznovrstnosti spominja na čas po osamosvojitvi, ko je bila intelektualna raznovrstnost bolj dobrodošla, kot je danes – o ustroju države, delovanju pravne države, močnem in konkurenčnem gospodarstvu, učinkovitem in dostopnem javnem zdravstvu, varnosti itn., dobila tudi politično artikulacijo.

Intelektualni premislek se lahko osmisli le z uporabo politične tehnologije. Zato srčno pozdravljam ustanovitev Demokratov, v skoraj dveh letih, odkar se poznava in druživa, me je Anže Logar kot osebnost več kot prepričal. Verjamem, da bo kos nalogi in da bo številne ideje in predloge, razvite znotraj Platforme – gotovo jih glede na nove izzive tudi v prihodnje ne bo malo, znal prevesti v politični jezik.

Da se ne nameravam včlaniti v stranko, ni odraz skepse do njega, ampak realne ocene, da preprosto nisem za politiko. Naj se z uveljavljanjem in izvajanjem politik ukvarjajo tisti, ki imajo ustrezna znanja in čutijo politično strast.

Nima Logar zvijačnih namenov, uglašenih z SDS Janeza Janše?

Ne bi rekel. Že od vsega začetka mi z avtonomno držo deluje preveč strastno in prepričano v svojo vizijo, da bi bil tak dogovor sploh možen, prav tako se mi zdi za lase privlečeno mnenje, da bi bil sposoben zaigrati fingiran razkol s prvakom SDS. Kdor je njegovo delo spremljal do zdaj, ve, da to ni možno. Tu ni nobene skrivnosti. Anže se je dolga leta kalil v senci Janeza Janše, s predsedniško kampanjo pa je dozorela njegova ocena, da je napočil čas za lastno politično pot.

Logar je pričakoval Janšev umik z vrha stranke. Takšno neprikrito pričakovanje ni šala.

V slovenskih malih podjetjih, da ne rečem tudi na gruntih, je večno ista dilema: kdaj bo oče »ta mladim« predal kmetijo ali firmo. Oba veva, da se pri tem velikokrat hudo zaplete. Ni šala, kot ste dejali. Se prenosi od starejših k mlajšim zgodijo res vedno v pravem času in na način, ki gre v prid vsem? Dvomim. Tako je očitno čutil tudi Anže in namesto da bi čakal na nasledstvo, ustanovil svojo stranko.

Platforma bo torej možganski trust Demokratov?

V Slovenije nam manjka refleksije, četudi je temelj političnega delovanja. Politika sprejema odločitve kar ad hoc, povsem arbitrarno, enkrat zavzame takšno stališče, naslednjič diametralno drugačno ...

Kot bi govorili o aktualnem predsedniku vlade.

Ne merim le nanj. Predvsem v zadnjem desetletju se mi zdi, da je umanjkala refleksija družbenih razmer. Samo resen družbeni oziroma intelektualno in strokovno podprt premislek lahko vodi do pravih političnih ukrepov. Šele tako se lahko z iskanjem konsenza ter dialogom med različnimi pogledi in interesi posameznih skupin oblikujejo politike na posameznih področjih oziroma družbenih podsistemih.

Tak je ideal, pri nas in tudi širše v svetu pa je politika postala vse preveč populistična, ozira se za hipnimi odzivi javnega mnenja, pozorna je le na medijsko prezentacijo lastnih odločitev. Posledica je vse več nedoslednosti v politiki, kopičijo se ukrepi, ki ne služijo javnemu dobremu.

Tudi po ustanovitvi Demokratov Platforma sodelovanja ostaja. Pričakujem, da bo znotraj nje prav zato še več intelektualnega iskrenja. Po logiki stvari bodo Demokrati najbolj zavezani uresničevanju njenih zamisli v političnem prostoru, marsikatera pa bo, verjamem, padla na plodna tla tudi pri drugih politični akterjih. Za bolj celovito spremembo družbenega ozračja potrebujemo  širino tudi prek političnih polov in vsega, kar je vmes.

