Objavljamo tretji del eseja Ivana Klemenčiča o 27. aprilu - dnevu kolaboracije slovenskih komunistov z okupatorjem
Kdaj PIF in kdaj OF
Ker so imeli komunisti, kot smo videli, z ideološkim identificiranjem imperialistov precejšnje težave, osvetlimo še to poglavje komunistične pameti in morale. Na to se namreč navezuje tako pomembno vprašanje dvofaznosti revolucije, kakor jo je utemeljil Lenin in še danes na zadrege na Slovenskem s PIF in OF.
Temeljni Leninov namen je bil prevarati nasprotnike in tudi začasne sodelavce komunistov za dosego komunističnega najvišjega cilja – osvojitve oblasti. Zavedal se je, da sama proletarska revolucija s svojo ekskluzivnostjo nima možnosti za preboj. Od tod njena razširitev na dve stopnji, ki jo je sprejel tudi Stalin s Kominterno.
Stalin
Prva faza se identificira z narodnimi gesli in domoljubjem, ki so pisani na kožo naivnim in prevaranim bojevnikom med kmeti, katoličani, drobno buržoazijo, levimi in liberalnimi intelektualci. Te je treba ob razglašanju narodnih in skrivanju razrednih ciljev pritegniti k rušenju legitimne oblasti.
Odločilna druga ali razredna faza pomeni nasilni vzpon komunistov na oblast, pri katerem postanejo dotedanji zavezniki to, kar so bili od vsega začetka, se pravi razredni sovražniki, s katerimi je treba obračunati, tudi krvavo. To je materializacija komunistične morale v stopnjevanju: laž, prevara, izdaja, zločin. Takšno dvoetapno revolucijo v Jugoslaviji je Stalin predlagal Kominterni že leta 1925. Prevara je tako efektna, da so nekateri na Slovenskem še danes prepričani, da so bili osvobojeni.
V času Stalinovega zavezništva z Nemčijo je bila prek Kominterne zapovedana druga faza revolucije. Niti vsejugoslovanska ne slovenska komunistična partija nista mogli ravnati v nasprotju s temi ukazi Kominterne. Zato nikakor ni moglo biti OF, zato je bila kot edini mogoč eksponent te faze Protiimperialistična fronta, naperjena proti zahodnim demokracijam.
Tako ni nobenega dvoma, da so se tudi slovenski komunisti borili proti zahodni demokraciji za komunistični totalitarizem, ki so ga v eni od desetih točk OF poimenovali ljudska demokracija. Po smislu pleonazem je nekakšna demokracija na kvadrat, v praksi komunistov spet njegovo dobro znano diametralno nasprotje, to je novo suženjstvo.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je Stalin obrnil ploščo in prek Kominterne zapovedal prvo fazo revolucije. Šlo je zares, za obrambo prve dežele komunizma, zato je brez vsakršnih ideoloških predsodkov steklo sodelovanje s tako imenovanimi imperialističnimi državami demokratičnega zahoda.
Obrambo prve dežele komunizma so še posebno slovenski komunisti na čelu s Kardeljem vzeli smrtno resno. Šele po nemškem napadu na njihovo prvo deželo komunizma se je PIF lahko preimenovala v OF. Takrat so lahko takoj začeli varati z osvobajanjem slovenskega naroda.
Osvobajanje ali dve fazi revolucije?
Vendar je bila slovenska (in jugoslovanska) posebnost, da sta pod lažnim nazivom OF potekali kar obe fazi revolucije vzporedno. Tito in Kardelj nista varala le narodov nekdanje Jugoslavije, marveč tudi Kominterno. Kot nazorno pravi Aleksander Bajt (Bermanov dosje, Ljubljana 1999), ki je doslej najbolj temeljito predstavil problematiko dvofazne revolucije: »en korak nazaj po dveh korakih naprej«.
Ivan Klemenčič, publicist
Zato lahko razumemo, da je bila revolucija na Slovenskem tako krvava. To je bilo mogoče tudi zaradi trojne kolaboracije slovenskih komunistov s tremi totalitarizmi in tremi imperializmi, kar konec koncev potrjuje, da je šlo ob vsej propagandi zgolj in samo za revolucijo, krvavo komunistično revolucijo, ki še danes ni končana.
To potrjuje tudi odgovor na vprašanje, na katerega si lahko bralec sam odgovori: ali je v naravi totalitarizma, da osvobaja. In še: Bodite pozorni, ko komunisti govorijo o svobodi.
A k temu, kot že vemo, vodi še neposredna pot dejstev in logike:
Če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija. Ni bilo osvobajanja.
Bodite pozorni, komunisti niti po naključju ne govorijo in niso nikoli govorili o dveh fazah revolucije. Zakaj? Ker jih to dejstvo povsem razgalja.
Zato je dvofaznost revolucije po Kominterni najboljši argument proti komunističnim lažem, nenehnemu potvarjanju zgodovine, ki uradno še vedno stoji na glavi. Zato je toliko bolj presenetljivo, da to dejstvo ne gre v glavo premnogim demokratom, da tudi mnogi pišoči med njimi sploh ne vedo zanj, tudi navkljub vsem dejstvom v monografiji Aleksandra Bajta Bermanov dosje.
Veleizdaja slovenskega naroda
Če se kratko vrnemo k obravnavani študiji, ni mogoče spregledati odsotnosti logike dveh faz revolucije. Vendar so sklepi o kolaboraciji nedvoumni, kar smo že videli. Tako še beremo: »Intenzivna kolaboracija slovenskih partizanov z okupatorjem nedvoumno potrjuje, da je mit o narodno-osvobodilnem partizanskem boju največja slovenska zgodovinska prevara.«
Dodajmo, da je vse to in kar je še sledilo po vojni komunistična veleizdaja slovenskega naroda. Za tak skrajni zločin proti narodu ni opravičila in ni legitimnosti, je moralna, politična in pravna obsodba.
