vrtec, tommaso, avto Svet24.si

Na dvorišču vrtca avto do smrti zbil 4-letnika

Kavni aparat Svet24.si

Zaradi predrage kave poklical policijo, ta pa je ...

plinski-t Necenzurirano

Prazne obljube Hrvaške: Slovenija ostala brez ...

rtv slovenija bobo Reporter.si

Levica je leta »harala« po RTV, zdaj pa se je ...

kelsey wingert Ekipa24.si

Grozljivo! Novinarko 'pokosila' žogica, ki je ...

poroka-na-prvi-pogled Njena.si

Zakonci v eksperimentu ne nosijo svojih oblačil

doncic pm Ekipa24.si

Šok: Dončić ima zdravstvene težave, zadnjo ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Levica in desnica se norčujeta iz preteklosti: Dražgoše so skrajno spolitiziran kraj nesrečnega poboja (KOMENTAR)

Deli na:
Levica in desnica se norčujeta iz preteklosti: Dražgoše so skrajno spolitiziran kraj nesrečnega poboja (KOMENTAR)

Milan Kučan - Foto: Bobo

Slovenska politika levega in desnega spektra se norčuje iz preteklosti in jo izrablja za svoje politične boje. Narobe je, da se spomin na drugo vojno in pogosto tudi osamosvojitev uporabljata za politične bitke. Narodnoosvobodilni boj ni in ne more biti domena nekaterih političnih posameznikov, zato bi ga morali zaznamovati, se ga spominjati vzvišeno, nad dnevno politiko – z vso bolečo resnico.

Dražgoše so skrajno spolitiziran kraj nesrečnega poboja ljudi med drugo vojno. Jugoslovanski vrhovni štab je jeseni leta 1941 nekako ugotovil, da je na Slovenskem sicer močan odpor proti okupatorju, a da kakšnih večjih bitk ni in tudi ne osvobojenega ozemlja. Kot pravi zgodovinar dr. Božo Repe, je tudi zaradi tega prišlo do gorenjske vstaje, katere jedro je bila dražgoška bitka. Ob napadu v Rovtu pod Blegošem je Cankarjev bataljon uničil nemško policijsko patruljo, ki je takrat izgubila 46 mož. Zato je nemška vojska z več tisoč vojaki bataljon zasledovala in obkolila. Ostanek bataljona se je konec decembra umaknil v Dražgoše, kjer je 9. januarja 1942 prišlo do spopada; Nemci so tri dni napadali vas. Njihova premoč je bila očitna, zato so se partizani umaknili na Jelovico, z njimi tudi nekateri domačini. Vas je štela štiristo prebivalcev, nekaj se jih je umaknilo, nekatere so Nemci ujeli, premožnejši so se zaprli v prosvetni dom, češ nič nismo storili, nič nam ne bodo naredili. A Nemci so prosvetni dom skupaj z domačini zažgali. Med nemškimi vojaki je bilo 27 mrtvih, na partizanski strani devet, okupatorji  so ustrelil 42 vaščanov.

To je bila vojna. Očitek? Da so se partizani umaknili, vaščane prepustili pogubi Nemcev? Bi morali z njimi umreti? Morda res.

Januarja leta 1943 je padlo tudi 69 mož Pohorskega bataljona, prezimovali so na Osankarici in obkolilo jih je dva tisoč Nemcev. Jih je kdo izdal? Ali je res nekdo od partizanov po pomoti ustrelil in tako izdal položaj? Političnega shoda na Osankarici letos ni bilo. Predsednik države Borut Pahor je tam položil venec in dejal: »Danes smo kot njihovi ponosni dediči dolžni, da po svojih najboljših močeh strpno, spoštljivo, ob upoštevanju vseh razlik, iščemo najbolj mirno in varno pot za nas in za naše otroke.« To je spodoben spomin na preteklost.