Levica velja za antisistemsko stranko, zato se Logar z njo ne vidi v vladi. Umestno?

Kakorkoli obrnemo, spominjajo mnogi pogledi Levice na pretekle čase političnega enoumja. S stališči in posegi v politični prostor v slovensko družbo vnaša še več disenza. Ko se takšna stranka znajde na oblasti, je to še toliko bolj neprijetno.

V opoziciji lahko nekoliko deluje kot koristen korektiv mainstream idej in politik, ko pa s komaj zadostnim deležem podpore volivcev, ki ji še omogoča parlamentarni status, prevzame pomembno vlogo v vladi in ji – tudi s prevzemom resorja kulture – do celo narekuje ideološki predznak, se to med drugim pozna tudi na področju kulture, ki je v simbolnem smislu za Slovenijo odločilnega pomena. Hitro se pokaže, da se takšna stranka hrani z netenjem sovraštva med ljudmi, kar pa je za nas, zaradi naše težke polpretekle zgodovine še bolj škodljivo.

Da je Levica stranka brez prave identitete, kaže tudi nedavni primer žalitve slovenskega naroda, ki se je zgodil v Gorici, ko mestni svet Benitu Mussoliniju ni odvzel naziva častni meščan. Stranka, ki se ves čas naslanja na protifašistično ideologijo, in njeni akterji, ki so v preteklih letih v času neke druge vlade nemarno opletali z besedo fašizem in ji s tem jemali vso zgodovinsko težo, ob soočenju z dediščino pravega fašizma obnemijo, še več, z dediči italijanskega fašizma sodelujejo v projektu EPK.

Logar je na kongresu Demokratov dejal, da je največja grožnja naši prihodnosti korupcija. Je ne manjka tudi v kulturi?

Večji problem v kulturi kot huda korupcija je vzdrževanje statusa quo. Zakonodaja, ki ureja delovanje javnih zavodov, je podedovana še iz socialističnih časov. Ne podpira resnične ambicioznosti in raznovrstnosti, ampak konzervira obstoječe stanje. Se pa občutek prevlade klientelizma nad kakovostjo z novo ekipo na ministrstvu za kulturo le še bolj krepi.

Videli smo, v kakšno afero je zabredel razpis za razvoj in profesionalizacijo nevladnih organizacij in prostovoljstva, težak 12,6 milijona evrov – odnesel je ministrico za javno upravo. Ste se prijavili tudi na ponovljen razpis? Na propadlem ste bili uspešni.

Nismo še prejeli negativnega odgovora, iz izbora prijaviteljev pa lahko razberem, da nismo bili izbrani. Z zvezo društev slepih in slabovidnih ter drugimi smo na razpisu kandidirali s pomembnim projektom spletne dostopnosti za invalide in starejše. Imam občutek, da takšni razpisi ne delajo ravno usluge nevladnemu sektorju. Kot lahko vidite, se je med izbranimi znašlo vseh vrst organizacij in društev: od mladinskih, športnih, kulturnih do zagovorniških.

Politika razvoja nevladnih organizacij bi morala imeti pred očmi bolj jasne cilje. Ali res želi podpreti področja, ki jih sicer država spregleduje in so deficitarna, ali pa ji gre bolj za deljenje denarja tistim, pri katerih ni težko prepoznati strankarskih odtisov.

Malo prej sem omenil antisistemskost Levice, njena koordinatorica je ministrica za kulturo Asta Vrečko. Kako se ta njena lastnost pozna tudi pri vodenju resorja?

Sam menim, da je stranka Levica izrazito sistemska stranka, njeno vodenje resorja kulture pa prepoznamo po dveh lastnostih. Prva je poudarjena ideološkost; niso bili prvi, dogajalo se je že prej, a so jo na simbolni ravni v Levici prignali do skrajnosti. Smisel ukinitve muzeja osamosvojitve, prenašanja komunističnih kipov nazaj na Brdo, nezakonitega izplačila nagrade Svetlani Makarovič in še vrste manjših potez, je pošiljanje ideoloških sporočil.

