Opozarja na gospodarsko zaostajanje mesta, odseljevanje visoko usposobljenih kadrov in stanovanjsko krizo, obenem pa izpostavlja sporne prakse ter konflikte v mestni politiki. Toda kako namerava uresničiti ambiciozne razvojne cilje, kaj bi spremenil pri vodenju mesta in kako odgovarja na očitke, da sam živi zunaj mariborske občine?

Če bi se morali predstaviti brez omembe političnih funkcij in dosežkov, kdo je Matevž Frangež?

Oče treh otrok, srečno poročen, zelo ustvarjalen človek. Mislim, da sem največji kreativec v slovenski politiki. Predvsem pa sem nekdo, ki že od nekdaj razmišlja o družbi. Zato sem tudi politik.

Kdaj ste prvič začutili, da bi se radi ukvarjali s politiko? Se spomnite konkretnega trenutka, ko ste se odločili, da želite vplivati na družbo?

Kot otrok sem si najprej želel postati novinar. Naredil sem tudi prve korake v tej smeri. Potem pa je prišlo prelomno obdobje velikih sprememb: razpadala je nekdanja država, vzpostavljala se je demokracija. Ta val sprememb me je potegnil vase in začel sem se vse bolj počutiti kot homo politicus.

Sami se opisujete kot idealista oziroma sanjača. Je to vaša največja prednost ali vas v politiki včasih tudi ovira?

V začetku leta je bil v državnem zboru sprejet zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. Pripravljali smo ga skupaj s sindikati in gospodarskimi zbornicami ter ves čas ohranjali soglasje med socialnimi partnerji. V zadnji fazi pa je bilo odločeno, da se nekatere rešitve bolj približajo delodajalcem, zaradi česar se je soglasje porušilo. Takrat sem nekomu v vladi rekel, da se mi takšen korak ne zdi dober, saj smo to soglasje dolgo gradili. Odgovoril mi je: »Matevž, ti si takšen idealist.« Odvrnil sem mu: »Ja, in to je moja najboljša lastnost.«

Zakaj? Veliko boljši sem v predstavljanju družbe, kakršna bi lahko bila in kakršna bi morala biti, kot v zgolj spremljanju družbe, kakršna je. Mislim, da je to tudi moja prednost pri kandidaturi za mariborskega župana. Že od otroštva, ko so propadali veliki mariborski industrijski giganti, namreč sanjam o tem, da bi Mariboru vrnili gospodarsko moč. Zato kandidiram.

V politiko ste vstopili razmeroma mladi. Kaj danes veste o politiki, česar pri dvajsetih ali tridesetih letih še niste razumeli?

Da ni vse idealno. Politika včasih zahteva zelo težke kompromise. Tako kot vsaka druga življenjska pot te tudi politična skozi čas močno oblikuje.

Če pa sem bolj konkreten: še vedno verjamem, in to je ta moja idealistična plat, da je politika upravljanje javnih zadev, s katerim skozi odločitve oblikujemo družbo v smeri, za katero menimo, da je prava.

Primož Lavre

V položaju, v katerem smo danes, nismo zato, ker bi bil takšen naravni zakon. Tako Maribor kot država sta se znašla v njem zaradi odločitev, ki smo jih sprejemali. V dobrem in slabem. Vse, kar vidimo okoli sebe, je plod naših odločitev. Mislim, da je čas, da začnemo sprejemati boljše.

Leta 2013 ste se že potegovali za mariborskega župana, po trinajstih letih se vračate. Kaj se je v tem času spremenilo?

Takrat sem dosegel razmeroma dober rezultat, vendar so se Mariborčani odločili za Andreja Fištravca. Ko danes pogledam na to z distance, se mi zdi, da je bila to zame pravzaprav odlična odločitev. Odprla mi je nove perspektive in mi omogočila pridobivanje izkušenj, ki sem jih nabiral v zadnjih trinajstih letih.

