7. Marta Kos
evropska komisarka za širitev

Šimen Zupančič

Tako Evropska unija kot kandidatke za širitev morajo biti pripravljene na širitev do leta 2030. To so besede takrat predsedujočega Evropskemu svetu Charlesa Michela, ki so leta 2023 odmevale na Blejskem strateškem forumu. »Težko bo, zapleteno, včasih težavno in boleče tako za prihodnje države članice kot za Evropsko unijo,« je dodal. Napoved je bila posledica ruske agresije, v ospredje se je postavljalo vprašanje geopolitike in varnosti.

»Bolečo« in »težavno« nalogo, ki spada med prioritete mandata (še toliko bolj zaradi naložene skrbi za obnovo Ukrajine, smisel širitve EU je, da je močnejša), je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zaupala Marti Kos, leta 1965 na Ravnah rojeni Korošici. Poznala jo je, ko je bila slovenska veleposlanica v Berlinu, ona pa članica nemške vlade. Bruseljski portal Politico jo je uvrstil med pet kandidatov, ki bi lahko na zaslišanju padli; uštel se je, sodila je med tiste, ki so se na nastopu pred poslanci najbolje odrezali.

Tudi kritike iz Slovenije na njen račun so se pozneje malce umirile. Pregrešila se je le, ko je poleti v enem od intervjujev izjavila, da »ne želi, da bi Slovenija vnovič dobila vlado Janeza Janše«. Evropska komisija jo je vzela v bran s pojasnilom, da je bilo to njeno osebno mnenje, s katerim ni prišla v nasprotje s kodeksom ravnanja komisark in komisarjev.

Kljub trdim besedam o nezaupanju (tudi zaradi demonstrativne podpore odstavljeni notranji ministrici Tatjani Bobnar) je nekdanja podpredsednica Svobode povrnila več kot prijazen odnos s predsednikom vlade. Robert Golob je bil tisti, pravi Marta Kos, ki je naredil prvi korak k njuni »spravi«, ko mu je padla prva izbira za komisarja. Njen vpliv na domače razmere ostaja omejen, nima notranjepolitičnih ambicij, raje je komisarka kot predsednica. Mislimo si, da vendarle lahko z (ne)formalnimi povezavami, ki jih spleta v Bruslju, odpre marsikatera vrata.

V času njenega mandata je bilo odprtih več širitvenih pogajalskih sklopov in zaprtih več poglavij kot prej v petnajstih letih, pohvali sebe in Komisijo. Na Zahodnem Balkanu jo imajo za svojo, »vi ste naša Slovenka,« se obračajo nanjo. Najbolj je zadovoljna z napredkom Črne gore, ki bi lahko do konca tega leta zaprla tehnični del pogajanj, manj s Srbijo, kjer tudi na protestih ni evropskih zastav. Vojna v Ukrajini, s katero se namerava širiti EU, je morda pri koncu, vpliv Evrope na njen iztek pa je omejen z njeno golo vojaško (ne)močjo.

8. Nataša Pirc Musar
predsednica republike

Sašo Radej

Prva slovenska predsednica ima ta trenutek kar nekaj skrbi in nerešenih problemov, ki čakajo na trenutek, ko jo bo srečala politična razsodnost: guverner Banke Slovenije, varuh oziroma varuhinja človekovih pravic, trije novi ustavni sodniki …

Seznam se je v minulem letu občutno podaljšal, Nataši Pirc Musar pa ni uspelo spraviti pod streho niti guvernerja in ombudsmana. V prvem primeru se je povsem razšla z vladno koalicijo oziroma največjo stranko, ki je jasno povedala, koga podpira in koga ne, v primeru varuha človekovih pravic pa gre celo za dvotretjinsko večino, kar pomeni, da bo nujna podpora vsaj dela opozicije.

Predsednica je utemeljene kritike požela tudi zaradi svoje zunanje politike, ki v primeru Kitajske niti ni bila usklajena z vlado, poleg tega je ponovno obiskovala eksotične države, s katerimi Slovenija nima nobenih posebnih vezi.

Vseeno pa izstopa in je tudi najbolj opazen njen notranjepolitični amaterizem, ki ne dokazuje samo tega, da je Nataša Pirc Musar v predsedniško palačo vstopila brez enega samega dneva političnih izkušenj, ampak predvsem to, da se je obdala s slabimi, nekoristnimi svetovalci.

Kajti če bi se zavedala svojih slabosti, ko gre za poznavanje politike, bi jih elegantno nadomestila z vrhunsko ekipo svetovalk in svetovalcev, s katerimi bi lahko normalno opravljala svoje delo predsednice republike.

Nataša Pirc Musar resda nima prav veliko pooblastil in vpliva, ampak zdi se naravnost neverjetno, da ne zmore opraviti niti tistih nekaj nalog, ki jih predsednici predpisuje ustava. Bo po več kot enoletni zamudi vseeno zmogla parlamentu predlagati guvernerskega kandidata, ki bo užival dovolj podpore?