Mesec po volitvah je podoba slovenske politike takšna, kot da bi jo naslikal pokojni koroški slikar Jože Tisnikar. Posebej pomenljiva je njegova slika Žabji poskusi, pri čemer si namesto osrednje podobe lahko predstavljamo dosedanjo vladno koalicijo, ki leži na parah in bo vsak čas izdihnila.

Ker je Tisnikar delal v mrtvašnici in je morbidnost nekako inkorporirana v njegove grafike, so asociacije na levo koalicijo v zadnjih vzdihljajih še toliko močnejše. Stari in novi politični igralci, ki so jih naplavile zadnje volitve, stojijo okoli hirajočega telesa in čakajo, da bo vsega konec.

Konec starega in začetek novega – oblikovanja prihodnje vlade. Pa ne vlade narodne enotnosti, v katero so zmagovalci »pozabili« povabiti predstavnike skoraj tretjine volilnega telesa, ali pa, na drugi strani, takšne vlade, ki nastaja s pomočjo kravje kupčije s populizmom in prelomljenimi obljubami.

Tokrat jih je v izobilju, in ker ljudje nikoli ne marajo izdajalcev in verolomnežev, bodo šele prihodnje volitve poskrbele za pravičen epilog.

To zadoščenje nas še čaka. Iz dosedanjega razpleta je moč sklepati, da bo naslednja vlada desna in da bi bilo veliko presenečenje, če je ne bi vodil Janez Janša. Njegov četrti in bržkone tudi zadnji mandat bo za koga morda celo izgovor, da mirno počaka, da bo zabave konec.

Nikoli ne podcenjuj nasprotnika, si lahko zdaj napišejo na zid v poslanski skupini svobodnjakov.

Ampak težava je v tem, da ne vemo, s kom vse bomo imeli tokrat opravka. Fenomen Zorana Stevanovića bo očitno globlje zaznamoval slovensko politiko. Brez dvoma je ta populist, ki mu je desnica predala moralno požgani Reichstag, oprostite, državni zbor, že zdaj dokazal, da je odličen komunikator in da se odlično znajde v soočenjih.

Ob posredni podpori ljudskega tribuna Stevanovića se zdi logično, da bo Janša mirno nabral potrebno absolutno večino, torej najmanj 46 glasov podpore, kolikor jih potrebuje za izvolitev oziroma sestavo vlade.

Pogled v zakulisje pa pokaže bolj vznemirljivo sliko, kjer pa nimamo več opravka s Tisnikarjevimi žabami, pač pa s Krikom norveškega ekspresionista Edvarda Muncha. Kajti ob spoznanju, da so si relativni zmagovalci pravzaprav sami zapravili možnost, da izkoristijo minimalno prednost in prevzamejo pobudo pri sestavljanju vlade, bi morali njihovi podporniki od groze zakričati.

Namesto da bi šli takoj po volitvah v akcijo, so fantje skoraj mesec ponavljali, kako da so zmagali na volitvah in da imajo 29 poslancev, se trkali po prsih z dosežki vlade v odhodu itd.

Toda na žalost to nikogar več ne zanima. Še bolj zgrešeno je levičarsko posmehovanje populistom, ki jim je 22. marca uspelo z ulice priti v parlament. Da je to res kontraproduktivno, predvsem pa podcenjujoče, dokazuje prav izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora.

Nikoli ne podcenjuj nasprotnika, si lahko zdaj napišejo na zid v poslanski skupini svobodnjakov. In upajo, da jih predsednik Stevanović ne bo oglobil zaradi poškodovanja naravne in kulturne dediščine, ki jo predstavlja stavba nekdanje skupščine. Podcenjevanje nasprotnika je podobna napaka kot moraliziranje ob sestavljanju bodoče koalicije.

Levica je tokrat koalicijo predolgo sestavljala v oblakih, medtem pa so se na tleh že sklepali konkretni dogovori.

Kaj ti pomaga pridiganje o moralni neoporečnosti ali osebni neprimernosti, če pa nimaš 46 glasov? Tisto, kar šteje, je kvečjemu kompleksna politična aritmetika, kjer pridejo do izraza pogajalske spretnosti, izkušnje, improvizacija in seveda pragmatizem.

Levičarji so verjetno še zdaj v stanju šoka zaradi pragmatizma, ki ga je tokrat pokazal Janez Janša. Enostavno niso računali na to, da bo povsem spremenil taktiko in začel uporabljati Kučanove metode delovanja iz ozadja.

Toda po drugi strani Janša vseeno nima čisto vseh zaslug za sestavo bodoče koalicije. Brez Stevanovićeve moke ne bi bilo kruha, ne smemo pa zanemariti tudi dejstva, da so imeli relativni zmagovalci priložnost, da s hitrim manevrom prevzamejo pobudo takoj po volilni nedelji, pa so zaspali.

Pozabili so, da je treba koalicijskega partnerja takoj zapeljati s ponudbo, ki je ne more zavrniti. Zoran Stevanović je znan po svojih slabostih, zato se je priložnost ponujala kar sama.

Če na levici zdaj stavijo na etično dimenzijo, češ s takšnim amoralnežem se nismo želeli pogovarjati, so očitno zgrešili poklic. Politika je namreč tudi to, da sklepaš kompromise z ljudmi, ob katerih ti gre na bruhanje. V imenu države. V resnici pa zgolj in samo zaradi oblasti.

Teze, da je levica tokrat dokazala, da ima višje moralne standarde od desnice, ne gre prehitro kupiti. Pravzaprav je bolj verjetno, da je levica tokrat koalicijo predolgo sestavljala v oblakih, medtem pa so se na tleh že sklepali konkretni dogovori.

Medtem ko je premier v odhajanju ugotavljal, kdo vse ga je prevaral, je Janša stiskal obroč okoli Logarja in ga pridobil na svojo stran s tremi ministrstvi. Golob bi mu jih moral že na prvih pogovorih, še pred kakršnimikoli formalnimi koalicijskimi pogajanji, ponuditi pet. Pa bi takoj videl, s kom ima opravka.

Zaradi Janše čaka Logarja peklenski mandat in po naslednjih volitvah bo čudež, če bo ostal v politiki.

Glede na Logarjevo notorično previdnost, ko gre za sprejemanje pomembnih odločitev, bi ga Golob lahko prepričal tudi z obljubo, da bo imel kot privilegirani član njegove levosredinske koalicije mir pred medijskimi napadi. Če bi Demokrati vstopili v Golobovo koalicijo, bi bili druga najpomembnejša stranka, ključni člen vlade.

Pri Janši takšnega posebnega statusa ne bodo imeli. Zaradi Janše čaka Logarja peklenski mandat in po naslednjih volitvah bo čudež, če bo ostal v politiki.

Ampak zgodilo se je, česar nihče ni pričakoval; Janez Janša je spremenil taktiko, šel v politično »ilegalo« in se zdaj vrača kot najverjetnejši mandatar. Nasprotniki mu morajo priznati, da so ga podcenjevali. In to še celo po volitvah, ko so levičarji iskreno mislili, da bodo sestavili vlado.

Verjeli so, da jim ta privilegij nekako pripada, niso pa nič naredili, da bi se to zgodilo. V resnici so pošteno zavozili in nekdo bo moral za to prevzeti odgovornost.

Janez Janša se vrača in levica potrebuje nekoga, ki bo uspešno pariral Zoranu Stevanoviću na naslednjih volitvah. Tega »desnega Jankovića« enostavno nihče več ne more ignorirati. Kdor pa ga podcenjuje, konča v opoziciji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.