»Začenjamo s prvim panelom Pogled v prihodnost, na katerem so z nami Aleksander Mervar (Eles), Miha Butara (Slovenske železnice), Boris Sovič (Elektro Maribor), Marko Mavec (Premogovnik Velenje)...« so se v SD pohvalili na tviterju.
Vsi ti možje so seveda tesno povezani s stranko SD, zlasti Boris Sovič, ki je bil dolga leta njen državni sekretar in poslanec, zatem pa mariborski župan.
Na začudenje mnogih na kongresu ni bilo Boruta Jamnika, prvega moža Modre zavarovalnice in Združenja nadzornikov Slovenije, ki velja za neformalnega vodjo »globoke« SD, prav tako ni bilo njegovega varovanca Tomaža Berločnika, nedavno razrešenega predsednika uprave Petrola.
Kakorkoli že, Dejan Židan je pokazal, kako si predstavlja korporativno upravljanje z državnim premoženjem, na katerega je opozoril ob aferi Branko Kralj, ko je ta zdaj že nekdanji generalni sekretar LMŠ klical predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi za direktorja izbrali bivšega evropskega poslanca Igorja Šoltesa.
Skratka, korporativno upravljanje državnega premoženja je sedenje direktorjev državnih podjetij na partijskih konferencah, pri čemer so bili vsi ti direktorji bodisi politično nastavljeni bodisi s podporo političnih strank in so tudi odvisni od njihove politične podpore.
Sicer pa je bilo glavno vprašanje iz zakulisja kongresa SD, ali njen predsednik še uživa podporo članstva oziroma ali so člani res nezadovoljni z njim. Židan namreč nima kakšne posebne karizme, da bi z njim stranka dosegla preboj, saj je kljub izboljšanemu volilnemu rezultatu še vedno pod desetimi odstotki in šele druga največja vladna stranka.
Tako imamo zanimiv položaj: SD je zadnjih deset let (z izjemo v drugi Janševi vladi) vseskozi na oblasti oziroma v vladi, toda njeni člani so precej nezadovoljni s predsednikom. Po drugi strani pa so v SDS zelo zadovoljni s svojim predsednikom, čeprav so ves ta čas v opoziciji. Morda pa bi bila rešitev za SD, da za predsednika izvolijo nekoga, ki jih bo popeljal v opozicijo, kjer bodo nato ostali še dolgo časa.