Tokratne kandidature sicer nisem načrtoval. Oblikovalo pa se je širše zavezništvo s skupno idejo, da je zdaj čas za Novi Maribor. Prepoznali smo potrebo, da prelomimo s starimi praksami in vzorci ter se začnemo resneje posvečati vrsti družbenih prioritet, ki so bile doslej zapostavljene.

Naš cilj je ustvariti Novi Maribor, mesto, v katerem bo mogoče živeti, delati in uspeti. V središču te vizije je nova razvojna ambicija mesta.

Maribor dosega 74 odstotkov povprečne razvitosti Evropske unije in 82 odstotkov nacionalne razvitosti. Ko se soočimo s temi podatki, moramo ugotoviti, zakaj razvojno zaostajamo. Eden od razlogov je tudi to, da občina pogosto ravna, kot da je gospodarski razvoj ne zanima oziroma da zanj nima pristojnosti.

Trdim, da to ne drži. Zanima me, kako bomo v Mariboru ustvarili dobra delovna mesta, dostopna stanovanja in boljše življenjske razmere. Vse to je povezano z našimi gospodarskimi možnostmi. Imamo premalo produktivna delovna mesta, številni poslovni modeli pa temeljijo na izvozu na avstrijski in nemški trg, pri čemer slovenska podjetja nastopajo predvsem kot izvajalci za strošek in z minimalnim pribitkom.

Takšen model Maribora ne more popeljati v prihodnost. Mesto zmore več, še posebej v času velikih sprememb, ki so pred nami.

Kaj imate v mislih, ko govorite o novih razvojnih možnostih?

Evropa izgublja globalno konkurenčnost. Prihodnje finančno obdobje Evropske unije bo v veliki meri usmerjeno v vprašanje, katere naložbe v državah članicah in regijah so potrebne za izboljšanje evropske konkurenčnosti in zmanjšanje njenih kritičnih odvisnosti.

Maribor ima pri tem vrsto prednosti: podjetniško naravnanost, industrijsko tradicijo, odlično geografsko lego ter znanje in ustvarjalnost ljudi, zlasti tistih, ki prihajajo z mariborske univerze. Ta je močna prav na področjih, ki jih Evropa danes potrebuje.

Med njimi so digitalne tehnologije, vključno z umetno inteligenco, ter čiste in brezogljične tehnologije, ki pomagajo odgovarjati na vprašanje, kako se bomo v prihodnje preskrbovali z energijo brez odvisnosti od fosilnih goriv. Pomembna so tudi druga področja, ki sodijo med evropske strateške tehnologije.

Zgraditi moramo manjkajočo razvojno infrastrukturo in začeti na tej podlagi ustanavljati nova podjetja.

V zadnjih tednih ste odprli vprašanje, ali bi lahko v desetih letih ustvarili sto novih podjetij in deset tisoč delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Kako realen je ta cilj?

Najprej: to še ni obljuba. To je vprašanje, ki ga postavljam Mariboru. Ali smo si sposobni zastaviti takšen cilj?

Število delovnih mest samo po sebi ni nedosegljivo. Maribor je v zadnjih desetih letih ustvaril 9030 novih delovnih mest. Težava je drugje. V tem obdobju se je iz mesta izselilo 2500 ljudi, hkrati pa smo dobili 6000 novih someščanov, praviloma zaposlenih v manj kvalificiranih dejavnostih.

Tako se nadaljuje napačen razvojni vzorec. Namesto da bi v večji meri zaposlovali visoko usposobljene tehnološke kadre, zaposlujemo delovno silo za dejavnosti z nizko produktivnostjo.

Mariborska univerza ustvarja vrhunski talent, ki ga nato izvažamo, medtem ko v številnih panogah zaposlujemo tuje delavce. To se mi zdi napačno. Takšen razvojni vzorec zmanjšuje tudi dostopnost drugih pomembnih dobrin, denimo stanovanj. Maribor zato potrebuje nov razvojni model.