Nič antisistemskega ni v takšnem početju, prej bi dejal, da je povsem sistemsko; ta slovenski modus operandi so pripeljali do konca. Drugo, kar je značilno za Levico na oblasti, je klientelizem. Saj vidite, koliko novih ljudi so pripeljali na ministrstvo za kulturo. Žal se mediji doslej niso ukvarjali tudi z vsemi tistimi, ki so v času Levice odšli z ministrstva; večina se jih ni upokojila, bili so žrtve pritiskov in tudi ideološkega čiščenja.

Ste govorili s tistimi, ki so zapustili ministrstvo?

Sem, z nekaterimi. Dobil sem občutek, da se kot uradniki tam niso več počutili dobro. Po drugi strani pa je na ministrstvo prišla vrsta ljudi iz tistega segmenta nevladnega sektorja, ki je že a priori blizu Levici. Prepletenost med delom nevladnega sektorja in stranko oziroma politiko je nekaj, kar bi se v družbi ne bi smelo tolerirati. Tak pretok pač ni nekaj, kar bi morali sprejeti kot samoumevno.

Naj povzamem: na področju kulture Levica ni antisistemska stranka. Žal. Tudi inovativna ne, njena »odlika« je, da je slovenske navade in običaje, ki nam niso v čast, prignala do vrhunca. Ni tako redko, da neka manjšina po spletu okoliščin prevzame simbolno ideološko vodstvo. Prav to se je zgodilo pri nas.

Slovencem in Slovenkam, državljanom in državljankam to sicer ni najbolj blizu, a dovolj, da se je stranka prebila v parlament in se dokopala do vloge, kot jo ima v tej koaliciji. Pri vsem skupaj ne smemo zanemariti dejstva, da so ji mediji in druge institucije precej naklonjeni.

Gredo načrtovane posodobitve kulturnega sektorja oziroma kulturnega modela v pravo smer?

Spremembe so zgolj kozmetika, njihov namen ni uveljaviti resničnih sprememb kulturnega sistema v smeri evropskih kulturnih politik. Nič ne govorijo o spodbujanju trga, o resnično večji avtonomiji vodstev javnih zavodov, o fleksibilnosti zaposlovanja v kulturi. Nasprotno, mislim, da si kulturna politika kvečjemu prizadeva za kak korak nazaj, za vrsto samoupravnega socializma, v katerem bi pod patronatom partije usklajevali svoje interese.

Ve se, kaj so v Zahodni Evropi sodobne kulturne politike, pri nas pa se le iz leta v leto povečuje število samozaposlenih. V kulturni sektor se sicer dovajajo nova sredstva, kar pa ni z ničemer povezano s kakšno resnejšo spremembo.

Za povrh se odpirajo velike afere. Mati vseh afer, o kateri bo še veliko govora tudi v letih, ko te ekipe ne bo več na resorju, je prenova ljubljanske SNG Drame. Narobe je šlo vse, kar lahko gre narobe.

Na kratko: gledališče so iz stare stavbe, ki očitno še vedno ima obratovalno dovoljenje (mnenje oziroma priporočilo ene od fakultet, da bi se bilo dobro preseliti, ne šteje, relevantno je zgolj obratovalno dovoljenje), nima pa gradbenega dovoljenja (kljub napovedi ministrstva že pred letom, da bo problem v mesecu, dveh rešen), in ga še nekaj časa ne bo imela, so preselili v halo, ki obratovalnega dovoljenja nima in jo država po skrajno zasoljeni ceni najema na trgu.

Kljub številnim poskusom, da bi oblastna garnitura nekako sanirala javnomnenjsko škodo, se bo z leti razkrilo, da je, če se blago izrazim in se ne spuščam v potencialna ozadja tega posla, ravnala izrazito nepremišljeno in v škodo nas vseh.

Ima selitev v halo L56 klientelistično ozadje?

