Tam je spoznal nekaj takratnih odličnih nogometašev. Že v zgodnjem otroštvu je zaradi bolezni ostal brez enega, nekaj let kasneje pa še brez drugega očesa. Zanj in za njegova starša se je začelo novo poglavje življenja, ki ga je zaznamovala tema.
Čeravno lahko mirno zapišem, da si je Luj znal temo izdatno osvetliti z svojim neizmernim optimizmom in ljubeznijo do življenja. Le to se kaže tako v njegovi glasbi kot njegovih romanih, kjer se z svojim značilnim humorjem dotika vsakdanjih dogodivščin slepega moža, ki je že v mladosti razvil ljubezen do nežnejšega spola. Ki pa mu ne prizanaša, ko je želela ta ali ona ženska v kakšni ustanovi, kjer je poklicno deloval, svojo naravno vlogo predrugačiti.
V oddaji je opisal tudi svojo življenjsko sopotnico, ki prihaja iz Hrastnika, kjer sta med Zasavci preživela nekaj prelepih let. Zdaj, ko se je že srečal s šestimi križi, ga vse bolj vleče nazaj v ta mirni konec Slovenije. Ljubljana se mu zdi v zadnjih letih prehrupna in anarhično razkopana, kar njemu, slepim in drugim invalidom nikakor ne ponuja več neko prijazno domovanje.
V drugem delu oddaje je Luj Šprohar, ki je bil del svoje politične poti zvest nekdaj največji stranki LDS, spregovoril tudi, zakaj se je pridružil ekipi SLS, ki jo vodi njegov prijatelj Marjan Podobnik. „Če me bodo izbrali, bom z veseljem kandidiral na naslednjih parlamentarnih volitvah,“ je dejal in dodal, da se bolj kot poslanec vidi kot nekdo, ki bo delal in kaj postoril za ranljive skupine ljudi. Meni tudi, da bodo volitve predčasne, saj je prepričan, da je vladajoča ekipa slaba in preveč raznolika, da bi zdržala do konca.
Spregovoril je tudi o anomalijah v zdravstvu in tudi o dolgoletnemu načrtnemu uničevanju kmetijstva v malih državah. „Namesto, da bi Španci jedli naše češnje, jemo mi njihove.“ Iskreno je spregovoril tudi o svojem boju z zasvojenostjo, s katero si je poskušal lajšati nespečnost in druge tegobe. Tako kot mnogo drugih preprek v življenju, je uspešno šel tudi prek te.
