V tem smislu je bil njegov intervju za Deutsche Welle ena odmevnejših stvari, ki jih je Božo Dimnik storil. Žal ne v pozitivnem smislu. Zaradi njega so bili namreč najbolj prizadeti tisti, ki so za osamosvojitev res tvegali nekaj, izgubili zdravje ali celo koga od bližnjih svojcev.
Tako sem tudi sam postal pozoren na Dimnikovo – v vsakem primeru nezaslišano pretirano – poudarjanje lastnih in Mesićevih zaslug. Do mednarodnega priznanja RS in RH je 15. januarja 1992 prišlo iz istih razlogov, zaradi katerih je bila možna tudi osamosvojitev sama. Zaradi razpada komunizma in oslabitve tedanje Sovjetske zveze. Predvsem pa zaradi odločnosti nastajajočih mednarodnopravnih subjektov (RS in RH), da gredo na svoje. Tisti, ki so najbolj goreče podpirali osamosvojitev RS in RH – verjamem, da zgolj z namenom, da državi nazaj vključijo v evropsko civilizacijo – sta bili na eni strani Nemčija in Avstrija, na drugi pa Sveti Sedež. Brez njihove izrecne volje bi do razpada SFRJ ne prišlo. Izražanje te volje lahko postavimo že v čas neposredno pred padcem Berlinskega zidu, še bolj pa po njem.
Datumi, ki jih navaja Božo Dimnik so s tega stališča silovito sporni. Ko se je on srečeval z nemško politiko, je bila ta že zdavnaj odločena, kaj bo naredila. In je tako konsekvento tudi ravnala. Nikjer ne oporekam, da se z Genscherjem ni poznal oz. z njim srečeval, oporekam pa temu, da bi to imelo kakršno koli tehtnost pri razvoju dogodkov v zvezi z razpadom SFRJ. Božo Dimnik je pač stopal skozi odprta vrata in se široko nasmihal, kot to pač zna in počne.
Dnevnik Borislava Jovića je izredno uporaben prav iz razloga, ki mi ga Dimnik očita. Namreč, Borislav Jović je bil trdorokec in Miloševićev kmet na šahovnici. Bil je ortodoksen komunist, federalist in jugoslovenar. S tega stališča je vse dogodke v SFRJ spremljal zgolj skozi vprašanje, kaj ogroža zgoraj navedene »vrednote«. Kaj ogroža komunistično-socialistično ureditev, njen federalni značaj (z Beogradom kot središčem), predvsem pa obstoj SFRJ kot (beogradocentrične) celote. In tako je njegova pripoved v dnevniških zapiskih predvsem popis zunanjih in notranjih »sovražnikov« Jugoslavije. Kot najpomembnejšega je – precej pred Dimnikom – videl Nemčijo in Avstrijo. Spoznal je, da imata Slovenija in Hrvaška v njiju najmočnejša zaveznika pri osamosvojitvenih težnjah. Ključna mesta iz njegovega dnevnika sem zato prenesel bralcem.
Glavni razlog mojega prvotnega zapisa pa ni Božo Dimnik. Šele v povezavi s Stipetom Mesićem se namreč kaže pravi razlog Dimnikovega samopreveličevanja. Namreč: Stjepan Mesić je enak profil človeka kot Borislav Jović, z izjemo »beogradocentričnosti«. Stipe Mesić je večni titofil, "jugosloven" in prepričan zagovornik »tekovin revolucije«. Je eden od ljudi, ki so – kolikor neverjetno se to sliši – nasprotovali in še nasprotujejo hrvaški samostojnosti. Je nekakšen Milan Kučan à la Zagreb. Mesić je 15. julija 1991 kot predsednik predsedstva SFRJ glasoval zoper umik JLA iz Slovenije. Tega ni storil zato, da bi preprečil prehod JLA na Hrvaško: večina JLA se je umikala po morski poti, do Črne Gore. JLA je vojno v Sloveniji izgubila, ker so bile njene sile docela demoralizirane. Takšne so šle v rezervo. V tistem času so iz Beograda namreč prihajali novi valovi vojaštva, ki je bilo (v začetku, do prvih uspehov hrvaške vojske) bistveno bolj motivirano. Mesićevo glasovanje je imelo zato en sam vzrok: zavedal se je, da z odhodom JLA iz Slovenije njegova SFRJ kot celota de facto in de iure preneha obstajati. Kot pravnik pa je še predobro vedel, da se s tem dejanjem tudi izpolni prvi od pogojev nastajajoče Slovenije, to je, da ima vojaško (in splošno) oblast nad ozemljem.
Kot kaže nedavno razkriti televizijski posnetek je Mesić z ohranjanjem SFRJ nadaljeval še v najbolj nemogočih pogojih. Januarja 1992 je zanikal holokavst in se pohvalno izražal o ustaški oblasti v zvezi z Jasenovcem. To je storil zgolj zaradi tega, da bi sprožil še zadnji mehanizem, ki bi mednarodno skupnost odvrnil od priznanja RS in RH. Zanikovalcev holokavsta namreč Evropa ne bi sprejela.
Tu ob koncu pa se razodeva tudi namen pričujočega zapisa. Po petindvajsetih letih samostojnosti so slovenski in hrvaški komunisti uvideli, da se na svetlo plat zgodovine ne bodo mogli vpisati z enobejem. Ne glede na to, da so v promocijo enobeja, titoizma in revolucije investirali neverjetno vsoto denarcev (in energije), je peščici posameznikov s pomočjo alternativnih medijev uspelo prikazati resnico »partizanstva. Medvojne in povojne likvidacije, Huda jama in stotine drugih grozot po sedemdesetih letih postajajo dejanski obraz revolucije in »osvobodilne borbe".
Zato so se odločili in se zagrizli v osamosvojitev. Hočejo jo prikazati kot svoj lasten uspeh. V Sloveniji Milan Kučan počne isto kot počne Mesič na Hrvaškem. Črno je belo in belo je črno. Tisti, ki so bili najbolj proti osamosvojitvi, so sedaj največji osamosvojitelji! Mesić naj bi dosegel osamosvojitev RS in RH, ob strani pa bi mu stale kljuke, ki jih je Božo Dimnik odpiral v nemških in avstrijskih sobanah!
A resnica je ena: da sta Milan Kučan in Stipe Mesić (ter množica njunih privržencev) do zadnjega trenutka nasprotovala osamosvojitvi, ob njej za hip stisnila zobe in potem počela vse po starem. Je dejstvo za razliko od Dimnikovih samozagledanih zgodb.
