Kakšni so vaši spomini na ustanovitev stranke?
Tisto poletje leta 2000 smo tako kot že velikokrat prej letovali skupaj s Capudrovimi v samostanu slovenskih benediktink na Cresu. Neko soboto zvečer je telefoniral Andrej Bajuk: »Jutri ustanavljam novo stranko – moram, če hočemo zadržati slovensko krščansko demokracijo. Pridita na pomoč.« Drugo jutro, po maši, sva pustila najini soprogi z vso otroško drhaljo vred in se odpeljala v Ljubljano, da bi prisostvovala rojevanju Nove Slovenije. Ko sem Andreja odložil na Miklošičevi 24, mu je še uspelo dodati svoj podpis k podpisom, potrebnim za strankino ustanovitev. S parkirišča vrnil, ko je vse že kar vrelo od navdušenja.
Kako ste videli prvega predsednika stranke Andreja Bajuka?
Bil je ugleden gospod, po drži svetovljan in pristen demokrat. Seveda zaveden Slovenec z narodnim ozaveščanjem v Argentini. Vodenje nove »raztreščene« stranke ni bila lahko in napadanje z vseh strani je bilo kar hudo. Svoje sposobnosti je pokazal šele, ko je postal finančni minister v Janševi vladi. V tistem času je bilo treba Slovenijo šele prav uveljaviti na evropskem političnem odru. To mu je uspelo; vsa vrata so bila njemu in takratni slovenski vladi odprta. Za delovanje v lastni stranki pa je primanjkovalo časa in energije. Zato tudi opazil ni, da so njegovo stranko zaničevali z leve in desne. In to na vsej fronti – na ravni uprave in med prebivalci. Ko je stranka izpadla iz državnega zbora, se je s političnega prizorišča, že rahlo bolan, prezgodaj umaknil.
Jože Strgar, ljubljanski župan med letoma 1990 in 1994, ustanovni član NSI
NSI je prevzela Ljudmila Novak. Kako je bila sprejeta?
V stranki kar lepo, zato pa so spet toliko bolj godrnjali na levi in desni. Trudila se je, da bi se stranka krepila in se vnovič prebila v parlament, kar ji je tudi uspelo. Po vsej Sloveniji je priredila zborovanja za vrednote, na katerih smo razpravljali o tem, kakšno državo si želimo. Na nekaterih srečanjih Zbora za vrednote sem bil tudi sam. Ne spomnim se, da bi tam videl ali srečal kakšne druge voditelje novih političnih strank; srečaval pa sem ugledne in zavedne Slovence. V Ormož sva se denimo skupaj peljala s predsednikom Sazuja dr. Jožetom Trontljem.
Spomladi pred dobrima dvema letoma je odstopila …
Častno je zapustila položaj predsednice, ki ga je uspešno opravljala, danes pa tudi častno zastopa državo v Evropski uniji oziroma Evropskem parlamentu. Le kaj bi si o nas mislili, če ne bi bilo tam Ljudmile Novak? Domače razmere prepušča drugim, sama pa se posveča globalnim evropskim izzivom.
Matej Tonin je veljal za njenega naslednika. Mlad je (bil) še, kaj pravite?
Res je še mlad, marsikdo bi rekel, da je premalo izkušen. A njegova dozdajšnje izkušnje so obetavne. Na položaju predsednika državnega zbora se je odlično uveljavil in tudi zdaj ga lahko prepoznamo kot izredno aktivnega politika. Javni nastopi in državniška drža, s čimer si kot minister pomembnega državotvornega resorja tlakuje svojo pot, bo gotovo rodila še kaj dobrega. Glede uveljavljanja pa bo moral biti bolj previden, kakor je bil Andrej Bajuk.
Na kaj mislite?
Iz lastnega javnega delovanja vem, da je treba pri delu in povezovanju upoštevati izkušnje. Sodelovanje med ministrom Andrejem Bajukom in takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo je bilo na začetku vzorno, vsi smo ga bili veseli. Na terenu, v kakšnem odboru in še kje pa njuno prijateljstvo ni vedno delovalo. Celo slabšalo se je – na škodo NSI. Pozneje, v času sodelovanja z Ljudmilo Novak, so bile težave še večje. Te neposredne izkušnje bodo, tako upam, koristne in upoštevane.
