Levičarski provokator Miha Kordiš v težavah, ker meče polena pod noge Golobu?

Ne glede na njen polnokrvni koalicijski status v državnem zboru Levica še vedno pripada (oziroma so si ga rezervirali) t. i. rdeči kotiček, če uporabimo naslov rubrike pokojnega Jaše Zlobca alias Džuli Šviga. V tem mandatu lahko celo svobodneje utrjujejo svojo identiteto. Zaradi sledenja le svojim interesom in ne interesu »bloka« v času Šarčeve vlade, so poslanci Levice obveljale za tiste, ki so med najbolj zaslužnimi za dvoletno vnovično »strahovlado« Janeza Janše.

Sprejetemu interventnemu zakonu, ki naj bi prioritetno odpravil rakavo rano zdravstva, čakalne dobe, je Levica nasprotovala do konca – tudi po štirinajstih dneh koalicijskih usklajevanj in koncesijah. Kordiš meni, da je podoben zakon za »skrajševanje čakalnih dob«, ki je spodbujal pretok financ in kadra k zasebnikom, sprejela že Janševa vlada, a se jim je zaradi njihove lastne nesposobnosti in na srečo pacientov v praksi podrl. »V takem obsegu, kot to počne Loredanov zakon, si privatizacije ni upala spodbujati niti Janševa vlada. Pa je ljudi zalivala s solzivcem!« je zapisal na FB.

Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan v burni razpravi ni mogel mimo njegove pogoste uporabe besede »dvoživke«. Prosil je, da ne uporabljajo več tega žaljivega izraza. »Dvoživke živijo v Postojnski jami. Zdravniki delajo svoje delo. Lepo prosim, nehajte govoriti o zdravnikih, da delajo profit, nehajte govoriti, da koncesionarjem, ki so ravno tako del javne mreže, ni v interesu zdraviti bolnika, ampak jim je interes zasledovati javno uspešnost. Lepo vas prosim, prekinimo te debate, sicer nas v tem zdravstvenem sistemu čaka katastrofa,« je dejal Kordišu. Poslanca Levice se je lotil tudi njegov kolega iz Gibanja Svoboda Miroslav Gregorič. »Nam ni treba biti še enkrat v volilni kampanji, ki ste jo vnaprej začeli.«

Kot nasprotnik Nata tako kot drugi v Levici ni podprl vstopa Švedske in Finske v severnoatlantsko zavezništvo. Nedavni vrh Nata v Madridu je bil za Kordiša le srečanje trgovskih potnikov orožarskih korporacij. Da članstvo podpirata ljudstvi v teh državah, ker bi bili radi bolj varni, ga ne zanima. Koristilo mu je Erdoganovo izsiljevanje.

Jezik, ki ga uporablja, poznamo. Gojila ga je slovenska partija v protiimperialističnem boju pred drugo svetovno vojno: »Če je torej slučajno kdo živel v prepričanju, da je po sredi širitve pakta demokracija, varnost ali podobne pravljice: Erdoganov režim je po svoji avtoritarnosti turško zrcalo Putinovega, po svojem ekonomskem podrejanju območij na Bližnjem vzhodu pa še veliko slabši, dejanski (sub)imperializem.«

Ob tako udarnem ultralevičarstvu in proletarskem internacionalizmu je 25. junija zapisal: »Letni opomnik, da je bila odcepitev Slovenije od Jugoslavije le kapitalistična kontrarevolucija ali, dragi narod, nategnili so te. Desnica je za Kordiša to, kar so gazde za gospodarstvo: dno od dna.«

Miha Kordiš pri nasprotovanju vladi oziroma koaliciji ostaja pri besedah in ponavlja: »To ni okej. Res, res ni okej.« Ko ga je na FB nekdo spomnil, da je v vladi precej bolj tiho kot svoje čase, mu je odvrnil: »Obratno je. Neprestano sem na robu težav, ker nisem tiho.« V kakšnih težavah je, ni zapisal. Sicer pa sam prizna, da je le na robu težav.