Januar ima ime po rimskem bogu Janusu, bogu vhodnih vrat, z dvema glavama in z dvema obrazoma – ena gleda nazaj, druga naprej. Njegov nauk? Da je treba pred vsakim dejanjem pogledati v preteklost in upoštevati posledice v prihodnosti. Tudi Slovenija je dobila svojo prihodnost januarja (1992), ko je kot enakovredna država zaživela na svetovnem zemljevidu. 15. januarja jo je priznala Evropska skupnost. Pot do priznanja je bila dolga in težka. Po razglasitvi samostojnosti junija 1991 so nas prve priznale Hrvaška, Litva, Latvija in Gruzija. Priznanje je še dodatno zapletla vojna na Hrvaškem. Evropa je hrvaško tragedijo skušala končati s sporazumi o premirju, ameriško-evropska prizanesljivost do Srbije je bila nedojemljiva.


Po dolgem in skorajda prijateljskem prepričevanju so Srbi v začetku septembra 1991 pristali na podpis prvega premirja, pristali so na haaško in pozneje na bruseljsko konferenco o Jugoslaviji, ki se je začela v začetku septembra. Za Slovenijo je bila pomembna, ustanovila je arbitražno komisijo, ki je konec novembra objavila, da v primeru Slovenije in Hrvaške ne gre za odcepitev, marveč za razpad države. To je bilo zelo pomembno, saj sta s tem obe državi dobili pravico do priznanja in jugoslovanske dediščine. Jugoslovanski generali, ki so še vedno upali, da se bodo zmagoslavno vrnili v Slovenijo, so skupaj z jugoslovanskim  predsedstvom konec oktobra 1991 uvedli izredne razmere. Slovenija pa je ob koncu moratorija na osamosvojitev, oktobra, lahko ukinila jugoslovanski dinar, uvedla je tolar in izdala je slovenske potne liste. Proti koncu leta sta Nemčija in Avstrija igrali močno diplomatsko bitko za priznanje Slovenije in Hrvaške. Nemci so obljubljali priznanje pred božičem …

Končno pa je decembra Hans van den Broek, predsedujoči Evropskemu svetu, pozval vse jugoslovanske republike, da naj najkasneje do 23. decembra sporočijo, ali želijo priznanje; Evropski svet bo o tem odločil do 15. januarja. Pogoji? Priznati morajo haaško konvencijo, predvsem tisti del o človekovih pravicah in manjšinah.

Dr. Günther Seibert, nemški veleposlanik v Sloveniji, je že pred božičem pritrdil tablo na stavbo nemškega veleposlaništva v Ljubljani. Dr. Jutta Stefan Bastl, avstrijska veleposlanica, je povedala: čaka nas veliko dela. Ozreti se bo treba v preteklost. Avstrijci in Slovenci že stoletja živimo skupaj. Naši odnosi so nekaj posebnega. Poskrbeti bo treba, da bodo tudi v prihodnje dobri in trdni. Prvi evropski predsednik, ki je takoj po priznanju obiskal Slovenijo, je bil italijanski predsednik Francesco Cossiga: prišel je zaradi ceremoniala vzpostavitve diplomatskih odnosov, da bi osebno izročil diplomatsko pismo.

Vuk Drašković, pisatelj in član stranke Srbske narodne prenove, je po priznanju dejal, da je prepričan, da ni nikogar na vrhu srbske države, ki ne bi zdaj z obema rokama podpisal predlogov Slovenije o nesimetrični federaciji, o konfederaciji izpred dveh, treh let … Z vojno ni mogoče doseči nič … Igor Bavčar, slovenski notranji minister, je ob priznanju povedal, da bomo morali dokazati, da smo sposobni živeti v druščini s svobodnimi narodi in državami. Milan Kučan, predsednik države, pa je povedal, da je optimist; če smo premagali vojno, upa, da bo dovolj enotnosti in modrosti med Slovenci, med vsemi državljani Slovenije, da bomo znali živeti tudi v miru.

Med Slovenci je dovolj enotnosti, ko je potrebna, žal pa je med politiki ni!