Najzahtevnejši del zastavljenega cilja je dodana vrednost. Sto tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega je trenutno ambiciozen cilj že na nacionalni ravni. Povprečje v Sloveniji je dobrih 67 tisoč evrov, v Podravju le 53 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Vsi skupaj se bomo morali potruditi, da ga bistveno povečamo.

To je ključno, če želimo ohranjati in krepiti socialno varnost, zagotoviti varne in dostojne pokojnine v prihodnosti, dostopno in kakovostno zdravstvo ter šolstvo, ki bo ustvarjalo talent za prihodnost.

Primož Lavre

Verjamem, da lahko to dosežemo z usmeritvijo v prebojne strateške tehnologije prihodnosti. V našem okolju imamo že nekaj uspešnih podjetij, ki presegajo zastavljeni prag dodane vrednosti. Menim, da imamo vse pogoje, da takšne zgodbe ustvarimo v večjem številu.

Kot državni sekretar sem v Maribor in regijo usmeril 60-milijonski paket spodbud za razvoj in proizvodnjo strateških tehnologij. Odziv na javni razpis je bil nekajkrat večji od razpisanih sredstev, kar dokazuje, da imamo na teh področjih velik potencial.

Katere konkretne ukrepe bi sprejeli za uresničitev te vizije?

Osredotočil bi se na nekaj ključnih točk gospodarskega programa.

Prvič, aktivirati moramo razvojno območje ob mariborskem letališču. Gre za izjemno lokacijo v širšem evropskem prostoru, kjer se srečujejo mednarodno letališče, železnica in dva panevropska koridorja.

Drugič, Maribor potrebuje tehnološki park. To je ključna infrastruktura, ki omogoča prenos znanja in inovacij z univerze na trg.

Tretjič, zgraditi moramo dobro podporno okolje za nastajanje in rast zagonskih podjetij. Maribor je že zdaj slovenska prestolnica startupov. Tu imamo PODIM, največjo regionalno konferenco mednarodnega značaja za zagonska in tehnološka podjetja, sedež pobude Startup Slovenija ter Slovenskega podjetniškega sklada, ki se v veliki meri usmerja v hitro rastoča inovativna podjetja.

Potrebujemo podporno okolje, ki bo povečalo število podjetij, vključenih v ciljno usmerjene ukrepe za startupe, in hkrati izboljšalo njihove možnosti za pridobivanje sredstev za rast iz nastajajočega Evropskega sklada za konkurenčnost.

To so morda netipična vprašanja za župana. Večina govori o pločnikih, cestah in spremembah, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja. Toda menim, da je 30 let po propadu nekdanjih industrijskih velikanov dozorel čas, da se Maribor neha sprijaznjevati s svojo razvojno podrejenostjo in nizko uvrstitvijo glede na nacionalno in evropsko povprečje. Pogoje in priložnosti, ki jih imamo, moramo vzeti v svoje roke. Naše prednosti moramo povezati v delujočo celoto in začeti novo razvojno poglavje.

Toda Avstrija je tik čez mejo. Številni Mariborčani tam delajo, tudi visoko usposobljeni kadri, denimo inženirji in programerji, ki lahko tam zaslužijo bistveno več kot v Sloveniji. Tudi nekatera podjetja se selijo v tujino. Kako jih zadržati?

Tako, da bomo začeli ustvarjati priložnosti v domačem okolju. Podjetja se sicer ne selijo v Avstrijo v tolikšni meri, kot se tja vozijo zaposleni. Prvi korak je, da avstrijska podjetja prepoznajo smiselnost vzpostavljanja razvojnih enot v Mariboru. Ljudje živijo tukaj, zato je ob dejstvu, da se iz te regije vsak dan na delo drugam vozi 30 tisoč ljudi, smiselno privabljati razvojne enote in zanje ponuditi tudi spodbude. To velja zlasti za digitalne dejavnosti, pri katerih ni tako pomembno, kje posameznik fizično dela.