Ne vem. Prav tako ne vem, zakaj trdijo, da je bil L56 edina možna rešitev. Vemo, skladiščnih prostorov v Ljubljani ne manjka, prav tako drugih produkcijskih prostorov. Najeti zgradbo, ki jo že v kratkem času preplačaš v njeni osnovni vrednosti in sofinanciraš njeno adaptacijo – pri čemer bodo ti adaptirani prostori ostali v lasti in služnosti lastnika, ne pa države – pač zbuja številne pomisleke.

Najmanj, kar lahko rečemo, je nekompetentnost, lahko pa se izkaže, da so posredi še kakšni drugi nagibi. Gre za stare skladiščne prostore iz petdesetih let, ki na trgu niso vredni kaj dosti. Obnovljeni so z javnim denarjem; tudi ko SNG Drame tam ne bo več, bodo gotovo vredni bistveno več, kot so bili doslej. Najemodajalec ima seveda pravico optimizirati svoje premoženje, odločevalci pa so tisti, ki so odgovorni za preudarno ravnanje z javnimi sredstvi.

Tu naj se za hip vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju: v zakonodajnih načrtih ministrstva ne prepoznam posodobitve kulturnega sektorja, prej gre za nadaljevanje ohranjanja statusa quo; še več, za vračanje k nekim polpreteklim modelom kulturne politike. Hkrati pa se s tem upravičeno krepijo občutki, da je vse več klientelističnih ravnanj in nesmotrne rabe javnega denarja.

Novi predsednik Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) Jure Krpan je drugače od vas precej navdušen nad delom ekipe na ministrstvu. Spominjam se časov, ko so predsedniki znali biti precej kritični. Ne le oni, tudi drugi člani NSK.

Jureta Krpana sicer cenim, že dolgo sva nekakšna sopotnika na polju kulture. Verjetno ima za to navdušenje svoje razloge, vsekakor pa bi morali o tem vprašati njega. Veste, da v kulturi so javni kritični glasovi bolj redka dobrina. Večina deležnikov s strani ministrstva za kulturo prejema kar visok delež financiranja svojih programov in projektov, zato so v izražanju javne kritike raje previdni. Sploh v zdajšnjih časih in ob tako maščevalnem obnašanju vodilne ekipe ministrstva.

Se znaša tudi nad vami?

Maščevalnost dodobra občutimo tudi na lastni koži. Beletrina je po zagotovilu uradnikov Evropske komisije v tem trenutku najuspešnejša institucija na evropski ravni pri črpanju sredstev evropskega proračuna v sklopu kulture v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Na razpisih domačega ministrstva za kulturo pa je slika ravno obratna.

Glede na to, da smo na domačih razpisih neuspešni, glede na javno izrečene besede ministrice Vrečko, da je prekinila z »določenimi interesi« in glede na pisanje njim naklonjenega partijskega glasila o nas, upravičeno domnevamo, da so nas dali na tako imenovano črno listo. Želijo nas sistemsko onemogočiti. To je seveda neustavno in smrdi po h preteklih, totalitarnih časih.

Letos je vaša založba doživela precejšen stres, prisilno ste ukinili platformo Biblos. Kdo vas je nadigral?

Kulturna politika na vrhu z Asto Vrečko v spregi s tedanjim vrhom knjižničarskega ceha. Takratna predsednica združenja knjižnic je dosegla ukinitev Biblosa, nato pa se je upokojila. Knjižnicam so obljubljali cenejši in boljši javni servis, za kar imajo vso pravico, ni pa res, da so ustanovili prvi javni servis, kot radi manipulirajo.

Preprosto podržavili so ga, vendar jim tega ne bi bilo treba. Status lastnika določenega servisa namreč ne odloča o tem, ali ta servis deluje v javnem interesu. V državi imamo kup podobnih primerov, ko javne servise zaradi znanja in večje učinkovitosti upravljajo zasebne ustanove. Biblos je bil javna platforma, Ela pa je državna.

Kako ji kaže?

IZUM (Institut informacijskih znanosti iz Maribora, op. a.) je objavil rezultate, ki kažejo, da je realizacija izposoj elektronskih knjig na Eli bistveno slabša, kot je bila na Biblosu, ki ga je redno uporabljajo kar 40.000 bralk in bralcev.

