"Moj ata je bil najstarejši. Pričakovali so, da bo prevzel kmetijo, pa jim moja mama ni bila všeč. Prerevna je bila, brez dote. Rekli so, da take revne neveste ne bi radi imeli v svoji sredini. Ata pa je imel mojo mamo rad, zato sta se na skrivaj poročila. Zaradi tega ga je oče izplačal. S tistim denarjem je ata kupil gostilno zraven cerkve v Čemšeniku. Mama je znala z gosti, oče ne. Bil je tudi malce ljubosumen in gostilno je kmalu prodal," nam pove in pojasni, kaj je njeno družino kmalu po Marinem rojstvu pripeljalo najprej v Rodico pri Domžalah in nato na Gorenjsko v Mengeš. Pove tudi, da je bila njena mati zelo skrbna in pridna.
"Živela sem v družini, kjer nas je bilo šestnajst otrok, deset punc in šest fantov. Najstarejša se je rodila leta 1921, najmlajša leta 1941, sama pa sem se rodila leta 1932 kot osmi otrok mame gospodinje in očeta, ki je znal poprijeti za vsako delo," nam pove za začetek te res čudovite življenjske zgodbe, polno trpljenja v otroštvu, tudi v času vojne. A to je tudi zgodba z veliko lepega, kar se je Mari zgodilo. Tako v domačem okolju v krogu številne družine, kot pri družini, kjer je dolga leta služila in tudi potem, ko si je ustvarila svojo družino.
Omenil sem, da je še ne sedemletna morala od doma v "tabrh", kot se reče, ko gre nekdo na delo na neko drugo kmetijo. Pri prvih je bila večkrat tepena kot sita, druga družina pa jo je vzela kot za svojo. Z njo je ohranjala vezi vse do današnjih dni. Zaupala nam je tudi tragični dogodek, ko je bila z bratom skrita z grmovjem priči krutega dejanja Nemcev v času 2.svetovne vojne. Ti so iz maščevanja pobili kar trideset domačinov, delavcev bližnje tovarne. Pred usmrtitvijo so si morali skopati celo velik skupni grob.
"Še dolgo sva to bolečino krutosti z bratom nosila globoko v sebi. Starše pa je bilo strah da bi to skrivnost komu zaupala, kar bi lahko privedlo do tega, da bi se z njeno družino zgodilo kaj podobnega." Povedala je tudi, kako je v partizanih izgubila svojega brata in kako je čisto po nedolžnem njen še ne mladoletni brat, ki je po vojni z očetom in sestro na prigovarjanje lokalnega župnika prebegnil v Avstrijo, po vrniti nazaj kar sedemnajst let po nedolžnem odsedel v ječi.
Po vojni in materini smrti, ki je podlegla tifusu, se je njena družina preselila v vas Jesenovo pod Čemšeniško planino, kjer pa niso bili lepo sprejeti. Tudi njihova hiša je bila v zelo slabem stanje, denarja pa tudi nikoli ni bilo dovolj. Po nekem neljubem dogodku z očetom, ki jo je imel sicer zelo rad, je pobegnila nazaj k družini na Gorenjsko, kjer je ostala kar nekaj let. Sprva nihče ni vedel, kje je. A na koncu jo je našel brat, oče pa se ji je za neljubi dogodek opravičil.
Nekaj let kasneje se je na plesu v Kisovcu vanjo zaljubil kasneje njen dolgoletni mož Ludvik Groboljšek. Glasbenik, tako kot je glasbenik tudi njun sin Ljubo in tudi vnuki. Nekatere med njimi smo že predstavili v naših oddajah. Zadnja leta pa se s slikarstvom ukvarja njuna hči Magdi. "Očitno ima gene po mojem bratu," pove Mara.
Lepo je slišati tudi njene zadnje besede v tem intervjuju in sicer: "Nikoli mi ni bilo tako dobro, kot mi je zdaj. Nisem lačna, pa še otroke imam zraven sebe." Mogoče je tudi to nauk za vse nas, da ni vsa lepota le v bogastvu in kopičenju dobrin. Ampak predvsem to, da imamo drug druga. Še več njenih lepih misli pa si lahko ogledate v tej dobri uri dolgi oddaji.
Igor Gošte in Mara Groboljšek