Razviti moramo primerno in privlačno poslovno okolje. Sam sem se ukvarjal z zahtevnimi tujimi investitorji, med njimi s skupinami Renault, Sandoz in Palfinger. Pri teh projektih smo bili uspešni, ker smo znali z investitorji vzpostaviti dober odnos, upoštevati podrobnosti in se hitro organizirati, da smo odgovorili na njihova pričakovanja in potrebe.

V preteklem obdobju smo bili pri privabljanju tujih naložb uspešni tudi v širšem merilu. Primerjalno gledano je bilo to obdobje največjih gospodarskih investicij v Sloveniji. Enak pristop je treba zdaj prenesti na raven mesta.

Kako bi to organizirali?

Ustanovil bom mestno investicijsko pisarno, ki bo po načelu vse na enem mestu skrbela za odnose z investitorji. Pri tem ni pomembno samo, da imaš organizirano ekipo. Tuji investitorji so cenili tudi to, da smo z njimi vodili dialog na visoki ravni. Tudi Avstrijci so nam priznavali, da je v Avstriji težko priti do državnega sekretarja, kaj šele do ministra.

Pri nas smo se organizirali tako, da je politična raven v veliki meri vodila zahtevna pogajanja z investitorji. Zato smo lahko jamčili, da bo država tisto, kar je obljubila, tudi izpolnila.

Takšno zanesljivost moramo zagotoviti tudi v Mariboru.

Maribor je vaše rojstno mesto, vendar z družino živite v Jarenini, zunaj mestne občine. Pojasnili ste, da v Mariboru niste našli ustrezne hiše z vrtom. Kaj vaša osebna izkušnja pove o stanovanjskih razmerah v mestu?

Stanovanjsko krizo imamo zato, ker smo stanovanjsko področje predolgo prepuščali trgu. Šele s prejšnjo vlado se je začel ta vzorec spreminjati, da bi spodbudili več javne stanovanjske gradnje, ki lahko pomaga ustaviti visoko rast cen nepremičnin. Danes gradimo stanovanja, vredna pol milijona evrov.

Cene stanovanj v Mariboru rastejo hitreje od povprečja Slovenije, Slovenija pa je po hitrosti rasti cen nepremičnin evropski prvak. Kdo si to lahko privošči? Nisem edini. Številni ljudje so bili, če uporabim ta izraz, iztisnjeni iz mesta, ker so v okolici našli bistveno dostopnejše nepremičnine, čeprav so vedno živeli mestno in urbano življenje.

Kako bi se lotili stanovanjske problematike?

Vidim tri korake. Prvič, aktivirati moramo prazna stanovanja. To je mogoče doseči s ciljnimi ukrepi na področju nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Hkrati moramo spodbuditi nastajanje dodatnih stanovanjskih enot v obstoječih hišah. Drugič, spodbuditi moramo gradnjo javnih najemnih stanovanj.

Pri tem nameravamo uporabiti vse razpoložljive vire, od občinskih zemljišč do finančnega inženiringa SID banke. Tretjič, pregledno in pošteno moramo urejati zemljišča za gradnjo tržno dostopnih stanovanj. Ustaviti moramo prakse, o katerih smo lahko brali v odmevnih novinarskih prispevkih.

Primož Lavre

Kritiki vam očitajo, da želite voditi mesto, v katerem sami ne živite. Bi se v primeru izvolitve preselili v Maribor? Se vam zdi pomembno, da župan živi v mestu, ki ga vodi?

Jaz že danes živim v Mariboru. Tukaj se šolajo moji otroci, najmlajši hodi v vrtec. Moji interesi so vezani na Maribor. Stalno prebivališče imam na naslovu, kjer sem živel 36 let svojega življenja. Ne zamerite pa mi, če bom spal pri ženi.

Kateri kotiček Maribora vam je posebej ljub? Kam bi peljali nekoga, ki mesta ne pozna, da bi razumel, kaj vam pomeni?