Elo je po nekaj mesecih uporabljala zgolj tretjina prejšnjih uporabnikov. Da bi zakrili popoln fiasko, trdijo, da je izposoja na Eli cenejša, pri čemer so v ceno »pozabili« prišteti stroške dela. Resnica je ravno obratna: podržavljen sistem izposoje elektronskih knjig je dražji in manj učinkovit, s slabšo ponudbo e-knjig pa nagovarja manj ljudi. Sistem je okorel, rešitve pa zastarele, kar pomeni, da je uporabniška izkušnja v primerjavi z Biblosom katastrofalna.

Na Eli ne boste našli niti kataloga knjig, ki so na voljo za izposojo, ampak boste morali najprej v sistemu COBISS preveriti, ali knjiga, ki si jo želite izposoditi, v elektronski obliki sploh obstaja, nato pa boste morali njene podatke vpisati v Elo. To zagotovo ni sistem, ki bi bralce, predvsem mlade, spodbujal k branju.

Kaj na to porečejo knjižnice?

Predvidevam, da se šele prebujajo iz fantazme. Nisem povsem prepričan, da se zavedajo, da živijo v digitalni dobi. Digitalizacija je tu, pa če nam je to všeč ali ne, zato bi morale biti tudi knjižnice še naprej inovativne pri ponudbi digitalnih vsebin.

Ponosen sem, da smo s knjižnicami vse od leta 2014 uspešno gradili sistem izposoje e-knjig Biblos, je pa tudi res, da so se ga knjižničarke in knjižničarji po malem ves čas bali. Po njihovem digitalizacija ogroža temeljno dejavnost knjižnic, kar pa seveda ni res. Digitalizacija je naša realnost in ne bo izginila, pa če si bomo še tako močno zatiskali oči. Zato bi jo morale tudi knjižnice na široko sprejeti in jo izrabiti v dobro vseh njihovih uporabnikov.

Ne zanemarimo dejstva, da se danes otroci skoraj rodijo s tablicami v rokah. Ti ljudje bodo brali samo še elektronske knjige, in če jim jih ne bomo ponudili v slovenščini, ji bodo brali (in jih že!) v angleščini.

Konec maja ste zagnali multimedijsko platformo Beletrina Digital. Kot odgovor na podržavljenje izposoje e-knjig?

Zagon te platforme je bil velik riziko, vanjo smo vložili vse prihranke in kredit; mislim, da smo najtežji čas že prebrodili. Čeprav se v nekaterih medijih pogosto slišijo oznake, da je Beletrina »imperij«, in druge, ki implicirajo, da smo polni denarja, je resnica ravno obratna – na koncu dneva smo največja slovenska nevladna organizacija na področju kulture, ki iz vsega denarja, ki ga pridobi na razpisih ali na trgu, gradi nove zgodbe, torej vse vlaga naprej, v razvoj, nič ne da v žep na toplo.

Je pa res, da v nasprotju z večino drugih stremimo k visoki profesionalnosti in redno zaposlujemo svoj kader. Sicer pa naročniški sistem Beletrina Digital ni odgovor oziroma nadgradnjo Biblosa. Je čista inovacija v evropskem prostoru, zato je v Evropi na srečo dobil tudi kar izdatno podporo.

Koliko?

Pol milijona evrov. V razmerah, ki vladajo na Slovenskem, ko nas skuša kulturna politika onemogočiti, je takšna finančna podpora zelo dragocena – ne le v finančnem, temveč tudi v moralnem smislu. Beletrina zaposluje skoraj petdeset ljudi, tudi za vsakogar od njih je pomembno, da je naš zavod evropsko verificiran.

Sistem je, kot rečeno, inovacija in ni neko nadomestilo za izgubljeni Biblos: prvič so na eni platformi združeni elektronske knjige, zvočne knjige, filmi, podkasti in novinarska besedila. Evropa to kombinacijo ponudbe prepoznava kot nekaj svežega, še posebej na majhnem trgu, kot perspektivo, kako lažje nagovarjati nova občinstva in jih združevati. Pomembno je, da skozi ena vrata vstopate do različnih kulturnih vsebin.

