Kmalu po umoru Martinovića v Celovcu se je Zemljarič izkazal v akciji ugrabitve srbskega poslovneža Bate Todorovića, ki se je pred Titovim režimom umaknil v München. SDV ga je iskala zaradi domnevne povezave z Aleksandrom Rankovićem, odstavljenim bivšim šefom jugoslovanske Udbe, vendar je bila do Zemljaričevega prihoda neuspešna.
Ko se je 25. februarja 1975 Todorović vračal s svoje službene poti v severni Italiji, so ga pred predorom Brenner obkolili trije avtomobili, iz katerih je skočilo osem oboroženih udbovcev. »Padali so udarci, kri je škropila po zraku in naokoli so leteli Batovi zobje,« dogodek opisuje Omerza v svoji knjigi 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića.
Nato so ga tajno pripeljali v Ljubljano, kjer so ga nekaj mesecev zasliševali v domu Maksa Perca na Kotnikovi ulici. Zatem so ga privezali na radiator v koprskem hotelu Žusterna in uprizorili, da ga je tja pripeljala italijanska mafija, da so ga lahko tudi uradno aretirali in odpeljali na sojenje v Beograd, kjer so ga na montiranem sodnem procesu obsodili na dvajset let zapora.
Zemljarič se kot načelnik Udbe pojavlja še v drugih Omerzovih knjigah. Bil je zasliševalec Edvarda Kocbeka in mu grozil s kazenskim postopkom, toda zaradi mednarodnega ugleda, ki ga je užival kot književnik in soustanovitelj Osvobodilne fronte, si ga oblast ni upala zapreti.
So pa zato zaprli dva Kocbekova sodelavca, novinarja Viktorja Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča. V istem obdobju so zaprli tudi Draga Jančarja, tajno so preiskovali stanovanje Borisa Pahorja v Trstu in mu prisluškovali, podobno so tajno spremljali še mnoge slovenske pisatelje in intelektualce, med njimi Toneta Partljiča, Vladimirja Kavčiča, Daneta Zajca, Andreja Capudra, Lojzeta Kovačiča, Nika Grafenauerja, Tarasa Kermaunerja, Marjana Poljšaka, Jašo Zlobca, Ernesta Petriča, Staneta Kavčiča.
Pa ne le v Sloveniji, tudi zamejske Slovence v Italiji in v Avstriji ter njihove organizacije: Mohorjevo družbo, skrajno levičarsko skupino Kladivo, Slovenski akademski zbor na Dunaju itd.
V knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo Omerza razkriva ozadje bombnih napadov na dvojezičnem območju na Koroškem od 1972 do 1979. Udba je bila vpletena v najmanj štiri akcije, pri čemer je bila najbolj odmeven bombni napad na domovinski muzej v Velikovcu 18. septembra 1979, v katerem sta bila hudo poškodovana dva njena sodelavca Luka Vidmar in Marina Blaj.
Takrat je SDV vodil Tomaž Ertl, Zemljarič pa mu je bil neposredno nadrejen kot republiški sekretar za notranje zadeve. Oba sta zaradi te blamaže ponudila odstop, ki pa ga slovenska partijska vrhuška ni sprejela. Še več, oba sta napredovala, Zemljarič v predsednika izvršnega sveta, Ertl pa v republiškega sekretarja za notranje zadeve.
Zemljarič je nato leta 1981 v osebnih pogovorih z avstrijskim predsednikom Rudolfom Kirchschlägerjem izpogajal njuno pomilostitev in izpustitev v zameno za avstrijskega vohuna Gerharda Lacknerja iz Celovca. Nato so v Sloveniji uprizorili tajni sodni proces, da si je slovenska komunistična oblast pred Avstrijci umila krvave roke.
Po obsodbi na eno- oziroma dveletno zaporno kazen so ju predčasno izpustili. Seveda so s temi kriminalnimi rabotami najbolj škodili slovenski manjšini na Koroškem, ki se je borila za pravico do uporabe svojega jezika v javnosti.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