Sam sem odraščal v središču mesta, v bližini Ljudskega vrta in Mestnega parka. Prav Mestni park mi verjetno pomeni največ. Tam smo se kot otroci podili s kolesi. Potem ko sem večino kariere preživel v Ljubljani, je zdaj še posebej prijetno, ker vsak sprehod po Mariboru pomeni priložnost, da srečam ljudi in obudim številne otroške spomine.

Kaj vas pri Mariboru najbolj navdušuje in kaj vas najbolj jezi?

Najbolj me navdušuje njegova uporniška narava. Maribor je bil središče številnih uporov. Tu je Rudolf Maister leta 1918 izvedel ključne zgodovinske korake za severno mejo, tu se je leta 1941, nedaleč stran, v Volkmerjevem prehodu zgodila prva oborožena akcija proti okupatorju v Sloveniji. Tu so bili pekrski dogodki leta 1991 in mariborske vstaje leta 2012. Vse to kaže, da se Maribor ni pripravljen sprijazniti s tem, da bi nekdo drug določal njegovo usodo.

Najbolj pa me jezi, da na področju gospodarskega razvoja ne prepoznamo v sebi te uporniške narave, ki nas je tako močno zaznamovala. Morali bi vzeti usodo v svoje roke in radikalno spremeniti svoje gospodarske možnosti.

Kaj bi bil vaš prvi konkreten ukrep, če bi bili izvoljeni za župana? Kaj bi občani lahko opazili že v prvem letu?

Tri stvari bi postavil v ospredje. Najprej se moramo lotiti regionalnega razvojnega programa. Od njega so odvisne naše razvojne možnosti v naslednjem sedemletnem obdobju. Program je treba pripraviti in uskladiti z drugimi župani.

Tu smo pogosto pred izzivom, saj smo se v preteklosti odločali za projekte in sklepali kompromise z manjšimi občinami, ne da bi dovolj razumeli, da je prav osredotočenost razvojne infrastrukture tisto, kar lahko mesto in regijo popelje naprej. Ni nujno, da je vse v Mariboru. Pomembno je, da imamo ustrezno regionalno razvojno infrastrukturo.

Druga naloga je vzpostavitev začasnih parkirnih površin ob robu mestnega središča. Vidim več možnosti: občinsko zemljišče ob mariborski občini in ploščad ob južni tribuni Ljudskega vrta. Obe bi bilo mogoče v kratkem času urediti za začasno parkiranje.

Mesto namreč čakajo pomembne investicije, med njimi rekonstrukcija Gregorčičeve ceste in Trga generala Maistra, zaradi katerih bomo trajno izgubili nekaj parkirnih mest. Hkrati želim nemudoma začeti priprave za gradnjo garažne hiše ob robu Ljudskega vrta, da bi rešili akutno pomanjkanje parkirišč.

Sprejeti moramo tudi začasne ukrepe za zmanjšanje jutranjih in popoldanskih prometnih konic na nekaterih najbolj obremenjenih točkah.

Tretja naloga je socialna. Za nami je več let draginje, predvsem cene energentov so močno posegle v socialni položaj prebivalstva. Na področju cen komunalnih storitev želim pripraviti protidraginjski program za socialno ranljive skupine, da bi jim olajšali breme mestnih položnic.

Sedanji župan Saša Arsenovič je v osmih letih vidno spremenil mestno središče, njegovo vodenje pa je deležno tudi številnih kritik. Kaj od njegovega dela bi ohranili in nadaljevali, kaj bi spremenili, katere projekte pa bi ustavili?

Mislim, da je najpomembnejši dosežek župana Arsenoviča ta, da je pokazal, da je Maribor mogoče spreminjati z velikimi premiki. Njegova največja slabost so očitki o spornih praksah, konfliktnost in rušenje odnosov v mestu. Prav to bi spremenil.

Prvič, poskrbeti moramo, da se bodo vsi deli mesta razvijali skladneje. Čudovito mestno središče nam malo pomaga, če so drugi predeli slabo urejeni in vzdrževani. O kakovosti urbanega okolja moramo razmišljati tudi na Teznu, Pobrežju, v Novi vasi in drugod.