Če poenostavim: tisti, ki imajo radi filme, bodo posegli še po kakšni knjigi, ljudje, ki so jim ljubše knjige, pa si bodo morda ogledali še kakšen film več. Poleg tega je ena glavnih vrednot Beletrine Digital ohranjanje in razvoj slovenskega jezika, zato so vsi filmi tudi podnaslovljeni.

»Namesto da bi gostovanji v Frankfurtu in Bologni slovenskemu knjižnemu založništvu dali pospešek, ga bosta zavrli,« ste spomladi v pobudi zapisali direktorji in odgovorni uredniki štirinajstih založb. Sta gostovanji res zavrli založništvo?

Nekoliko ironično je, da je država le nekaj mesecev po tem, ko je Slovenija nastopila na svetovnem odru, znižala sredstva založnikom za njihove programe. Tokrat, če se tako izrazim, brez kakršnekoli ideološke selekcije – vsem enako. Nastopi na svetovnem odru nimajo nobenega smisla, če se doma zaradi tega nič ne premakne.

Pravkar so bili objavljeni rezultati raziskave Knjiga in bralci, ki kažejo upad bralne zmožnosti slovenskih besedil. Kar 42 odstotkov prebivalcev v zadnjem letu ni prebralo niti ene knjige. To je kar hud udarec ne le za slovensko založništvo, temveč nasploh za raven demokratične zavesti, ustvarjalnosti in znanja slovenske družbe. Rezultati so nenazadnje tudi slabo spričevalo za nepremišljeno kulturno politiko.

V osrednjem dnevnem časopisu smo pred dnevi na naslovnici lahko prebrali velik naslov Angleščina počasi izpodriva slovenščino. Ga razumemo oziroma jemljemo resno?

Nisem prepričan. Na ta trend bi morali odgovoriti z obsežnim svežnjem ukrepov – finančnih in drugačnih. Kot vidite, jih ni nikjer, nekatere uspešne, kot je bil Biblos, pa so uničili, kar še enkrat priča o tem, da kulturna politika ne zmore resnega odziva na ključne družbene dileme.

Ministrica Asta Vrečko je v intervjuju za Reporter dejala, da so v proračunu za leto 2025 Javni agenciji za knjigo (JAK) zagotovili 1,2 milijona evrov več. Drži, da je to, kot je dejala, največji dvig sredstev za knjigo v zgodovini?

To ni prva in ne zadnja manipulativna izjava ministrice, ki razkriva njeno namerno ali nenamerno zavajanje javnosti. 1,2 milijona evrov nikakor ni največji dvig proračunskih sredstev v zgodovini agencije. Največji dvig se je zgodil v času ministra Vaska Simonitija. Kot se spominjam, pred seboj nimam natančnih številk, je leta 2022 JAK prejela 1,5 milijona evrov več kot leto prej, morda celo nekaj več. Takrat so izrazito narasli avtorski honorarji, več je bilo tudi denarja za delovanje samih založb.

Po daljšem obdobju stagnacije je takrat prišlo do celovite sanacije knjižnega založništva. Prav tako ne smemo pozabiti bonov, ki so jih lahko ljudje porabili za knjige. Podobno je ministrica zavajala z izjavo, da je v obdobju Cerarjeve vlade največ ljudi prišlo in odšlo z ministrstva za kulturo. Temu so se lahko takratni akterji kulturne politike samo nasmihali.

Da pa ne bo nesporazuma, tudi teh 1,2 milijona evrov več za JAK je dobrodošlih. Nisem človek, ki bi ne aplavdiral nekomu samo zato, ker mi ni blizu. Tako da to potezo ministrstva pozdravljam. Po drugi strani pa sem se v življenju takšnih in drugačnih obljub kulturne in drugih politik že prenajedel, zato bom počakal, da se uresničijo.

Beletrina bo kmalu izdala spomine Mitje Rotovnika. Intrigantno branje ustanovitelja in dolgoletnega direktorja Cankarjevega doma?

