V klasični delitvi oblasti bi se morale prve tri veje, zakonodajna, izvršilna in pravosodna, med sabo nadzorovati, v Sloveniji pa si je izvršilna oblast podredila drugi dve veji oblasti. To še zlasti velja za državni zbor, kjer koalicijski poslanci glasujejo po nareku, so le volilni stroji, ki ne glasujejo po svoji vesti, kaj šele po volji volivcev.
»Četrta veja oblasti, mediji torej, bi morala nadzorovati vse te tri veje oblasti. Vendar so mediji bolj podrejeni oblastni koaliciji, ki nastavlja svoje kadre na odgovorna mesta, da izvajajo njej všečno uredniško politiko. Podobno je tudi pri medijih v zasebni lasti, ki so v lasti zasebnih podjetij, ta pa v posredno državni lasti. Temu je primerna tudi njihova uredniška politika, da ogledalo nastavljajo opoziciji, namesto da bi jo oblasti!«
To prav gotovo ni vloga medijev, pravi Dobovšek, ki pogreša preiskovalno oziroma raziskovalno novinarstvo. »Če bodo preveč raziskovali nečednosti, bodo na koncu prišli do svojih lastnikov,« pravi Dobovšek in opozori še na to, da bodo morali tudi novinarji očistiti svoje vrste. Spomnil je na Golobičevo trditev glede TEŠ 6, da so bili mediji in novinarji preprosto kupljeni. »In nihče ni skočil ali zanikal njegove navedbe, da to ni res.« Kajti če ni res, bi morali ovaditi Golobiča, da širi neresnico, je prepričan Dobovšek. »Ampak vse je potihnilo, to napeljuje k misli, da je to res!«
Slovenija bi se lahko preimenovala v Korupcijo, ker je več kot očitno, da je v lasti in primežu neformalnih omrežij, organiziranih bolje od mafijskih združb, je bilo novinarsko vprašanje. »Na to sem opozarjal kot strokovnjak, ko sem prvi v Sloveniji proučeval omrežja, vezana na stroko, politiko, pa tudi gejevske mreže so bile izpostavljene. Ko so me spraševali o imenih, vpletenih v ta skrivna omrežja, jih javnost še ni poznala. Danes se že pojavljajo v številnih novinarskih tekstih. Je pa zanimivo, da se skušajo izogniti javnosti, kajti potem bi morali razkriti tudi svoje materialno stanje. Zato so raje v ozadju, da skriti pred svetom obvladujejo Slovenijo.«
Pri tem se samo po sebi ponuja ime Milan Kučan, sicer pa se njihovi akterji vsak dan pojavljajo na straneh časopisov in v drugih medijih. »Nujno je, da se jih razkrije, tudi njihovo premoženje, ki je zvečine na tujem, odkriti še v povezavi s tujimi službami. Najpomembneje pa je, da se to vrne v Slovenijo, od koder je bilo odtujeno. Že večkrat sem dejal, da je Slovenija lepa in bogata država, ampak le za peščico ljudi!«
Omrežje po njegovem mnenju povsem obvladuje kadrovanje, zlasti v državne in paradržavne ustanove in podjetja, a nastavljenci so omrežju dolžni vračati usluge. Navedel je SDH, DUTB, banke, kamor so bile nameščene osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev, so pa eksponenti omrežja. »Imajo zlato padalo«, ves čas se menjavajo na najbolj odgovornih in izjemno plačanih položajih, in to vse dotlej, dokler bodo tiho. »Mafija deluje po zakonu omerta, in to se je preneslo v visoke kroge slovenske politike, bančništva in gospodarstva.«
Se je v časih, ko je bil aktiven v Komisiji za preiskovanje korupcije (KPK, počutil kot Cervantesov don Kihot, ki se zaletava v mline na veter, ko se je spoprijemal s korupcijo? Pravi da ne, kajti o pojavih korupcije v slovenski družbi je pripravljal številne konference, posvete, predaval v tujini. »Mi smo začeli prvi govoriti o tem, o neformalnih omrežjih, o ugrabitvi države, da je korupcija vgrajena v sistem. Napredek je v tem, da smo priznali obstoj korupcije, sistemske korupcije, to je osnovni dosežek. Naslednji korak v boju proti korupciji je vključitev v politiko, ker so korenite spremembe možne le v spremembah izvršilne veje oblasti. Zato še vedno vztrajam na tej poti. Zato sem se tudi razšel s stranko SMC, ki danes obvladuje tudi parlament.«
Po mnenju Bojana Dobovška je bila sprva KPK dobro zamišljena; »neodvisni organ, ki bo opozarjal na najhujše oblike korupcije v družbi, konflikti interesov, sistemska korupcija, kadrovanje po zvezah in poznanstvih, ne pa represivni organ. Informacije bi posredovala policiji, tožilstvu in sodiščem in nadzorovala, ali ti organi opravljajo svoje poslanstvo.« Sedanji pravosodni minister je s spremembo zakona vso zadevo obrnil na glavo. Zato ne čudi, da sedaj preiskovalne komisije prve veje oblasti, torej parlamenta, opravljajo delo, ki bi ga morali KPK, policija in pravosodni organi.
Bojan Dobovšek je tudi član Logarjeve preiskovalne komisije, ki se ukvarja z bančno luknjo in njenimi akterji. Ni verjel v uspeh interpelacije v zvezi z zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc, ker je to onemogočil koalicijski glasovalni stroj v DZ. Na podoben način je ta stroj sprejel tudi sporni zakon o drugem tiru. Zato je referendum edini odgovor oholi in arogantni oblasti, ker je tudi pri tem projektu vse preveč indicev o sistemski korupciji.