Drugič, zagotoviti moramo preglednost, poštenost in dobre odnose. To bo ključno tudi za velike gospodarske razvojne premike, ki jih potrebujemo, saj bomo morali vanje vključiti vse ustvarjalne sile mesta. Obstajajo tudi konkretni projekti, do katerih sem zadržan.

Primož Lavre

Eden takšnih je sežigalnica odpadkov. Zagovorniki energetske izrabe odpadkov bodo morali še prepričati, da je takšna rešitev za Maribor smiselna, zlasti glede na predvideno lokacijo ob Teznu. To območje je že zdaj obremenjeno z vrsto infrastrukture, tudi z dejavnostmi zbiranja odpadkov. Menim, da bi moral Maribor o sežigalnici odločiti na referendumu, vendar ne na posvetovalnem, temveč na zavezujočem.

Omenili ste sporne prakse in konflikte. Kako bi zagotovili preglednost občinskih poslov, javnih naročil, koncesij in sodelovanja z zasebnimi investitorji? Bi podprli javno objavo pomembnejših pogodb in redna poročila o stroških ter rezultatih projektov?

Mestno upravo ter celoten sistem javnih podjetij in javnih zavodov je treba voditi pregledno, vključujoče, strokovno in odgovorno. Teh načel se bom absolutno držal. Tudi doslej nisem imel težav z ustreznim razkrivanjem informacij, pomembnih za javnost, v realnem času. Ne nazadnje je velik del tega tudi zakonska obveznost. Pri svojem delu sem bil vedno transparenten, tudi glede svojega premoženja.

V času prejšnje vlade sem bil med tistimi, ki so Komisiji za preprečevanje korupcije prijavili največ stikov. Ne nujno zato, ker bi jih imel največ, temveč zato, ker sem deloval predvsem v dialogu z gospodarstvom oziroma zasebnimi subjekti in sem to obveznost dosledno izpolnjeval.

Kako bi preprečili, da bi pri občinskih poslih prevladali osebni, strankarski ali poslovni interesi?

Z absolutno preglednostjo, dobrim vpogledom javnosti in močnim civilnim nadzorom nad pomembnimi investicijami.

Kateri problem mesta je po vašem mnenju najbolj podcenjen, čeprav bo v prihodnjih letih močno vplival na kakovost življenja?

Naš gospodarski položaj. Zato sem ponosen, da smo v času prejšnje vlade v Mariboru podprli ali začeli rekorden naložbeni paket v vrednosti skoraj ene milijarde evrov, med drugim v izgradnjo infrastrukture in v raziskovalno in razvojno opremo, kot je Innovum mariborske univerze ali superračunalnik nove generacije, s čimer bo Maribor ena od šestih lokacij v Evropi s takšno procesorsko močjo. To je dober začetek za gospodarski preobrat.

Pred 13 leti ste po porazu na županskih volitvah odstopili kot predsednik mariborske SD. Zdaj nastopate kot kandidat Zavezništva za Novi Maribor, ki ga sestavljajo SD, Levica in Lista kolesarjev in pešcev. Kakšen je vaš trenutni status v SD?

Član Socialnih demokratov sem že več kot 30 let. Pri 16 letih sem postal član svoje stranke. Pri tem se držim italijanskega načela: nogometnega kluba, sindikata in politične stranke ne menjaš nikoli.

Vem, da moja stranka ni idealna in da imajo ljudje do nje številne zamere. Hkrati pa že od nekdaj verjamem, da se je za spremembe treba boriti znotraj sistema. Sem Socialni demokrat, ker verjamem, da moramo razvijati družbo tako, da ima v njej vsakdo enake možnosti in da denar ali poreklo ne smeta predstavljati nobene prednosti. Vsak talent mora imeti priložnost, da se uresniči.

Zelo sem vesel, da nam je z Levico in Listo kolesarjev in pešcev uspelo oblikovati skupno energijo in vizijo Novega Maribora. V vsakem od partnerjev prepoznavam veliko dodano vrednost.

