Pred tem, decembra 2023, mu je Združenje novinarjev in publicistov namenilo Meškovo častno priznanje za življenjsko delo. Ni si želel še dodatnih sitnosti, a ga je nazadnje sprejel – zaradi sina in vnuka. Ali je zaradi teh zadržkov nagovoril zbrane v dvorani Slovenske matice?

Da, navrgel je nekaj anekdot, privoščil jim je nekaj smeha. Še je vztrajal in objavljal glose (najprej v Magu in Reporterju, nazadnje v Demokraciji) in kot že tolikokrat pribil: »Brez pisanja bi ne mogel živeti.«

Odločitev za novinarstvo zanj ni bila težka. »Preprosto, odgovoriti je treba le na šest vprašanj: kaj, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj,« je rad pripovedoval. Vpisal se je na fakulteto (poskušal je študirati pravo) in sprejeli so ga v službo na Delu – v črni kroniki.

V zadnjih letih je še poglobil prijateljevanje s pokojnim Tinetom Kristanom, nekdanjim urednikom kronike na Dnevniku. Tekmovala sta in Bogo mu je priznal, da je prednjačil, imel boljše zveze, predvsem pa je njegov časopis izhajal šele opoldne in je tako uspel objaviti jutranje informacije policistov.

Ko ni več vozil avta, ga je do tržnice v Kosezah, kjer se je vsako sredo dobival s Tinetom Kristanom, na kavi pa se jima je pridružil še kdo, pripeljal taksi. Sem sem ga nekajkrat počakal pred njegovo hišo nedaleč od Smelta in ga odpeljal do Ruskega carja. Tisto pomladno jutro se nama je z običajno zamudo pridružil še nekdanji novinar in pisatelj Jože Horvat. Krajši čas smo vsi trije pisali za Slivnikov Mag.

»To je grozljivo, le kje se vzame toliko tovornjakov,« je bentil Jože po še eni travmatični izkušnji vožnje po avtocesti iz smeri Postojne v Ljubljano. »Migranti,« je pripomnil Bogo in se takoj popravil. »Kriv je Janez Janša! Za vse je kriv Janša!«

Prvak SDS in četrtič predsednik vlade mu je zdaj vrnil na iksu: »Bogo je bil novinar z veliko začetnico tudi v časih, ko se je za pogum plačalo visoko ceno. Ne bo pozabljen. Naj počiva v miru.« Ne le enkrat je poročal, kaj je navrgel njemu in njegovi mladi ženi, ko so se srečali na nekem sprejemu: »Veš, Janez, Urška je lepša od tebe.«

Bogo tudi tokrat v gostilni Ruski car ni šel mimo žalostne usode Pavlihe. Od takrat je bil v novinarski industriji le še svobodnjak, (pre)kmalu se je tudi upokojil. »Prav z dnem osamosvojitve so Pavliho ukinili. Marsikdo se sprašuje, zakaj,« je dejal. »Ti povej,« je poprijel Jože Horvat. »Ne vem! Pisali smo štose na partijo – bolj ali manj. Nova oblast se je zbala, da bomo zdaj najedali njih,« je bil jedek, saj se je veselil zamenjave režima – tako kot samostojne države, pa je z njenim rojstvom postal prekarec.

Bolj v šali, malce pa tudi zares, je Jože pred leti (tisti čas se nam je redno pridružil tudi Viktor Blažič) večkrat predlagal, naj odrajžamo z avtom na Poljsko. Tja seveda nismo šli, sta pa znala z Bogom nekaj kratkih stavkov klepeta izmenjati v poljščini. Njegova mati je bila Poljakinja.

Oče jo je spoznal v Varšavi, kamor se je preselil po študiju strojništva v Pragi. Z Bogom je govorila tudi poljsko, ni ga posebej učila, a jezik mu je ostal v glavi; saj govorite brez naglasa, ga je opogumljal poljski veleposlanik. »Tito je bil bolj pameten od mene, vendar mu od matere Slovenke ni ostala niti beseda slovenščine.« Resno ali šala, razlog za dvom o pravi identiteti. In še o čem drugem je dvomil, kar je bilo za marsikoga normalno in samoumevno.

Pogovor v Ruskem carju je šel proti koncu, Bogo pa se je dotaknil večnosti. »Nekdo mi je zadnjič dejal, da možgani tudi po smrti še nekaj časa delajo. Sam ponoči veliko sanjam. Ko umrem, bom še vedno sanjal. Kaj? Odvisno, kakšno življenje sem imel: če bom sanjal lepo – so to nebesa, če bom sanjal slabo – to je pekel.«

Kaj pa vice, ga pobara Jože. »To pa so (Sajo)vici,« je izstrelil. Ni pozabil, da se je znašel na udbaškem seznamu, nato pa še v knjigi Dušana Lajovica. (Verjeten razlog pojavitve na seznamu je za razliko od koga drugega javno pojasnil.) »Če pristanem v vicah, imam tam zagotovljeno službo. Tudi tam te nagovarjajo kot Udba: 'Priznaj, mi vemo vse!'«

Naj mojega in našega prijatelja novinarskega sotrudnika – bil je med ustanovitelji Reporterja in njegov dolgoletni pisec – tudi v onstranstvu zanimajo le še vici. Nam pa ostane, da še naprej skušamo preprosto odgovoriti na zapletena vprašanja: kaj, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj. Priznam, ne vem vsega. V dejanjih spraševanja se svetlika Skrivnost.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.