Knjiga, ki bo, kot pravite, vsekakor intrigantna in po tej plati zagotovo ne bo razočarala, ima pomembno sporočilo tudi za današnji čas. Cankarjev dom je bil že od samega začetka posebna ustanova; pravzaprav polovico sredstev si je moral zagotoviti na trgu. To je zahtevalo drugačen tip vodenja kot v številnih drugih javnih zavodih, v katerih je glavnina denarja zagotovljena iz državnega ali drugih proračunov.

Karkoli si kdo misli o njem, izkazal se je s številnimi spretnostmi, ko je lovil ravnotežje med politiko in gospodarstvom, med bolj tržnimi vsebinam in vrhunsko kulturo. Cankarjev dom je ohranil v dobri kondiciji, njegovo delo je uspešno nadaljevala tudi Uršula Cetinski. Podobne institucije drugod po nekdanji Jugoslaviji in Vzhodni Evropi so žal po demokratizaciji doživele klavrno usodo.

Spretno je zvozil tranzicijo.

Da, marsikomu bosta njegova pripoved in razmišljanje dali misliti, marsikdo se bo vprašal, kaj je pravzaprav narobe s slovensko kulturno politiko. Mitja Rotovnik si namreč skupaj z Borutom Smrekarjem in Vesno Čopič že vrsto let prizadeva za posodobitev javnega sektorja v kulturi. Njegovi pogledi so mi zelo blizu.

Cankarjev domu je nedavno doživel menjavo na vrhu, Uršula Cetinski je morala oditi. Ali ministrstvo kadruje izključno glede izpolnjevanja formalnih pogojev in referenc in kompetence, ki jih morajo kandidati izkazati? Tako zagotavlja ministrica.

Nisem prepričan. Glede na rešitve, ki jih plasira v javnost, in to ne le na vodstvenih položajih kulturnih institucij, ampak tudi v njihovih svetih in drugih organih, menim, da pri njenem kadrovanju največ šteje politična sorodnost in šele za njo resnične kompetence.

Feri Lainšček je tudi vaši založbi, pri kateri zadnja leta izdaja romane, dal v pogovoru za Buklo najvišjo oceno. Jaz bi jo dal njemu.

Ste že prebrali sklepni roman trilogije Kurja fizika?

Pred dnevi, komaj sem čakal nanj.

Krasno! Me veseli!

Tudi vaše otroštvo ni bilo lahko, po svoje morda tudi težje od Lainščkovega?

Rodil sem se le z nekaj odstotki vida. S tem sem se moral soočiti in se uveljaviti doma in v svetu. Za nikogar s to vrsto oviranosti to ni enostavno. Podobno kot Feri Lainšček sem bil deležen močne spodbude družine in tudi širšega domačega okolja. Večino otroštva sem preživel v Hočah pri Mariboru, vaška skupnost me je izrazito podprla, predvsem pa, kot rečeno, družina, mama, oče, sestra in drugi. Krepili so mojo samozavest, ki mi je omogočila, da sem se lahko osebnostno razvil in poklicno uveljavil.

Otroštva ste se dotaknili na začetku vašega prvega romana Slepec. Boste nadaljevali v tej smeri?

Imam načrte. Ustvarjalnost me dodatno osmišlja, omogoča mi beg v neki vzporedni svet, ki je lahko bolj resničen od resničnosti. Napaja me z duhovno močjo, tudi z veseljem do tega, kar sicer počnem v bolj običajnem življenju. Načrtov imam kar precej, a o njih raje molčim, ne bi jim rad škodil (smeh).

Vraževerje?

Tudi. Kar razširjeno je med ustvarjalci; nekaj bo že na tem. Ustvarjalni proces me resnično napolnjuje z notranjim zadovoljstvom. Razkriva mi – verjamem, da tudi drugim – kako relativno je vse, kar doživljamo in za kar se vsak dan pehamo. Prepričuje me, de ni treba sebe niti sveta, ki te obdaja, jemati tako hudo resno, saj obstaja tudi tisti notranji, ki je pogosto bolj resničen in bogat.