Primož Lavre

Zame ni pomembno samo, kdo bo zmagal na županskih volitvah. Pomembno je tudi, da okrepimo to zavezništvo v mestnem svetu, saj ima vsak od partnerjev svoje izrazite prednosti. Nosilec liste Socialnih demokratov je Boris Sovič, nekdanji župan in izjemno premišljen, strateško usmerjen politik.

Vsako leto pripravlja zbir razvojnih kazalnikov, ki kažejo dejanski položaj našega mesta. Levica se je izkazala s številnimi reformnimi predlogi, pri katerih so v ospredju ljudje, skupnost in okolje. Lista kolesarjev in pešcev pa je pravi možganski trust za razvoj inovativnih urbanih rešitev, od prometa in ozelenjevanja do parkiranja in kakovostnega urbanega prostora.

Mislim, da ta kombinacija pomeni zametek politične platforme, ki bo pomembno oblikovala prihodnost Maribora, ne glede na to, ali bom sam postal župan.

Imate tri otroke. Kaj vas je očetovstvo naučilo o sebi, česar vas nobena politična ali poklicna izkušnja ni?

Da tvoje besede in ravnanja vsak dan oblikujejo prihodnost ljudi, za katere si odgovoren. Ne bi rekel, da me tega politika ni naučila, vendar je pri otrocih ta odgovornost še posebej izrazita. Žena mi večkrat reče: »Pazi, kaj govoriš otrokom, ker bo tvoj glas nekoč njihov notranji glas.«

Ste zaradi politike kaj izgubili, česar ni mogoče zapisati v življenjepis? Obžalujete kakšno zamujeno družinsko priložnost?

Nisem človek, ki bi se oziral nazaj in travmatiziral zaradi preteklih odločitev. V različnih življenjskih obdobjih sem sprejemal različne odločitve. Nekatere so se izkazale za dobre, druge za slabe.

Nobene pa ne dojemam kot tako usodne, da zaradi nje danes ne bi mogel razumeti, da imam, tako kot vsak človek, še vedno razmeroma odprte možnosti. Zdi se mi pomembno, da ohraniš pozitiven pogled, da se ne oziraš preveč nazaj, ampak predvsem naprej. Tako bi pristopil tudi k vodenju mesta.

Kako je videti vaš idealni prost dan? Kaj počnete, ko vam ni treba biti produktiven?

Ustvarjam. Rad se igram z otroki, trenutno največ z najmlajšim sinom. Skupaj zelo rada gradiva iz lego kock. Zdijo se mi izjemna igrača za spodbujanje ustvarjalnosti. Ne drživa se preveč načrtov, ampak si izmišljava nove rešitve. Pri svojem šestletniku vidim, da takšen način igre spodbuja zelo dober inženirski način razmišljanja.

Sicer sem že povedal, da sem zelo ustvarjalen človek. Če ne bi bilo vrta in vsega, kar je treba na njem postoriti, ter možnosti, da kaj novega zgradim ali izdelam iz lesa, bi vsakodnevni stres težje obvladoval. To je moj ventil. Veliko mi pomeni, da si lahko umažem roke v zemlji, vidim neposredne rezultate svojega dela in uresničim lastne zamisli.

Kakšen Maribor si želite za svoje otroke? Si želite, da bi v njem ostali tudi, ko bodo odrasli?

Morda bodo ostali, morda ne. Ne vem, kakšne odločitve bodo sprejemali, ko bodo odrasli in se bodo odločali o svoji prihodnosti. Ta čas pa ni tako daleč. Toda ko se pogovarjam z mladimi, me prav presune, kolikšen delež jih že zdaj razmišlja o odhodu v tujino oziroma drugam.

Predvsem si želim okolja, v katerem bodo mladi ostajali. Mesta, v katerem bodo lahko uspeli in uresničevali svoje najdrznejše sanje.
Za takšen Maribor želim delati. Mesto, v katerem je mogoče živeti, delati in uspeti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.