Pred več kot pol leta, novembra lani, smo na organ Zagovornik načela enakosti naslovili vprašanje, ali gre pri neenakem financiranju javnega programa v zasebnih osnovnih šolah za diskriminacijo. Spomnimo, ustavno sodišče je že pred petimi leti ugotovilo, da je to neenako financiranje (država financira zgolj 85 odstotkov javno veljavnega programa, ne pa 100 odstotkov kot v javnih osnovnih šolah) v nasprotju z ustavo. In naložilo državnemu zboru, naj to neenakopravnost odpravi. Žal so leve stranke v DZ to vseskozi bojkotirale, toda resnično nezaslišano je, da je zdaj še Lobnik ugotovil, da tu sploh ne gre za nobeno diskriminacijo.
Celo nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je bila bolj naklonjena levi politični opciji, je že pred dvema letoma zapisala, da gre pri blokadi uresničitve odločbe ustavnega sodišča za diskriminacijo otrok v zasebnih osnovnih šolah.
Lobnik zdaj trdi nasprotno. Najprej je v odločbi zapisal, da tu ne gre za diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine vere ali prepričanja, saj gre zgolj pri dveh od petih osnovnih šolah, ki si jih to dotika, za okoliščine, ki bi šle potencialno v tej smeri. Gre za osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Ljubljani in OŠ Montessori, ki deluje v okviru zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru. Gre skratka za zgolj cerkveni šoli od petih. Toda pri tem je povsem zanemaril dejstvo, da je ravno na teh dveh osnovnih šolah vpisanih velika večina otrok, ki so diskriminirani zaradi omenjenega manjšega financiranja javnega programa.
Toda še huje se Lobnik spreneveda glede naslednjega: ugotavlja, da obiskovanje zasebne šole ni osebna okoliščina v smislu Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Zakaj je to pomembno? V prvem členu omenjenega zakona piše, da ima vsak posameznik varstvo pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso, vero, invalidnost… ali katero koli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Pri njem v resnici ne gre za zagovornika načela enakosti, pač pa za zagovornika načela neenakosti in diskriminacije. To je še toliko bolj zavržno, saj se je kot pripadnik gejevske skupnosti vedno zavzemal za enakopraven položaj gejev v družbi. Človek se ne pokaže, iz kakšnega testa je, ko se zavzame za »svoje«, pač pa za »druge«!
Glede na ta člen je osnovna šola z javnim programom, kamor starši vpišejo svoje otroke, vsekakor osebna okoliščina. V ustavi stoji, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Pomeni, da se javno veljavni program mora financirati enako, ne glede na to, na katero osnovno šolo je otrok vpisan. Na javno ali zasebno. Tudi 14. člen ustave, ki določa enakost pred zakonom, pravi, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, spol, jezik, vero… ali drugo osebno okoliščino.
Za kako sprevrženo odločbo zagovornika načela enakost gre, lahko ponazorimo: kot, da bi država določila, da morajo občani občine x plačevati višjo dohodnino od občanov občine y. Potem pa bi Lobnik ugotovil, da kraj prebivališča ni osebna okoliščine!? Lahko rečemo, da pri njem v resnici ne gre za zagovornika načela enakosti, pač pa za zagovornika načela neenakosti in diskriminacije. To je še toliko bolj zavržno, saj se je kot pripadnik gejevske skupnosti vedno zavzemal za enakopraven položaj gejev v družbi. Človek se ne pokaže, iz kakšnega testa je, ko se zavzame za »svoje«, pač pa za »druge«!
Na koncu je še dvolično dodal: čeprav torej sam ni ugotovil nezakonite diskriminacije, pa je situacija vseeno pravno nevzdržna. Odločbe ustavnega sodišča so namreč obvezne za vse organe oblasti, tudi za državni zbor. Nespoštovanje teh odločb je, kot izpostavlja, huda kršitev načel pravne države in načela delitve oblasti.
